sreda, 24. december 2008

Vesele praznike!





Vsem, ki me (ne) berete, želim lepe, prijetne, zadovoljne, mirne in ljubezni polne praznike, nepozabno praznovanje, lepa darila, veliko prijaznih voščil in vročih poljubov, sladkih čokoladic ter slastnih piškotkov in potičk ;)
Naj vas praznično vzdušje odnese daleč, daleč proč od vseh vsakodnevnih težav, naj vas prevzame in napolni s srečo.

Vesel božič!


ponedeljek, 22. december 2008

Christmas spirit

Končno tudi pri meni. Sobica je pospravljena, okrašena, sije v številnih rdečih lučkah, božičnih svečkah, v njej zveni - tradicionalno - Very Ally Christmas ;) Čaka me še krašenje smrečice (ali dveh), dokončanje božičnih nakupov - na srečo mi manjka samo še nekaj malenkosti, in zavijanje daril. Juhej. ;)
Kaj še manjka do popolnega božiča?... "I'm dreaming of a white Christmas...", ampak tega očitno tudi letos ne bomo doživeli :) Nič hudega, glavno, da smo med ljudmi, ki jih imamo radi!

petek, 05. december 2008

Wishlist

Kar si želiš od drugih, najprej naredi sam, pravijo. Zato objavljam moj seznam želja, za katere si želim, da bi mi jih letos izpolnil Božiček :) No, tiste materialne in (bolj ali manj) dostopne in sprejemljive - za naše in vaše denarnice :) Verjetno se bo zgodilo, da bom seznam dopolnjevala...

  1. Torba. Taka za na fax, ogromna, vendar funkcionalna! Z veliko žepi in predalčki, da nimam vsega nametanega. Najraje črna, fensi.
  2. Am... Swarowski? :) No more words needed. :)
  3. Nujno potrebujem VSAJ ene hlače in zimsko jakno in zimske čevlje. Ampak vem, da to bolj težko kdo kupi brez moje prisotnosti...
  4. Fensi šmensi majčka, tunika ali kaj podobnega, eleganten stil...
  5. Zimske čeveljčke za v sneg (lani sem v Hervisu ene luštne vidla...)... bistvo je, da so topli in ne premočijo!
  6. Kapa in šal (nič hudega, če so zraven še rokavičke;).Komplet, štrikan, fensi. Ne tak za smučat, tak za zraven plaščka, ki je, by the way, temno siv.
  7. Črna ali temno siva kapa, ki ne vem točno, kako se ji reče. Baretka s šiltom?
  8. Bon za Hervis, ker potrebujem nove smučarske hlače.
  9. Boni za H&M in C&A so vedno dobrodošli.
  10. Šalčka, tista ta dvonadstropna, ki ima na vrhu čisto pravi mali čajniček. Imajo jih v čajnicah, ampak so hudičevo drage :) No, 2 taki šalčki, ker ne maram piti čaja sama.
  11. V Müllerju ne moreš falit darila zame (omamno dišeče žajfice, mleka za telo, masažna olja, Essence make-up in laki za nohte, parfumčki, bižuterija (al kako se že reče)...).
  12. Tudi v Accessories bolj težko.
  13. Denarnica za kovančke. Menda se temu reče mošnjiček. Ampak mora biti fensi :)
Zaenkrat je to to... :)

P.S. Seznam sem spremenila in uredila po prioritetah.

Veseli? december

Zame vsako let manj vesel. Vedno sem se ga veselila, ker prinese tako prijetno, veselo, nekako idilično vzdušje. Zdi se, da se vsi veselijo, zabavajo, hitijo nakupovat darila... samo jaz ne. Jaz pa... hm, do 24. bom skoraj vsak dan previsela na faxu do 16.45, potem vožnja domov, pozno kosilo in postelja, za kaj drugega tako ne bom imela moči. Tiste dni, ko bom s faxom končala prej, bom cele popoldneve za knjigami. Kdaj bom kupila darila? In kdaj bom sploh razmislila, kaj bom dragim kupila? (Prosim, wishlists!!!). Kdaj bom domek okrasila in v njem ustvarila praznično vzdušje? Kdaj bom jaz lahko padla v to vzdušje? Ne vem. Glede na to, da me 19. čaka izpit, najbrž pred tem dnevom ne. Potem so tukaj še vse Lubijeve novoletne zabave. Super. Ena bo najbrž kar 19., tako da ga tudi po izpitu, ko bi me MOGOČE lahko zagrabila decembrska evforija, ne bo ob meni. How nice...
Možno, da sem samo čudna, ampak tole mi res ni všeč... Kdorkoli se je odločil, da mi bo vzel moj veseli december, naj mi ga vrne!
No, da pa le ne bo čisto vse tako črno, se lahko pohvalim s tem, da mi je prvi decembrski dan prinesel prvo 10ko ;)
Uživajte v (vašem) veselem decembru!

petek, 21. november 2008

Zoja, dobrodošla!

