Dobro jutro

Zelen začetek dneva ... ena doza zdravja za dobro jutro, za lepši dan, za prijeten začetek tedna. Naj bo zdrav! In vse, kar sodi zraven. :)
V temle zelenem smutiju pa je špinača, peteršilj, zelena, banana in en plunc vode (razen očitnega je vse s tast-to-bejevega in očijevega vrta).

Pohorski vikend

Lubi je (nekaj mesecev) predčasno dobil rojstnodnevno darilo od staršev. Trodnevni oddih v osrčju Pohorja. Prejšnji vikend sva kupon unovčila in se imela fantastično. Zame sicer malo naporno, ampak super. Prvi dan sva se odpravila na Roglo, od tam pa na Lovrenška jezera. Potem sva potrebe po adrenalinu zadovoljila na Zlodejevem, na letnem sankanju. Proga je res zlodjeva, ko s polno hitrostjo drviš naravnost proti smrekam. :) Sledila je še panoramska vožnja s sedežnico, ki čez vikende vozi brezplačno, potem pa končno pot proti hotelu Tisa. Ta stoji na odlični lokaciji, s fantastičnim razgledom na štajersko ravnino. Drugi dan sva kolesarila - to je bil najnapornejši dan in tudi dan, ko sem odkrila, kako zastrašujoče slaba je moja (ne)kondicija. Obup. Anyway, kolesarila sva od Hočkega pohorja na Bellevue (zgornja postaja mariborske vzpenjače), od tam na Areh do Ruške koče, naprej mimo slapa Šumik in na koncu še do koče na Osankarici. Tam sva si privoščila zasluženo kosilo - poskusila sva pohorski pisker, ki, roko na srce, ni nič kaj posebno drugačen od našega ješprena oz. ričeta (mogoče bi bil, če bi ga skuhala kaka pristna štajerska gospodinja). Ko sva se okrepčala in spočila, pa sva se peš podala še do Črnega jezera, ki je bil meni od videnega na Pohorju daleč najlepši. Idilično je tam gori. Potem pa, valda, pot nazaj - ravno toliko v klanec in s klanca kot prej. Vsega skupaj sva prekolesarila cca.  40 km, kar sicer res ni blazno veliko, ampak polovica poti se je bolj ali manj strmo vzpenjala. Pohorje je pač tako - gori doli. Se nagoniš v klanec, ampak sledi spust. In nato, itak, spet klanec. :) Na koncu sem že precej trpela, pa ne toliko zaradi klancev kot zato, ker me je bolelo celo telo. Zadnji dan pa je bil mojemu musklfibru primerno na izi. Pogledat sva si šla razgled s stolpa, potem pa se po gozdni cesti oz. kolesarski transverzali čez Pohorje peljala mimo Klopnega vrha nazaj proti Rogli, kjer je sledilo še zadnje pohorsko kosilo in nato pot domov.

Pot čez barje do Lovrenških jezer.

Eno od jezer. Lokvanji so tja prinešeni.

Cerkvica na Arehu. Obuja spomine na osnovnošolsko šolo v naravi. :)

Lesena potka do Črnega jezera.

Idilično Črno jezero.

Razgled z najinega balkona.

Zate, ljubezen moja

Ena je ljubezen moja,

kratko je življenje,

prekratko je ...

Čista bela duša tvoja

za suha usta moja

kot voda je ...

Preobrati

Kako zelo hitro se čudovit dan spremeni v mini dramo. Potreben je le trenutek. En napačen gib. Ali pik ose. Sogovornikovo mnenje. Ali datum. Moj oči je 10 minut po piku (skoraj) padel skupaj. Prej nikoli ni imel težav zaradi os. Tast-to-be je pristal na očesni kliniki v Ljubljani, kjer so mu šivali oko. Pa sploh ni hotel iti k dežurnemu. Mene je ob pogovoru s starši minilo veselje ob bodoči menjavi avta, in sicer (skoraj) novega za starega. Ker hočem zmanjšati stroške za avto. Ker bi rada mal našparala za kaj pomembnejšega. Pa so me zatrli. Vroč dan, ko sem ob vzponu (haha) na Golico švicala na polno, se je prevesil v hladen večer, ko na balkonu zavita v dekico čakam na Lubijev klic, da je fotra pripeljal domov in naj ga pridem iskat.
Ja, preobrati. Na vsakem koraku.

Ljubezen

... do mojih srčkov ne pozna meja. Včeraj smo se proti večeru, ko je vročina toliko popustila, da je to dopuščala, na plažici na brisačah v gorskem raju malo crkljale z nečakinjama, da smo se poslovile, ker danes šibajo na morski dopust. Pa rečem ta mlajši, da ju bom pogrešala, ko bodo na morju. In odgovori brez trenutka oklevanja: "jest pa tebe. pa babi, pa F. in M."( F. je njun dedi, M. pa moj dragi. :)
Ooo, verjetno mi ni treba razlagati, da sem se čist raztopila. Pikice moje.

Moje poletje

Je letos polno. Verjetno najbolj izkoriščeno v vseh letih, odkar pomnim. Oziroma najbrž od takrat, ko sem še z mamo in atom hodila na počitnice.  Dolgo sva bila na morju, odkar sva nazaj pa precej dni z nečakinjama preživim v gorskem raju, ali pa kje drugje v senci na svežem zraku. Pa z Lubijem sva bila na Veliki planini, na Ratitovcu, ob Triglavski Bistrici in še kje. Super je. Me je pa včeraj prešinilo, da je to verjetno (v bistvu upam, da je) zadnje tako zelo svobodno poletje (razen, če bomo dobro preračunali s porodniško, hehe). Ker iskreno upam, da bom drugo leto že imela eno ornk službo, tako tapravo. No in ob tem me je, priznam, kar malo zbediralo. Ker jaz bi tako "zadnje" poletje rada izkoristila še veliko bolj. In ga res ne bi rada preživela ob prodajanju srečk. Ampak, tak je pač lajf, ane. Denar potrebujemo in danes se resnično ne bi smela pritoževati nad plačanim delom, ne glede na to, kakšno je. Kljub temu pa moja melanholična duša hoče v gorski raj ...
Bi blo fajn, če bi se našel donator za uživanje. :)
A girl can dream.