Zgodba preteklih dni

Nič posebnega se ni dogajalo zadnje dni, ampak nikakor nisem našla ne časa ne volje za blog. Ne, nasploh za računalnik. In po pravici povedano, ga nisem kaj dosti pogrešala. Ne elektronske pošte (sem jo sicer pogledala vsak dan, ker je ne uporabljam samo za zabavo, vendar dosti redkeje kod ponavadi), na FB se nisem prijavila že od petka, ne raznih portalov z novicami. Še najbolj mi je manjkalo bloganje, ampak ko sem danes le pregledala vse bloge in ugotovila, koliko časa za to pravzaprav porabim, sem se malo zamislila. Vse našteto je čisto OK, če ima človek preveč, ne, preveč nikoli, ampak dovolj časa. Sicer pa se čas, ki ga porabimo za takele stvari, da porabiti precej bolj koristno. No ja, kakokoli, blogat, očitno, nisem nehala. :)
Pretekli dnevi so bili precej zasedeni, na faksu nas na polno zalagajo z delom, domov hodim kot ožeta cunja, pa moram kljub temu potem še delati-tako za faks kot za službo. Hvala bogu za take trenutke, kot sta bila petkov izlet na Pokljuko, kjer je moja ta velika nečakinja zaključila smučarski tečaj in pogumno tekmovala z nasmehom od ušesa do ušesa, in sobotni izlet na morje. Ja, sonce je sijalo in toplo je bilo, bi bilo nenavadno, če se midva ne bi odpravila na obalo. :) Tile prvi pomladanski žarki vedno zbudijo morske skomine. Taki trenutki so res neprecenljivi in vsaj začasno zalagajo z energijo. Slednje namreč te dni rabim veliko. In vedno mi je manjka. Na srečo mi ta teden fizično ni več treba v predavalnico, imam pa zato toliko več dela doma. Zato je treba spravit svojo rit pod kovter. Tale objava je pa tudi precej brez rdeče niti, se vam ne zdi? :)
Spat.
Lahko noč! In naj bodo vaše misli bolj tekoče kot tale pisarija. :)

Danes

Ne morem se odločiti, kakšen dan je danes. Zjutraj sem bila obupno zaspana. Lubi me je moral zbudit, ko je odhajal v službo, saj me prej ni zbudila niti budilka, niti njegovo brskanje po omarah, kar me sicer vedno zbudi. Potem sem zaspala nazaj in iz trdnega spanca me je zbudila moja budilka. S težavo sem vstala, si skuhala kavo, pregledala bloge in maile itd. No, sem se nekako spravila k sebi in se odločila, da bom produktivna. Potem pa se je zgodilo, o groza. Sredi nove, svetleče in čudovite kopalnice mi je iz rok padla steklenička krvavo rdečega laka, ki se je, jasno, razbila. Se mi je čisto utrgalo. Brisala sem kot nora, drgnila z acetonom, ki ga je (pre)hitro zmanjkovalo in zraven preklela vse možno. Kako, hudiča, meni vedno uspe nekaj tako grozno popackat? Obup. Me je spomnilo na en večer pred božičem, ko sva mrzlično hitela pospravljat stanovanje, da bi bilo končno vseljivo. Takrat sem med čiščenjem kuhinjskih omaric uspela politi en liter domačega jegra. Ki je tekel po tleh, pod cokel, po pultu. Povsod skratka. Sem sposobna, ane? Človek ne ve, a bi se smejal ali jokal. Srečo imam samo, da je moj dragi izjemno mirne narave. In niti v takih primerih ne pop*zdi, čeprav marsikdo bi. Tudi jaz, verjetno. On me je tolažil celo, ko sem mu z rdečim lakom popacala čisto novo ledrco. Kake pol ure po tem, ko sva jo prinesla iz Trbiža. Ha, jaz pa rdeči laki. Očitno zakleta kombinacija. :) Skratka, kopalnico mi je uspelo spucat. Vsaj večinoma. Sledi se poznajo le še v fugi okoli odtoka, od tam pa ne morem spravit ven barve. Kaka ideja?
Kljub pretresu se mi je uspelo nekako pomiriti, tako da se zdaj, kljub čisto premraženim nogam, počutim prav pomladansko. Sem se odišavila z najljubšim pomladno-poletnim parfumom in ta je dvignil razpoloženje. Upam, da mi danes ne uspe še česa razbit. :)