Včeraj, 20. novembra 2008, se je rodila moja druga nečakinja, Zoja. Torej sem že drugič teta ;)
Draga mala princeska, dobrodošla med nami! Komaj čakam, da te spoznam.
Mala miška S., tebe imamo pa sedaj še rajši.
Čestitke srečnima staršema!

Lep dan.

sreda, 19. november 2008

Še vedno traja

Stanje duha preteklega tedna, namreč. Samo zdravje je, na srečo, boljše. Sicer pa moje psihofizično stanje pikira proti ničli. Komaj čakam, da je mimo ta izpit v ponedeljek... in da se znebim Baggie (ne sprašujte, kdo je to, bodite srečni, da nimate opravka z njo). Hm, tole se pa še rima :) Čisto nenačrtovano...
Ker ne želim slabe volje in pesimizma trositi naokoli, se raje bolj poredko oglašam, pa še takrat bolj na kratko.

Lp

sreda, 12. november 2008

Stanje duha

je danes približno tako... sem:
  • tečna
  • utrujena
  • rahlo depresivna
  • naveličana
  • z bolečinami v zgornjem delu hrbta (kakorkoli se tistemu predelu pač reče) & bolečinami v trebuhu
  • sita kašljanja, ki noče izginiti
Hja, ne sliši se ravno spodbudno, a ne? Očitno so mi Organizacijske teorije in osnove managementa, približujoči se rok izpita, novembrska sivina, megla in dež, prehlad, pomanjkanje spanja in prostega časa (in še kaj drugega) pošteno načeli optimizem. Aja, pa še ene ''luštne'' vaje se mi jutri začnejo. Juhu!

Bo jutri bolje? Pustimo se presenetiti.

četrtek, 06. november 2008

Neprijetno prebujanje

Ko se zbudiš in ugotoviš, da te boli grlo, da komaj požiraš. Takoj zatem se spomniš, da te čez dan čaka en cel kup učenja, ki ga moraš spraviti pod streho, da zadostiš dnevni normi (ker te sicer začne grabiti panika). Ob že tako ne pretirano zanimivem čtivu, se je z ne ravno odličnim zdravjem še težje zbrati... Da niti ne omenjam tega, da vedno pride nekaj vmes, ko z Lubijem nekaj planirava... enkrat on zboli, drugič jaz. Ali pa še kaj drugega.
Mogoče bom pa zdaj še iz enega razloga morala k dohtarju (ne samo iz enega drugega, ki mi visi nad glavo. Saj bom šla!).
Ampak kljub vsemu ohranjamo optimizem, ane? ;) Saj po angalu je kake pol ure bolje...
Trenutno čakam P., da greva na čaj in čvek, ampak se bojim, da so jo (eni ali drugi) dohtarji zadržali zase, ker je ni od nikoder.

Lep dan!

sreda, 29. oktober 2008

Morje ;)

Kako so malčki kjut... In kako si oni predstavljajo biti na morju. Moja mala nečakinja S. odpre vrata, stopi skozi njih in reče: ''Adijo!''. In jo vprašamo: ''Ja, kam pa greš?''. Pa ona: ''Na moje (beri morje)!'' Potem pa mi: ''Ja super, kaj boš pa delala tam?''. Hmmm... kakšen odgovor pričakujete? Zagotovo napačnega ;) To malo sončece je odgovorilo: ''Čičala pa jedla!''. Hja, saj je kar blizu popolnega preživljanja dopusta ;)))
Love her so much.
Čeprav ima ona očitno rajši mojega Lubija kot mene, ker mi od ust trga večerjo, da jo da njemu ;) - govorim o plastični večerji, ki jo pripravlja v svoji mini kuhinjici, ampak meni nakloni samo pesto (presto), Lubiju pa zezk (zrezek), ibo (ribo), kajuzo (koruzo) in kjuh (kruh). Ko jo vprašam, kaj bo meni skuhala, mi že skoraj da koruzo iz pečice, ko se naenkrat zgrožena spomni: ''Neee, kajuzo za M*** pečem!''. No, pa imam ;) Že tako majhne punčke vidijo, kako je moj Lubi super ;)

