ponedeljek, 11. avgust 2008

Brodolom

na Bohinjskem jezeru :) Ja, doživeli smo ga. V soboto je bila v Bohinju Kresna noč in ognjemet smo si šli ogledat na eno od turističnih ladij, ki tam vozijo. Ker je kapitan naš sorodnik, smo imeli VIP vožnjo, ki pa se ni končala nič kaj slavno. Zaradi teme in neprevidnosti našega kapitana smo namreč nasedli... v precej nizki vodi (kako mu je uspelo do tja peljat mi ni čisto jasno). In potem smo se vsi množično selili iz sprednjega na zadnji konec ladje in obratno. Potem smo ladjo gugali. Potem je prišel drugi čoln, da bi nas potegnil ven. Nič. Ladja se ni premaknila niti za milimeter. In potem je nastopila evakuacija potnikov. So jih večino zvozili s čolnom na obalo, da se je ladja dvignila. In končno smo lahko izpluli. Ko smo končno prišli nazaj v pristanišče, smo si vsi oddahnili, zagotovo še najbolj naš šofer, ki bi lahko imel kar velike stroške, če bi se ladja poškodovala. V znak olajšanja smo si potem privoščili kakšno pivo in prigrizek :) Bojda je naš kapitan srečni konec omenjene nesreče zalival kar do 5.00 zjutraj :)
No, ampak ognjemet smo pa vseeno videli - smo stali na zunanjem robu ladjice in bilo je prav lepo (čeprav se je včasih ladjica prav nevarno nagnila v našo smer).

Moja petkova pričakovanja o superfastičnem vikendu so se v celoti uresničila, že dolgo se nisem imela tako lepo. Z Lubijem sva bila res aktivna, v soboto in nedeljo sva si privoščila jutranje plavanje, ki je bilo rajsko. Popolnoma čisto in mirno ozračje, nebo brez oblačka, osvežujoča voda in doooolgo plavanje, nobenega drugega človeka nikjer, le midva. Kar nisva se mogla naužiti lepote trenutka. Oba dneva sva tudi kolesarila in se potem še malo sončila na plažici. V našem gorskem raju se najdejo prav luštne poti za kolesarjenje, čeprav so nepoznavalcem okolja zelo dobro skrite. Tudi midva sva v soboto eno pot malo zgrešila, tako da sva se po zadnjem klancu spuščala mnogo počasneje, kot bi se po njem vzpenjala, mene so že tako bolele roke, da tudi bremzat nisem več mogla. Ampak je bilo vseeno lepo. Tiste makedamske poti čez travnike... čudovito! Oh ja, (spet) ta nostalgija. Hočem nazaaaaaaaj.
Nedeljo pa sva zaklučila na praznovanju, moja tašča-to-be ima namreč v sredo rojstni dan.
Ampak ker se vse lepe stvari (pre)hitro končajo, sva danes oba z Lubijem spet zgodaj vstala in se odpravila delat. Kaj moremo... Še dobro, da je ta teden malo krajši ;)

Po tako lepem vikendu tudi ponedeljek ni tako grozen!

I'm singing: Follow me, everything is alright... :)

Ni komentarjev: