torek, 31. januar 2012

Kako kaj?

Kako ste kaj? Jaz smrkam, kiham, kašljam, grlo me boli, delam, učim se, danes sem peljala še avto na servis. Včeraj je bilo podobno, le brez servisa. Jutri bo spet na isto vižo. :) Taki so moji dnevi in še nekaj prihodnjih bo. Že nekaj časa samo jamram, ane? Oziroma niham iz totalnega pesmizima v naval optimizma in obratno in zopet in znova. Zato se tudi bolj redko javljam.
Ker pa moramo najti vsak dan drobne malenkosti, ki nas razveseljujejo, jih imam tudi jaz nekaj na zalogi. Včeraj sva kupila prvi šopek za stanovanje, tako da ga krasijo luštni oranžni tulipančki, poleg tega pa sva kupila še en manjši fikus, oboje v Hofrju. Tako da je malo svežega novega življenja v domku. Jaz pa sem si danes kupila novo spodnje perilo. Ne, nič sexy, samo uporabno. In udobno. :)  To je to.
Kaj se je pa vam lepega zgodilo zadnje dni?

Pozdravček od mene. Še dobro, da na daljavo, da vas ne okužim. :)

četrtek, 26. januar 2012

Pravila za življenje


Ohrani upanje, vedno se trudi in poskušaj, naredi stvari preproste, smej se težavam in ostani mladosten kot otrok. Ključna pravila za življenje. Za srečno življenje.
Dajmo se jih držat. Vsaj večino časa. Meni grejo tale pravila večinoma bolj v teoriji, praksa včasih malo zaškripa, verjamem, da vsakomur kdaj pa kdaj. Zato smo tu, da eden drugega podpiramo in spodbujamo in opominjamo na tisto, kar je res pomembno.

Svet je lep! Skrbimo, da tak tudi ostane. (prirejena Belinka) :)

sreda, 25. januar 2012

Vsak po svoje, Bohin'c pa s s svedrom

Vsak deluje po svoje. Po svojih prepričanjih, svojih načelih, v skladu s svojimi vrednotami. Ampak nekateri, vsaj po mojem mnenju, v tem prestopijo meje normalnega in sprejemljivega.
Tale objava se ne nanaša na nobenega Bohinjca, čeprav bi morda to lahko sklepali glede na naslov objave. :) Bohinjci so čisto kul, malo samosvoji, ampak kdo pa ni. Tole se nanaša na enega profesorja na našem faksu. Kot prvo, predava predmet, ki je čisto mimo. Niti slučajno ne vidim nobene možnosti, da bi kdorkoli od nas, ki tam sedimo, dejansko kaj takega potreboval v življenju. Snov je popolnoma nerazumljiva, ali pa je taka, ker tip res ne zna razlagat. No, kakorkoli, predavanja so bila nočna mora. So prišle vaje in smo upali, da nam bo kaj jasno. Asistentka se je res trudila, ampak ... kakšna je logika, da ti že sama asistentka pove, da je ta snov, ki jo tip razlaga, čisto mimo. In da tip res pričakuje, da bomo vsi znanstveniki na tem področju. Ok ... čudno. Še bolj mimo je to, da so nam glede na preteklo študijsko leto število ur pri tem predmetu prepolovili, še od tega pa smo imeli polovico ur e-izobraževanja, kar pomeni, da od doma delaš neke naloge. Vse v redu, ampak predmet res ni primeren za tak način dela. No, ampak ker so tako pač določili, se je asistentka sama ponudila, da bi izvedli še ene vaje izven urnika, ker je pač videla, da nam ne bo mogla razložit vse snovi, brez katere pa ni šans, da naredimo izpit. In smo se dobili. Smo želeli rešiti en star izpit, pa se je zataknilo že pri prvi nalogi. Ja, asistentka je ni znala rešit ... hm? Je šla po profesorja. Nam je eno uro razlagal nalogo. Je ni razumel nihče. Profesor se je smejal. Potem ga nekdo vljudno vpraša, kako si predstavlja, da bomo na izpitu rešili 6 nalog, če je on eno reševal skoraj celo uro. In njegov odgovor je bil ... bolan. Začel je govoriti, da je ta snov pač težka, da desetke skoraj nihče ne dobi, da za tisto 6 se pa že da rešit izpit. Da naj se dobro pripravimo, vsedemo, poglobimo. Da bomo težko naredili izpit. In še vedno se je smejal. Se to komu zdi normalno? Meni ne. Človek gleda predavalnico polno obupanih obrazov (mimogrede, prvi rok za ta izpit je danes, vsa čas tistim parim optimistom, ki se niso odjavili), namesto spodbude pa reče, da bomo težko naredili izpit in se ob tem še smeji. Meni je to psihopatsko. Pa vam? :)
No, do še večjega absurda še nismo prišli. Asistentka je po profesorjevem odhodu videla, kakšno škodo je le-ta s svojimi besedami naredil naši motivaciji in morali, zato nas je skušala vsaj malo dvignit s tal. Je rekla, da realno gledano ta izpit, ki smo ga želeli rešiti, ni nerešljiv, da smo vsaj 3 naloge delali skupaj na vajah, teorijo se pač moramo naučit, da tista ena naloga pa pač je, kakršna je. In v spodbudo je še rekla, da se ji zdi, da letos le daje nekoliko lažje izpite. Da lani drugega kolokvija ona ne bi znala sama rešiti niti slučajno. Da ta izpit bi pa znala vsaj nekaj nalog, ne pa vseh.  Hmmmmmm. A to je normalno? Da profesor da študentom na izpitu take naloge, ki jih ne zna rešiti niti njegov asistent, ki nas uči take naloge reševati? Tu se meni zdi nekaj narobe. Pa ne, ne pritožujem se, ker se moram učit. Niti ne kritiziram asistentke, ker se je izkazala kot res super, ker se je res trudila nam razložiti popolnoma nerazložljivo snov in nam pomagala, kakor se je dalo. Zdaj je itak vse v rokah tipa, ki sestavlja izpit. In v naših rokah oz. umskih sposobnostih - koliko smo se pač sposobni naučit tako snov. Ampak nekaj se mi zdi narobe s tem tipom. Očitno so naloge malo pretežke, al' kako? Ah, ni vredno zgubljati besed. Danes imam odmor po včerajšnjem izpitu, jutri pa začnem s tole ljubko snovjo. In adijo moje študijske počitnice ... :/