torek, 28. oktober 2008

Bitka

Že nekaj časa se zbira v meni ta določena misel za na blog. Pa se mi je vedno izmikala, ko sem začela pisati. Zato, ker se jo trudim potiskati stran in ne vleči na plano, takrat ko pa z vso močjo (kljub moji protivolji) udari, nimam volje za blogganje.
Torej, vsake toliko časa v meni divja boj, v katerem padajo žrtve. Žrtve moje lastne omejenosti, slabe samopodobe, NEsamozavesti in nizkega samospoštovanja. Gre za boj med razumom in jasnimi dejstvi ter med temi nesmisli, ki me popadejo. Pojavljajo se misli, kot npr.: ¨Sem prva izbira ali le nadomestek?¨, ali pa ¨Če bi danes izbiral med mano in ..., bi izbral mene?¨ itd. Ko se ta zlodej v meni spet skrije, so odgovori na dlani. Vem, kaj čuti do mene, ker se vidi.
Vse te misli (verjetno) izvirajo iz dejstva, da SOVRAŽIM bivše (utemeljenega razloga za take misli NIMAM - to poudarjam, ker si najboljši!). Moje mnenje je, da so bivši stvar preteklosti in edino pravilno je, da v preteklosti tudi ostanejo. Popolnoma, brez stegovanja lovk v sedanjost. Naj dajo MIR. Tudi ob rojstnih dnevih, praznikih in ostalih podobnih priložnostih. Ja, tudi takrat, prosim, MIR. Za vse to (in še mnogo več) so imeli svojo priložnost. Pa so jo (očitno) zapravili, tako ali drugače. Zato naj živijo s tem in naj nas pustijo v miru živeti. Za vsa ta voščila in podobne zadeve smo sedaj tu mi, oni naj si za to najdejo druge ljudi. Mi želimo (predvsem) take posebne dni preživeti srečno, na svoj način, bivši tukaj nimajo kaj iskati.
A bi kdo z mano ustanovil Društvo za boj proti bivšim? ;)

ponedeljek, 27. oktober 2008

Držim pesti

Za nekoga, ki mi sicer ni najbolj pri srcu, a mu vseeno privoščim to srečo. Ker vem, da si jo želita in ker vem, da bi se meni na njenem (oz. njunem) mestu trgalo srce. Na najdrobnejše koščke. Zato upam in držim pesti, da tokrat umetna oploditev uspe.
Če lahko moje stisnjene fige kaj pripomorejo k novemu čudovitemu bitjecu, je to najmanj, kar lahko storim.
Don't give up.

petek, 24. oktober 2008

Ljudje

Nekateri res nimajo pošlihtanih stvari v glavi. Npr. tega, zakaj hodijo na faks. Res jim ni jasno. Pridejo na predavanje, zamuda je obvezna. Potem ropotajo s stoli, preden jim uspe sesti. Potem pa začnejo na vse pretege klepetati. Niti na misel jim ne pride, da bi predavanje dejansko poslušali. In zaradi neznosnega šundra, ki ga povzročajo, tudi nam, ki hodimo na faks prav čisto zares zato, da bi se kaj naučili in naredili dobre zapiske, koncetracija pade na (če ne celo pod) ničlo. In tako tudi mi samo še sedimo in buljimo v predavatelja. Zares koristno in produktivno porabljen čas. Čisto vseeno bi bilo, če bi ostala doma, ker od takega predavanja ne odnesem ničesar. Ne vem, a ljudje ne dojamejo, da če hodijo take zganjat na faks, da bi bilo veliko bolje, če jih ne bi bilo? A nimajo nič boljšega za počet, kot tam metati stran svojega in predvsem našega časa? Do konca sebično in neodgovorno. In butasto do amena. Naj se hodijo pogovarjat raje na kavice, na svež zrak, kamorkoli, ne na faks zabijat svojega in našega časa. Danes so me res razjezili, ti t.i. kolegi. Svašta. Ja, petek je, ja tudi jaz bi raje klepetala s prijatelji in se zabavala po svoje. Ampak na faks pa vseeno hodim z razlogom. Zase, ne zato da je predavalnica bolj polna. In zato sem zares popolnoma besna, ko zaradi ljudi, ki nimajo vseh pik na svojem mestu v glavi, petkovo jutro in dopoldne presedim na faksu, brez učinka. Grrrrrr.
OK, mislim, da sem izpadla totalno piflarska, ampak ker sem eno leto faksa že zabluzila, res ne bi rada še kakšnega. Imam boljše cilje, zato se tudi trudim, da sem na predavanjih prisotna. V vseh pomenih besede, ne le fizično. Upam, da bodo tudi kolegi kmalu dojeli, zakaj so tam. Optimistično?
Seveda, saj je petek ;)
Šibam čakat Lubija in potem v naš gorski raj ;)

četrtek, 23. oktober 2008

Misel dneva

Največja ovira za srečo je, da človek pričakuje preveliko srečo.
(Bernard Le Bouvier de Fontenelle)

Tole čudovito misel sem pravkar prebrala na mojem priljubljenem blogu in sem si rekla, da jo moram nujno nekam zapisati. Blog se mi zdi za to nadvse primeren, saj tako lepe misli delim tudi z drugimi.

P.S. Waw, danes kar 2 objavi ;)

Malo mešano (pa ne na žaru;))

Po tako dolgem obdobju, v katerem nisem našla časa (ne gre le za pomanjkanje časa, ampak tudi za pomanjkanje volje in utrujenosti) za novo objavo, je to edini naslov, ki si ga lahko zamislim.
V tem času sem začela ponovno hoditi na faks, kar ima svoje dobre in slabe strani, kot vse stvari v življenju. Dobro je to, da sem končno spet na (upam da dobri) poti, ki pelje do diplome, zaposlitve, plače, posledično do lastne štalce in svoje družinice. Čeprav bo trajalo še nekaj let, sem z vsakim dnem korak bližje do uresničitve teh ciljev in to me žene naprej. Dobro je tudi to, da mi je (zaenkrat) študij še precej zanimiv, kar je spodbudno glede na dejstvo, da je ponavadi 1. letnik najbolj dolgočasen od vseh in tudi to, da imam (zaenkrat) še dosti volje za spopadanje z obveznostmi. Slabe strani mojega študija so pravzaprav čista banalnost: zgodnje vstajanje, študijske obveznosti, učenje... Ampak to je pač življenje, naša realnost. Kako že pravijo - v delu je rešitev! ;) No, tudi Lubi se je ponovno podal med študijske klopi. Vpisal se je na magistrski študij s področja, ki ga že ves čas zanima - nepremičnine. Kar je pravzaprav super, ima pa tudi nekatere (zame prav boleče) posledice, katere bom morala čimprej sprejeti in ravno tako dojeti kot... življenje. Kažejo se v tem, da se precej malo vidiva, ko sva končno skupaj pa sva oba preutrujena in preveč brez energije za karkoli drugega kot skupno tuširanje in spanje. Hja... če ti čas z dragim predstavlja precejšen del motivacije za delo, to zna biti problem. Zaradi tega sva v preteklih tednih marsikakšen večer in tudi naslednji dan začinila s prepiri, ki so se (kot ponavadi) končali z mojim jokom. Sem pa prejšnji teden doživela rahlo katarzo, ko sva po dolgem času imeli s P. zares dolg, odkrit babji pogovor in sva prišli do prenekaterih ugotovitev - od tega, kako ženske kompliciramo, do tega, da je pravzaprav vsaka stvar za nekaj dobra... in da je tudi to, da sva trenutno z Lubijem oba ZELO zaposlena, velik korak k temu, da bova čimprej lahko ustvarila lastno življenje in družinico, za katero bova lahko brez (večjih) težav skrbela. In po tistem večeru sem boljše volje. Čeprav vem, da mi bo še velikokrat hudo, ko Lubija do poznih večernih ur ne bo domov, sem se odločila, da nama vsaj tistih skupnih trenutkov, ki so nama na voljo, ne bom uničila s trmo, žalostjo, jezo. Od tega slavnega pogovora s P. naprej sva z Lubijem preživela lep, čudovit teden z veliko pogovarjanja in nežnosti.
No, medtem, ko sem za nekaj časa izginila z obličja bloga, je Lubi praznoval tudi prav poseben rojstni dan, ki sta ga (obema) precej neprijetno začinila moja tašča- in tast-to-be. V podrobnosti o tem se ne bom spuščala, lahko pa povem le to, da sem za vse večne čase končala s sodelovanjem in dogovarjanjem z njima. Glede česarkoli.
V tem obdobju sem tudi kar korenito spremenila svoj imidž, zaradi česar me moja mala nečakinja S. ne prepozna več. Oziroma z mano ni več tako sproščena kot je bila. Ali pa me samo malo heca, ko se mi tako navihano smehlja in postrani gleda iz očijevega naročja ;) Upam, da se me bo navadila, ko bova spet kaj več skupaj. Ne bom pa pozabila, kako mi je nekega dne pred mojo stilsko preobrazbo, ko sem prišla k njej z novimi očali, rekla: ¨Lepa očala maš, nova so!.¨ Oooo, miška mala, hvala, si najbolj prijazno in pozorno bitjece na planetu!

Tako, to je strnjeno poročilo o dogajanju preteklih tednov, mogoče mi bo sedaj uspelo spet kaj bolj redno pisati.

Zdaj pa grem... čakat vikend ;)

petek, 26. september 2008

Frustrated

Ponavadi najprej napišem naslov objave in nato njeno jedro, danes bo obratno. Nekaj minut že buljim v ekran in hočem natipkati ustrezen naslov, ki bi lahko strnjeno povzel vse moje misli, a mi ne uspe. Tako bo mogoče bolje, da najprej spravim vse iz sebe in bo potem naslov lažje izluščiti (ali pač ne).
Trenutno sem (spet) doma, ker je Lubi (spet) v zdravstvenem domu. In bo danes še enkrat. In bom SPET doma. Ta teden sva sicer (kao) na dopustu v hiški sredi gorskega raja, ampak Lubijeva poškodba onemogoča njegovo pričakovano spokojnost. Vsak dan gledava na uro, da ne bova zamudila njegove fizioterapije, danes pa še pregleda pri njegovi dohtarci (ne, ne hodim z njim v ZD, hodim pa med tem časom domov, ker nisem rada sama na tako samotnem kraju na robu gozda). To za sabo potegne tudi to, da ne moreva početi vsega, kar si želiva - sprehodov po prelepi naravi, obiska savne, kuhanja odličnih večerij (kosiva zaradi poznega zajtrka pač ne). Z vsem tem se moram (baje) sprijazniti, vendar mi to ne gre preveč dobro od rok. Nepričakovane spremembe (na slabše, seveda) načrtov pri meni namreč ne povzročijo hitre adaptacije v smislu ¨se zgodi, bo vseeno fajn¨, ampak prav nasprotno sprožijo val tečnobe (¨a gre loh spet vse narobe?!¨). Ja, če nekaj prekriža moje načrte in ne gre vse po pričakovanjih, me to precej pobije.

Naslednja misel je pa: ¨Hmmm, že 26. smo?! V sredo mam že fax!¨ Hja, spet. Po kar dolgih počitnicah, tako da imam malo treme. Ampak o tem raje drugič. Naj uživam še teh nekaj dni ;)

sreda, 17. september 2008

Igrice

Tudi ne več (vsaj ne taki tipični, do 10 let stari) otroci se včasih igramo. Zadnje dni se z Lubijem neprestano igrava - imava svoje stanovanje, skrbiva zanj, pospravljava, hodiva po nakupih, kuhava, hodiva spat v sobo, ki NI tudi bivalni prostor... Hja, zakaj pravim, da se igrava? Ker stanovanje, žal, ni najino, ampak bo to najino igranje trajalo samo še kak dan, dokler se tašča- in tast-to-be ne vrneta z dopusta. In potem bo spet vsega konec. In bova čakala... in upala... da se njegovi končno enkrat odločijo, katero stanovanje hočejo zase in nato drugega prepustijo nama. Ja, imajo eno stanovanje, ki sameva in propada. A ni to žalostno? Toliko mladih parov in družinic sploh nima možnosti, da bi imeli svoje stanovanje. Midva pa sva prisiljena živeti nomadsko življenje zgolj zaradi neodločnosti ljudi. :( Ne najdem besed, ki bi opisale, kako se počutim pri vsem tem. Res res resssss si želim, da tole, kar se dogaja zadnji teden ne bi bila več le igra (oz. začasno stanje), ampak bi to postal najin vsakdan, najina realnost. Zakaj ne greva v najemniško stanovanje, boste vprašali. Ampak odgovor je sila preprost: nimava denarja. Pri teh cenah stanovanj nama z eno plačo ne bi uspevalo plačevati najemnine in stroškov, kaj šele, da bi si ob vsem tem privoščila še kaj drugega. Poleg tega dejstva pa se nama zdi totalno neumno zapravljati denar za najemnino, ko pa naju nekje že čaka prazno stanovanjce...
Po mojem bom res morala jaz nekaj ušpičiti, da se bo kaj premaknilo ;)

No, jaz pa se od petka naprej igram tudi negovalko :) Lubi si je namreč zvil gleženj, ko sva pobirala pridelke z vrta (ja, seveda ne svojega, tudi ta je od njegovih). Je bilo kar pestro, ampak je že skoraj dobro.
Tako da je bil vikend zelo lenoben, ne le zaradi vremena. Ampak nama je bilo lepo.

torek, 09. september 2008

Home, (sweet) home

Tako, pa sem spet doma. Včeraj sva z Lubijem po enem tednu uživancije na Lefkasu pristala na letališču Jožeta Pučnika (joj, kako se to trapasto sliši).
Imela sva se takoooooo lepo, otoček ima res rajske plažice... beli drobni kamenčki, turkizna in kristalno čista voda... uživala sem kot majhen otrok, ko sem čofotala v vodi. Pa vse tiste grške večerjice... njam!
No, da ne bi bilo preveč kičasto, sva bila malo razočarana nad namestitvijo - predvsem ¨upravnice¨ hotela so bile prave grške cvetke, ki niso znale niti besedice angleško, pa malo je bila vodovodna napeljava že zdelana... Ampak pustimo to, končni in skupni vtis o počitnicah je: SUPEEER!
Da pa vse skupaj res ni bilo niti malo dolgočasno, naj povem še to, da sem doživela dva (zame malo manj prijetna) pripetljaja na letalu. Najprej smo v Prevezi potrebovali dva poskusa, da smo lahko pristali. Smo leteli že ZELO nizko na tlemi, že nad pristajalno pisto, ko kar naenkrat nismo več upočasnjevali, ampak je pilot MOČNO šel po gasu. Potem se je oglasil in rekel, da je bila pista blokirana... Hm?! Letališče je bilo ob našem pristanku (po 5 minutah kroženja nad letališčem nam je v drugem poskusu le uspelo pristati) kot izumrto. Le kaj je blokiralo stezo? Ja, saj raje vidim, da pilot navrže tak izgovor, kot da bi rekel, ups, zafrknil sem. Že tako sem pred poletom potrebovala apaurin, da sem lahko normalno delovala :) No, potem pa še turbolenca na poti domov. Ježešna. Saj baje ni bila huda, ampak meni je bilo kar malo strašno vse skupaj. In to v jasnem vremenu. Ne vem, zakaj sem bila prepričana, da se turbolenca pojavi samo v oblakih? :) Ja, nimam pojma o teh stvareh. V glavnem, še vedno ne maram letenja!

