ponedeljek, 06. avgust 2012

Bananin sladoled

Zadnjič sem v Qlandii poskusila 100% bananin sladoled in me je tako navdušil, da sem takoj (no, takoj, ko sem se spomnila) poiskala recept zanj. Ker se mi je dozdevalo, da ne more bit ne vem kakšna umetnost. Našla sem ga in ravnokar je v zamrzovalnik romala druga runda.
Prvotni recept gre takole:
  • 5 banan
  • 250 g sladkorja v prahu
  • 1 limona
  • vanilin sladkor
  • 300 ml sladke smetane

V prvem poskusu nisem imela limone in sem dala malo limetinega soka (tistega iz Hoferja, ki je v zeleni embalaži v obliki limone). In 250 ml sladke smetane, ker so pač take doze. :) Pa je bilo vseskupaj precej sladko, zato sem danes količino sladkorja zmanjšala na 180 g, uporabila pa sem tudi pravo limono, vendar samo polovico, ker je bila res ogromna in še tega soka se mi je zdelo preveč, saj se potem malo izgubi okus banan. Količina smetane ostaja enaka, ker še vedno nisem našla 300 ml pakiranja. :)
Postopek je pa povsem preprost - zmiksaš banane in sladkor ter dodaš limonin sok, stepeš sladko smetano z vanilijevim (al kakšnim?) sladkorjem, oboje združiš in počasi premešaš. Daš v zamrzovalnik za čez noč (oz. ustrezno število ur) in že se lahko sladkaš z božanskim home made bananinim sladoledom. Ne bom rekla, da je bio, ker bi se lahko pogovarjali o tem, koliko so bio kupljene sestavine, ampak vsaj veš, iz česa je sladoled v resnici narejen. :) Njam!

Vikend v raju

Po precej dolgem času sva z Lubijem sama preživela ves vikend v gorskem raju. V petek po službi sva se odpravila in dan zaključila s čudovito osvežujočim skokom v ravnoprav toplo kristalno čisto jezero, sledila je še pica na običajnem mestu in krepčilen spanec. Ta je v raju res trdno sladek - zaradi neskončnega miru, svežega in čistega zraka ter zavesti, da so možgani na off. Soboto sva preveslala, dobesedno, saj sva preveslala celoten obseg jezera, se vmes ustavila na samotni plažici in se namakala do onemoglosti. Nedelja je bila pa drugačna, bolj družabna, zelo prijetna. Dobila sva obisk čudežne družinice in je bilo prav super. Zame so otročki itak balzam za dušo. In z malo A.J. se fino razumeva. :) Malo sem jo nosila, malo hranila, veliko crkljala. Tako lepo se že smejčka. ;) Prijazno ljubko malo detece.
Tale vikend je bil res fajn. Tako super truper vreme, čudovita narava in odlična družba. Tak je zame raj. :) Me pa vedno bolj preseneča spoznanje, kako zelo uživam v naravi, v okolju brez stolpnic, s številnimi možnostmi prijetnih sprehodov brez natepavanja asfalta, kjer lahko zjutraj še v pižami in z golimi nogami stopim na travo in lovim prve sončne žarke ter se poigravam s kapljicami rose. Potem pa pridem v moje mesto (a že veste, da ima ta besedna zveza sarkastičen prizvok?) in ... me vse mine. Ah ja. Mogoče bo pa kdaj moje mesto kako drugo. Prijaznejše. Malo manj mestno?
Kakorkoli, malo sem zašla. Kako bi zdajle pasalo malo zaplavat in sprat s sebe to betonsko vročino. Ane?
Upam, da je bil tudi vaš konec tedna malo rajski.
P.S. Manjkajo fotografije. Malo zato, ker sem pozabila kabel za telefon, malo zato, ker sem boljkotne nesposoben fotograf in mi ne uspe ravno najbolje ujeti trenutkov v taki podobi, kot bi si želela.

sreda, 01. avgust 2012

Dopust

Je bil in je (pre)hitro minil. Sem si pa nekakšen dopust vzela tudi od bloganja. Ne vem točno, zakaj. Včasih imam tako obdobje, ko imam enostavno odpor - do bloga, do mailov, do SMSov, do računalnika na splošno. Pa ne, da ne bi imela o čem pisati, nasprotno. Velikokrat se mi zgodi, da zvečer, ko ležem v posteljo in preden zaspim, v glavi "tipkam" objave za blog. Takrat se rojevajo ideje in prav vidim stavke, ki bi jih napisala, natančno vidim prste na tipkovnici, kako se podijo za tipkami. Škoda, da se teh misli ne da prežarčit na splet. :) Zjutraj, ko bi se lahko usedla za računalnik in pisala, pa ... se mi ne da. Enostavno. :)
Sicer pa se mi zdi od pravega morskega dopusta že neskončno dolgo, čeprav sem doma šele 3 tedne. Bilo je pasje vroče, voda toooooooopla, za ohladitev celo pretopla, za namakanje in uživanje pa prekrasna. Malo sva se tudi sprehajala, čeprav (po moji zaslugi, jasno) manj kot ponavadi. In letos je spomin na morje tudi malo grenak, ker sem totalno zatravmirala. Ker sem prav lahkomiselno ležala pod klimo, ki je hladila na polno, sem staknila prehlad in me je začelo tiščat v prsih. Ampak, jasno, mene je grabila panika in sem travmirala in paničarila in težila toliko časa, da sva spokala domov, da sem šla k zdravniku (ja, valda, moj strah pred dohtarji in bolnicami mi ni pustil, da bi šla tam na pregled), da mi je naredil EKG in krvne teste in mi povedal, da me ne bo infarkt. In potem sem bila pomirjena in sva lahko šla nazaj. Ampak potem je pa itak vse minilo hitro, kot bi mignil. Eh. Tako je - celo leto čakam teh 14 dni morja, potem pa zabluzim. Kaj čmo. Bo pa drugič bolje. :)
Sicer pa zadnje dni neverjetno veliko gobarim. Čeprav prej v življenju nisem nabirala gob, če sem pa že šla v gozd, pa nisem nobene našla. Zdaj pa me je prijelo in celo jurčki se mi ne skrivajo več tako intenzivno. :) Pa uživam z nečakinjama in hodim na sprehode, za vikend sem celo prvič letos kolesarila in šla tudi malo v hribe. In potem, ko sem dve uri in pol grizla kolena, da sem pridihala na planino Viševnik, tam še kislega mleka niso imeli. Bah, pa taka planina. :) Bo treba na kako drugo.
Tako nekako se sliši hiter povzetek zadnjih tednov, ko me ni bilo na spregled. Mogoče bom pa zdaj kaj bolj redno spet pisala. :)
Lep sončen dan!