Vsak deluje po svoje. Po svojih prepričanjih, svojih načelih, v skladu s svojimi vrednotami. Ampak nekateri, vsaj po mojem mnenju, v tem prestopijo meje normalnega in sprejemljivega.
Tale objava se ne nanaša na nobenega Bohinjca, čeprav bi morda to lahko sklepali glede na naslov objave. :) Bohinjci so čisto
kul, malo samosvoji, ampak kdo pa ni. Tole se nanaša na enega profesorja na našem faksu. Kot prvo, predava predmet, ki je čisto mimo. Niti slučajno ne vidim nobene možnosti, da bi kdorkoli od nas, ki tam sedimo, dejansko kaj takega potreboval v življenju. Snov je popolnoma nerazumljiva, ali pa je taka, ker
tip res ne zna
razlagat. No, kakorkoli, predavanja so bila nočna mora. So prišle vaje in smo upali, da nam bo kaj jasno. Asistentka se je res trudila, ampak ... kakšna je logika, da ti že sama asistentka pove, da je ta snov, ki jo tip razlaga, čisto mimo. In da tip res pričakuje, da bomo vsi znanstveniki na tem področju. Ok ... čudno. Še bolj mimo je to, da so nam glede na preteklo študijsko leto število ur pri tem predmetu prepolovili, še od tega pa smo imeli polovico ur e-izobraževanja, kar pomeni, da od doma delaš neke naloge. Vse v redu, ampak predmet res ni primeren za tak način dela. No, ampak ker so tako pač določili, se je asistentka sama ponudila, da bi izvedli še ene vaje izven urnika, ker je pač videla, da nam ne bo mogla razložit vse snovi, brez katere pa
ni šans, da naredimo izpit. In smo se dobili. Smo želeli rešiti en star izpit, pa se je zataknilo že pri prvi nalogi. Ja, asistentka je ni znala rešit ... hm? Je šla po profesorja. Nam je eno uro razlagal nalogo. Je ni razumel nihče. Profesor se je smejal. Potem ga nekdo vljudno vpraša, kako si predstavlja, da bomo na izpitu rešili 6 nalog, če je on eno reševal skoraj celo uro. In njegov odgovor je bil ... bolan. Začel je govoriti, da je ta snov pač težka, da desetke skoraj nihče ne dobi, da za tisto 6 se pa že da rešit izpit. Da naj se dobro pripravimo, vsedemo, poglobimo. Da bomo težko naredili izpit. In še vedno se je smejal. Se to komu zdi normalno? Meni ne. Človek gleda predavalnico polno obupanih obrazov (mimogrede, prvi rok za ta izpit je danes, vsa čas tistim parim optimistom, ki se niso odjavili), namesto spodbude pa reče, da bomo težko naredili izpit in se ob tem še smeji. Meni je to psihopatsko. Pa vam? :)
No, do še večjega absurda še nismo prišli. Asistentka je po profesorjevem odhodu videla, kakšno škodo je le-ta s svojimi besedami naredil naši motivaciji in morali, zato nas je skušala vsaj malo dvignit s tal. Je rekla, da realno gledano ta izpit, ki smo ga želeli rešiti, ni nerešljiv, da smo vsaj 3 naloge delali skupaj na vajah, teorijo se pač moramo naučit, da tista ena naloga pa pač je, kakršna je. In v spodbudo je še rekla, da se ji zdi, da letos le daje nekoliko lažje izpite. Da lani drugega kolokvija ona ne bi znala sama rešiti niti slučajno. Da ta izpit bi pa znala vsaj nekaj nalog, ne pa vseh. Hmmmmmm. A to je normalno? Da profesor da študentom na izpitu take naloge, ki jih ne zna rešiti niti njegov asistent, ki nas uči take naloge reševati? Tu se meni zdi nekaj narobe. Pa ne, ne pritožujem se, ker se moram učit. Niti ne kritiziram asistentke, ker se je izkazala kot res super, ker se je res trudila nam razložiti popolnoma nerazložljivo snov in nam pomagala, kakor se je dalo. Zdaj je itak vse v rokah tipa, ki sestavlja izpit. In v naših rokah oz. umskih sposobnostih - koliko smo se pač sposobni naučit tako snov. Ampak nekaj se mi zdi narobe s tem tipom. Očitno so naloge malo pretežke, al' kako? Ah, ni vredno zgubljati besed. Danes imam odmor po včerajšnjem izpitu, jutri pa začnem s tole ljubko snovjo. In adijo moje študijske počitnice ... :/