No ja, življenje se torej vrača na stare tirnice. Po včerajšnjem veselju ob snidenju z domačimi in tuširanju v domači banci me je danes ponovno prevzela želja, da bi se odpeljala nekam na toplo, na morje. Doma mi ni všeč :) Ampak saj bom padla nazaj v star ritem...

Tako, da boste videli, da sva se imela res lepo in da je otoček čudovit, prilagam še slikici za prebujanje skušnjav ;)


petek, 29. avgust 2008

Destinacija izbrana

Končnooo, vse je zmenjeno in rezervirano - z Lubijem greva že v ponedeljek na Lefkas! Malo srečna, ker sva se končno odločila in ker vem, da se bova imela nepozabno, malo vznemirjena, ker se bojim letal in ker me nove stvari vržejo s tira. Noči bodo do ponedeljka malo bolj nemirne, vendar mislim (upam), da se bo potem obrestovalo :)
Najprej sva nameravala izbrati ponudbo s polpenzionom, a sva na koncu izbrala nočitev z zajtrkom, ker nama je bilo lani tako všeč zvečer obiskovati grške tavernice (ja, tudi lani sva bila v Grčiji, na Zakintosu). Komaj čakam musako ;). Hehe.
No, pa končno bom dobila rojstnodnevno darilo (rojstni dan imam marca). Lubi mi je namreč poklonil bon za potovanje, na katerega še nisva utegnila iti. Mogoče pa mi Lubi ob tej priložnosti na romantičnem otočku pripravlja kakšno presenečenje? ;) Včeraj zvečer, ko sem ležala ob njem in je on seveda že trdno spal, sem malo sanjarila... Ampak ker se iz velikih skritih pričakovanj nikoli ne izcimi nič željenega, o tem ne bom ne pisala niti razmišljala :)
Začela pa bom s pripravami na pot, en korak je že narejen: moji nohtki so urejeni in odštekani ;) Aja, pa cunje sem tudi že dala prat :) Me pa čaka naporno pakiranje, spet me bo skrbelo, če slučajno nimam pretežkega kufra ;)
Skratka, tale vikend bo pester. Naj se začne.

četrtek, 28. avgust 2008

Wanted


Želim, no, želiva si kafetjero, takole lepo, za 2 skodelici kave (če taka sploh obstaja, do sedaj sem videla samo za 1, 3 in 6 skodelic). Midva sva namreč tako navdušeno nad tisto ¨kavo na poti¨, ki jo dobiš na Petrolu, da si želiva, da bi bile vse najine kavice tako okusne. In sva zadnjič kupila en njami espresso, v dobri veri, da bova brez težav dobila tudi kafetjero za sprejemljivo ceno. Vsa navdušena sva jo odkrila že v isti trgovini, bila je zelo poceni (11 €), vendar samo za 1 osebo... Da bi pa kuhala vsako posebej? Ne hvala.
Potem sva jih odkrila tudi v Merkurju, vendar tako drage, da bi bilo vseeno, če bi šla vsakič na kavo kar v lokal - z Lubijem namreč skupaj pijeva kavico samo ob vikendih (morda bi jo pa večkrat, če bi imela kafetjero? Še en razlog za njen nakup!) - tako da bi preteklo kar nekaj tednov, da bi se jo splačalo kupiti, čeprav je bila čisto po mojem okusu. Torej, sva v lovu za mercatorjevo kafetjero za več kot 1 skodelico kave ;)

Kaj je zjutraj lepšega, kot omamni vonj dobre vroče kavice v priljubljeni šalčki? Le še Lubijev sladek poljub in topel objem, ko odpreva učke ;)

sreda, 27. avgust 2008

Negotovost

Zadnje dni je pri meni stalno prisotna. Bliža se 1. september (ne, ne, ne grem v šolo), ko sva z Lubijem načrtovala še zadnji letošnji poletni dopust. Destinacije seveda še nisva izbrala, ker se poslužujeva last minute variant, bila pa sva precej dokončno dogovorjena, da takrat nekam greva. In mi je bilo že nekaj časa čudno, ko Lubi ni nič brskal za ponudbami, nič kaj dosti se nisva o tem pogovarjala... Potem pa sem le zagnjavila, da je že SKRAJNI čas, da se nekaj zmeniva in odločiva glede tega dopusta, da pri meni kot ženski ni tako preprosto kar čez noč nekam iti, da moram pa le malo prej vedeti, itditd. In potem izvem, da pravzaprav še ne ve, če mu bo v službi uspelo vse spedenat, da sploh ne ve, kdaj bova lahko šla... No, o njegovi službi in totalno bedni šefici, ki marsikaj zakomplicira, sploh ne bom izgubljala besed, ženska namreč še zdaleč nima vsega pošlihtanega v glavi. V glavnem... a se samo meni zdi, da je to res trapast občutek? Da ne vem kdaj in kam grem, če sploh? V taki situaciji potem že pol užitka zbledi, ker niti ni tistega veselega in evforično nestrpnega pričakovanja, ki je meni skoraj boljši od samega dopusta...