Zimski užitki

No, pa je konec. Počitnice so bile in minile. Kratko, a sladko. :) V gorskem raju je bilo - rajsko, kot ponavadi. Kljub kroničnemu pomanjkanju snega sva prav vsak dan doživljala zimsko idilo. En dan sva se prav po otroško zabavala na Pokljuki in se celo nekaj malega sankala, naslednji dan sva uživala na Voglu. Ja, sva otvorila smučarsko sezono. Bolje pozno kot nikoli. :) Upam, da to zimo še kdaj stopim na smučke, da bo sneg zdržal. Podala sva se tudi na zimski vzpon na Lajnar (vrh nad Soriško planino), kjer sva gazila skoraj do riti. :) Bi prav prišle krplje in za na vrh tudi dereze, ker je bilo prav fino ledeno, saj je veter vse spihal. Za konec je pa sledil še pohod okoli največjega slovenskega jezera. :) Aja, vmes nekje sva stlačila tudi bazene in tobogane. :) Fino je bilo in čisto prehitro je minilo. Sem pa uspela tudi 2 knjigi prebrat, končno. Kako to paše po dolgem času ... in, če še ni dovolj kičasto, ravno pred odhodom domov sem izvedela, da so objavljeni rezultati izpita, ki so več kot odlično nadpovprečni. :) Predvsem pa nepričakovani, saj sem po izpitu imela res slab občutek. Tako da ja, super sem se imela te dni. In končno se je vame vrnilo veselje. In zagon za nove dni in nove podvige. Pa še mraz je popustil. In ko posije sonce, nekje od daleč zavoham pomlad. In sanjam. ;)

Pa še foto dokaz o zimskih užitkih ...

Narava ustvarja ledene skulpture.

Tik pod vrhom Lajnarja.

Prvo dopustniško jutro. Ko se zbudiš v tako lepoto, pomisliš, da si v raju.

Sončkanje na Voglu.

Globoko zamrznjeno jezero. In moja malenkost. :)

Zdaj pa novim zmagam naproti!

Počitnice

Juhuhu, dočakala sem jih. Tudi jaz. Končno. Bodo sicer precej kratke, krajše kot pretekla študijska leta, ampak tako pač je. Včerajšnji izpit je za mano, rezultatov še ni, občutki so mešani. Zelo zelo zelo si želim, da bo zraven mojega rezultata zvezdica, ki označuje tiste, ki dobijo dovoljenja za ustni izpit. Ker to potem pomeni, da je 99% vsega že mimo. Ampak dokler ni rezultatov o tem enostavno ne želim več razmišljat.
Proste dneve sem včeraj začela zabavno. Zvečer me je dragi peljal v Špas teater gledat Balkansko špijonko. Zabavno in sproščujoče. :) Med potjo domov sva se ustavila še v Kranju v Macu. Hja, to je pač taka polnočna hrana. :) Če že jem ob 11h zvečer, potem naj bo junk do konca. Potem sem pa samo še padla v posteljo in se danes po dolgem času zbudila brez budilke. Kako super občutek.
Prejela sem pa tudi eno fino novico, in sicer so moj prispevek za marčevsko konferenco sprejeli brez pripomb. Preko recenzije je referat prišel brez dodatnih popravkov. Očitno obvladam. :)
Jutri pa tudi Lubi začne z dopustom (če bo vse po sreči), tako da sledi nekaj dni uživancije.

En sončen pozdravček od mene. Pa veselo valentinovo. Ampak raje se imejte radi vse dni v letu, ne samo danes. Pozornosti in rožice pašejo katerikoli dan. ;)

Moje jutro

Danes sem si, potem ko sem dala prat perilo, pospravila posodo iz pomivalca in prezračila stanovanje, privoščila pol urice za dušo. Ob kavici in razgledu na vrtičkarje, ki jih starši vozijo v vrtec, sem si zavrtela svojo najljubšo dalmatinsko glasbo, prebrala priljubljene bloge, malo pokomentirala, se malo zasanjala in si nekaj stvari zaželela. Zdaj pa se dan lahko začne. No, mora se začeti. :) Ampak pol urice za dušo pa res paše.
A ni fino, da je že petek? :)

Želim si

En dan lenarjenja in izležavanja brez slabe vesti, ker bi se morala učit pa se ne. Malo več snega in malo manj mraza, predvsem zato, ker me zebe tudi v stanovanju - če bi me samo zunaj, bi mi bilo vseeno. Da bi bil hitro 13. februar mimo in bi bili rezultati pozitivni. Kratek oddih na sončnem smučišču, po možnosti na Rogli. Motivacijo za študij. Navdih za ... karkoli, samo da bi me spet srečal. Prebrat kako fajn knjigo. In da se mi nikoli več ne bi bilo treba zaj*bavat s čim tako obupno dolgočasno brezveznim kot je to, s čimer se ukvarjam zadnje 2 tedna. Ker mi jemlje nenormalne količine energije, zato hodim po svetu kot ena zdelana cunja. Z mastnimi lasmi in okrušenimi nohti. Bah. Pa še zebe me. In še vedno se pritožujem. Pomlad, prideš, prosim?

Matematika

Nikoli se je ne znebiš. No, z nikoli mislim na obdobje šolanja. Že v gimnaziji sem se je bala. Ne vem sicer, zakaj, ker sem dejansko ves čas imela lepe ocene, ampak verjetno zato, ker je bil to edini predmet, pri katerem sem nekajkrat potrebovala dodatno razlago. Z bratcem sva kar nekaj popoldnevov presedela skupaj, da mi je pomagal pokapirat. OK, v gimnaziji sem se še bolj bala biologije, ampak ne zaradi predmeta, temveč zaradi odf*kane prfokse, ampak to je že druga zgodba.  Po maturi sem bila neskončno vesela, da ne bo več matematike. Ups, sem se zmotila. Grem na faks, zamenjam faks in ... na slednjem je matematika. OK, se potrudim, naučim, naredim izpit in sem spet vesela, da sem se znebila matematike. Doštudiram, diplomiram, se vpišem na magisterij. Na predmetniku ni matematike. Je neke vrste statistika, ampak to ni tak problem. Potem pa pride predmet, ki na prvi pogled nima veze z matematiko, že ime predmeta je totalno brezveze. In ... glej ga zlomka, sama matematika! In to ne osnove. Seveda ne. Integrali, odvodi, logaritmi. Eksponentne funkcije, sestavljene kotne funkcije. Veliko premetavanja enačb. Veliko izpeljevanja in dokazovanja. In veliko sivih dni, ko tičim na postelji in rešujem naloge. In kličem na pomoč sošolko iz gimnazije, ki je študirala matematiko. Sva zmenjeni za matematično kavo in upam, da bo potem lažje. Hvala za pripravljenost na pomoč, draga moja A.
Ko bi vsaj ta mrzel veter odpihnil to nadlogo. Saj ne rečem, ko zaštekaš, tudi matematika postane čisto v redu. Samo žal nisem med tistimi, ki že kar takoj vse vidijo, kaj bi se dalo iz kake enačbe potegnit in obrnit. Ne znam razmišljat matematično. Na srečo se pa znam dol usest in naučit.
Tako da vam samo še zaželim, da boste vikend preživeli na toplem in ob odlični družbi. Če greste pa na zrak pa pazite, da vas ne odpihne! ;) Jaz se grem pa učit. Matematiko z drugim imenom.

Pozdrav!