sreda, 18. januar 2012

Pusti soncu v srce

Ena za spodbudo, optimizem in odprta srca - ki s polno mero dovolijo soncu in ljubezni, da jih napolni in razveseli.
Danes sem bolje, fizično in psihično. In spet mi uspe veseliti se malenkosti. Naj tako razpoloženje traja. Upam! Čeprav sem že celo življenje nagnjena k precejšnjim nihanjem razpoloženja. :)




Naj bo vaš dan sončen in optimističen in ... pustite soncu v srce! ;)

ponedeljek, 16. januar 2012

Živa

Ja, še sem živa. Samo pišem ne. Ker nočem morit in trosit slabe volje, jo širit še na vas. Tale januar ni moj mesec in bolj kot gre proti koncu, huje je. Kakor kaže, se bo tole stanje zavleklo še na februar, ker se vedno bolj zdi, da januarja ne bom zmogla vsega. Zato bo treba najhujši izpit prestavit na februar. Odlično, to pomeni, da grejo cele "počitnice" v ku*ac. Fino, ane. No, a vidite, da sem slabe volje. In pesimistična. In tega pesimizma nočem objavljati na blogu.
Zato - lep pozdrav do lepših dni.

ponedeljek, 09. januar 2012

Too tired

Danes je težek dan. Ponedeljek, luna, zgodnje vstajanje, moreče vaje na faksu, premalo spanja, služba in še kaj. Ne morem več. Oči mi vleče skupaj in ne morem razmišljati. To je to za ta ponedeljek.

petek, 06. januar 2012

Kaj je novega?

Kako ste kaj v novem letu? Jaz predvsem delovno. Na faksu je veliko dela, zraven delam še članek za konferenco, se trudim delati tudi za službo, da ne bo februar še bolj depresiven od januarja ... in tako naprej.
Novo leto ni prineslo nič novega, le življenje nam je naklonilo nove dneve. Ni novoletnih zaobljub, ni pričakovanja ogromnih sprememb. Ker čas samo po sebi ne da ničesar. Kakšno bo novo leto, je odvisno samo od nas. Se je pa začelo lepo. Z dragim sva se odpravila v gorski raj že nekaj dni pred silvestrovim in je bilo prav čarobno. Takoj, ko sva se pripeljala k hiški, je začelo snežiti. Zapadlo ga je cca. 10 cm, nič pretresljivega, ampak dovolj za zimsko vzdušje in za moje otroško veselje. Bilo je, kot bi zapadel samo zame, da mi uresniči novoletno željo. In zanimivo - na dan, ko sva odhajala, so se iztekali prazniki in pobralo je ves sneg, v dobri uri je bilo vse zeleno. Res, kot bi bil snegec tam samo zame. :) Egocentrično razmišljanje, vem, ampak včasih lahko verjamemo tudi v pravljice. Praznovanje je bilo luštno, zabavno, dan po nič pretresljivega, nobenega hudega mucija, prav lep sončen dan, ki sva ga izkoristila za zimski sprehod. Tako lenobno so minili ti prazniki, delovni teden pa smo začeli na polno. Januar na faksu nikoli ne prizanaša in tako je pravi šok, ko po veselem decembru in praznični evforiji kar naenkrat padeš v tako dogajanje. Ampak OK, tako je. Smo navajeni. :) Sem pa vesela, da je petek in da lahko malo predahnem.
Novo je pa tudi to, da je stanovanje že od božiča dokončano in vseljeno. Bi pričakovali kak hud prispevek o tem, ane? :) Ja, fino je, stanovanje je čudovito, sveže, mladostno. Nisem (še) preseljena in dneve preživljam tam kot prej, ker itak nimam (še) prenosnika, tako da ne morem delati drugje. Je pa težje, kot sem pričakovala in sem kar presenečena, kako v bistvu pogrešam svojo sobo. Zanimivo, prej čakaš in čakaš in si želiš, da bi se lahko odselil, potem te pa stiska. Eh, je že tako, ljudje smo zakomplicirana bitja. :) Sicer pa vse super.


Želim vam čudovit sončen vikend!

Foto: me ;) 1. 1. 2012

torek, 03. januar 2012

Srečno 2012

Malo pozno, a vseeno iskreno ...

Želim vam uspešno, srečno, zdravo, mirno in bogato leto, v katerem naj se uresničijo načrti, izpolnijo želje, prave stvari postavijo na prava mesta, naj se najdejo iskrene ljubezni in oblikujejo trdna prijateljstva. Naj bo bogastva dovolj za duševni mir in za male radosti. In naj bodo srca polna. Naj leto mine brez (prevelikih) pretresov in naj se življenje utiri na pravih tirnicah. Imejte se radi in bodite strpni ter potrpežljivi. Ne pustite malenkostim, da vam pokvarijo dneve in noči. Uživajte v malih stvareh in pustite veselju, da vas popolnoma preplavi.

Srečno v novem letu!