No ja, se bom pač morala pustiti presenetiti. Nenačrtovane stvari so itak ponavadi boljše od načrtovanih (ampak jaz vseeno raje načrtujem ;).

Moje trenutne misli: Hurgada, Djerba, Lefkas, Alanya...?!?

torek, 19. avgust 2008

Pesek In Dotik

Dotik, le dotik,
Je povedal vse za oba,
Pogled le en pogled,
Je spremenil najin svet

Se še spomniš risanja po pesku?
Pesek naju je pokril za lahko noč
Prvič zvezde skupaj sva preštela
Pozabila na vse

En dan, le en dan
Ki v večnost je ujet
Poljub, le en poljub
Je obljuba vseh obljub

Moj dotik začuti tvoje prste
Prsti čutijo ljubezni zlat dotik
Ustnice zardijo v barvi sreče
Sreče da zdaj eno sva

Tu stojim ponosno s teboj
Ti povem misli jasno na glas
Saj veš ...

Moj dotik začuti tvoje prste
Prsti čutijo ljubezni zlat dotik
Ustnice zardijo v barvi sreče
Sreče da sva zdaj midva

Moj dotik začuti tvoje prste
Prsti čutijo ljubezni zlat dotik
Ustnice zardijo v barvi sreče
Sreče da zdaj eno sva

Tu stojim ponosno s teboj
Ti povem misli jasno na glas

Tu stojim mirno in ponosno s teboj in
čutim, kaj imam
Ti povem
Vse kar čutim jasno na glas
Ljubim te do neba

Glej kako lepo
Zvezde plešejo
Spomni se na pesek in dotik
Prvi je korak junija takrat
Še spomin na pesek in poljub

ponedeljek, 11. avgust 2008

Brodolom

na Bohinjskem jezeru :) Ja, doživeli smo ga. V soboto je bila v Bohinju Kresna noč in ognjemet smo si šli ogledat na eno od turističnih ladij, ki tam vozijo. Ker je kapitan naš sorodnik, smo imeli VIP vožnjo, ki pa se ni končala nič kaj slavno. Zaradi teme in neprevidnosti našega kapitana smo namreč nasedli... v precej nizki vodi (kako mu je uspelo do tja peljat mi ni čisto jasno). In potem smo se vsi množično selili iz sprednjega na zadnji konec ladje in obratno. Potem smo ladjo gugali. Potem je prišel drugi čoln, da bi nas potegnil ven. Nič. Ladja se ni premaknila niti za milimeter. In potem je nastopila evakuacija potnikov. So jih večino zvozili s čolnom na obalo, da se je ladja dvignila. In končno smo lahko izpluli. Ko smo končno prišli nazaj v pristanišče, smo si vsi oddahnili, zagotovo še najbolj naš šofer, ki bi lahko imel kar velike stroške, če bi se ladja poškodovala. V znak olajšanja smo si potem privoščili kakšno pivo in prigrizek :) Bojda je naš kapitan srečni konec omenjene nesreče zalival kar do 5.00 zjutraj :)
No, ampak ognjemet smo pa vseeno videli - smo stali na zunanjem robu ladjice in bilo je prav lepo (čeprav se je včasih ladjica prav nevarno nagnila v našo smer).

Moja petkova pričakovanja o superfastičnem vikendu so se v celoti uresničila, že dolgo se nisem imela tako lepo. Z Lubijem sva bila res aktivna, v soboto in nedeljo sva si privoščila jutranje plavanje, ki je bilo rajsko. Popolnoma čisto in mirno ozračje, nebo brez oblačka, osvežujoča voda in doooolgo plavanje, nobenega drugega človeka nikjer, le midva. Kar nisva se mogla naužiti lepote trenutka. Oba dneva sva tudi kolesarila in se potem še malo sončila na plažici. V našem gorskem raju se najdejo prav luštne poti za kolesarjenje, čeprav so nepoznavalcem okolja zelo dobro skrite. Tudi midva sva v soboto eno pot malo zgrešila, tako da sva se po zadnjem klancu spuščala mnogo počasneje, kot bi se po njem vzpenjala, mene so že tako bolele roke, da tudi bremzat nisem več mogla. Ampak je bilo vseeno lepo. Tiste makedamske poti čez travnike... čudovito! Oh ja, (spet) ta nostalgija. Hočem nazaaaaaaaj.
Nedeljo pa sva zaklučila na praznovanju, moja tašča-to-be ima namreč v sredo rojstni dan.
Ampak ker se vse lepe stvari (pre)hitro končajo, sva danes oba z Lubijem spet zgodaj vstala in se odpravila delat. Kaj moremo... Še dobro, da je ta teden malo krajši ;)

Po tako lepem vikendu tudi ponedeljek ni tako grozen!

I'm singing: Follow me, everything is alright... :)

petek, 08. avgust 2008

Pričakujem

...super fajn, zares lep vikend. Z Lubijem greva (spet) v hiško v naš gorski raj (ki, po pravici povedano, brez Lubija sploh ni tako rajski, kot se zdi). Malo bova športala - je res že čas, da se ponovno razmigava na najinih super kolesih, malo bova lenarila, malo se bova muckala, dokončala najini super knjigici (no, prebrala, da ne bo kdo mislil, da piševa svoje... vsaj zaenkrat jih še ne;), nekaj časa pa bova preživela z mojimi starši in najljubšimi sorodniki, ki se še vedno mudijo pri mojih starših na obisku, v nedeljo pa se jim pridruži še mlajša generacija mojih najljubših sorodnikov :) Veselo, ane? Aja, pa da ne pozabim, jutri je še ognjemet, ki ga bomo gledali (upam) z ladjice.
In še sklepna misel: komaj čakam, da Lubi pride iz službe, da se vikend lahko začne! Super.

P.S: Danes mi je beseda super zelo všeč :)

sreda, 06. avgust 2008

Spet

sem vpisana v 1. letnik faxa. Upam, da zadnjič.
Današnjo obveznost v Kranju pa sem izkoristila še za kavico z bivšo kolegico in (še zmeraj) prijateljico N., s katero se nisva videli že od januarja, ko sem se dokončno odločila, da FF ni zame. Bilo je prav prijetno. Sem pa tudi vesela, da je za ta teden konec takšnih in drugačnih obveznosti v zvezi s faxi, ker me teli ¨izletki¨ v Ljubljano in Kranj kar utrujajo. Da ne govorim o tem, da kar malo udarijo po žepu, sploh če se poslužuješ avtobusnega prevoza! Groza... Danes me je skoraj na rit vrglo, ko mi je šofer rekel ¨4 eure 70¨ - za dobrih 35 km?! No ja, kaj moremo.
Zdaj pa malo počitka, jutri pa šibam v naš gorski raj, kjer so na obisku sorodniki, ki jih le redko vidim, jutri pa bo tam tudi mala navihanka. Komaj čakaaaam.

ponedeljek, 04. avgust 2008

Po dolgem času

sem bila danes spet na filofaxu, sem šla po izpisnico. In ne, prav nič mi ni žal, da mi nikoli več ne bo treba prestopiti praga te socialistične ustanove. Me je pa presenetljivo pozitivno presenetila referentka, ki je bila zares prijazna. Sicer pa, a ste vedeli, da izpisnica iz fakultete ni nič drugega kot ena štempiljka v indeks in na maturitetno spričevalo? No, jaz nisem. Sem bila prepričana, da je to nek papir, ki ga potem nosiš za sabo. Človek se ves čas uči. :)
Ja, pa tudi naše predrage prestolnice imam spet za nekaj časa dovolj. S prijateljico P., s katero sva se danes odpravili v Ljubljano, sva se po opravkih na faxu odločili še za obisk priljubljenega City parka, ki me (spet) ni prepričal o svoji imenitnosti. O vročini, ki me je ponovno čisto zdelala, pa niti ne bi izgubljala besed. V glavnem, ob zadnjem slovesu od psihologije se mi ni prav nič milo storilo. Sem pa vesela, da sem to danes opravila.
Trenutno pa se ponovno z nostalgijo spominjam preteklega vikenda, ki sva ga z Lubijem in še celo mojo družino preživela v naši hiški sredi gorskega raja, prijetne senčke v viseči mreži ter nadobudne in nadvse ljubke male navihanke S. (moja mala nečakinja), ki ves čas prinaša zadovoljstvo v naša življenja.

četrtek, 31. julij 2008

Tudi jaz

...sem začela pisati svoj spletnik, no, blog po domače :) Že nekaj časa sem razmišljala, ali naj se tudi sama pridružim mnogim bloggarjem, in odločitev je očitna.
Ne obljubljam vsakodnevnega pisanja, dopuščam si popolno svobodo. Ko bo kaj dovolj glasno odzvanjalo v moji glavi, bo prelito tudi na splet.
Za svoje besede sprejmem konstruktivno kritiko, še raje pa lepo pohvalo ;) Nikakor pa ne maram brezveznih, neutemeljenih in zlonamernih komentarjev.

Pa da vidimo, kako bo tole šlo... :)