Za protiutež

Ker je bila prva današnja objava čisto preveč zatežena, pesimistična in obremenjujoča, dajem protiutež.



Čeprav melodija ni preveč spodbudna, je besedilo lepo, predvsem pa pozitivno. In da misliti. Res je treba ves čas ohranjati pozitiven pogled na svet, ne glede na to, kaj se dogaja okoli. Predvsem pa ne smemo pustiti, da nas banalne malenkosti spravijo s tira. Ponavadi se tega trudim držati, ampak danes sem morala negativno energijo spravit ven. Ker tako slabega dneva že dolgo nisem imela. Samo zato, ker se smilim sama sebi. Ampak sem šla prej na en mini sprehod do knjižnice in sem se vsaj malo preluftala.

Glejte ta naš svet, tako je lep kot lepe sanje, življenje imejte za prekrasno potovanje ... grde stvari naj vam te radosti ne vzamejo, ker srečni so le, ki srečo res dojamejo ...

Kriza

Ne da se mi učit. Ne da se mi študirat. Ne da se mi opravljati izpitov. Ne da se mi bit živčna. Totalno sem ven iz tega in že od jutra sem čisto blesava. Najraje bi šla pod kovtr in prespala tale dan. In še jutrišnjega. Kakšno krizo lahko povzroči en sam izpit, ne moreš verjet. Jutri zvečer bo že vse mimo, jaz pa travmiram za popi*dit. Ja, temu primerne so tudi besede in jezikovni slog objave. Ker se mi pač ... ne da!

Upam, da je vaš dan boljši.

Sprejela izziv

Pred nekaj dnevi mi je mentorica pri diplomski nalogi ponudila sodelovanje na vsakoletni konferenci, ki jo naša fakulteta organizira v Portorožu. Pripravila naj bi članek po diplomskem delu in ga tam, jasno, tudi predstavila. Dva dni sem sedaj premlevala, kaj naj naredim. Vem, da je zame to izjemna priložnost, velik izziv in odlična referenca za naprej. Po drugi strani pa me je grozno strah, ker imam pred nastopanjem precej treme že pred manjšim občinstvom. Tam bo ljudi precej in vsi bodo "pomembni". Profesorji, raziskovalci, predstavniki podjetij. Ampak odločitev je padla in sem jo ravno sporočila tudi mentorici. Ja, sodelovala bom na konferenci s čisto svojim referatom.
Huh, me je že strah. Dobro, da je do marca še kar nekaj mesecev. :)

Vroč čaj

Po 2 urah dela, 7 urah faksa in pred nadaljevanjem z delom se grejem s čajem Twinings Brazilian Baia. Zunaj je grozno mrzlo, megla razjeda razpoloženje in jemlje energijo. Jaz pa sem zaspana in nemirna. In veliko dela imam. Zato grem.
Lep večer!

Produktivno

Danes se je dan izkazal za prav produktivnega. Čeprav je ponedeljek in kljub temu, da je zjutraj slabo kazalo, da bom danes sploh kaj naredila. Zbudila sem se 2 uri kasneje, kot sem nameravala, ker sem tudi zaspala približno toliko kasneje, kot bi morala. Takoj sem v varstvo dobila moji dve nečakinji in kazalo je, da z mojim delom za službo in faks ne bo nič. A se je na srečo izkazalo drugače. Moj očka je punčki odpeljal malo na svež zrak, jaz sem vmes dokončala seminarsko nalogo, potem sem dala mlajšo miško spat, ta velika je pa uživala v kuhinji z babico, tako da sem medtem jaz v miru delala za računalnikom. In dokončala študijske obveznosti današnjega dne in še za službo naredila kar dosti. Pa še zdajle sem par uric "stisnila" in namesto, da bi poležavala, raje sedim in buljim v ekran in delam. Priznam, da sem kar utrujena, ampak občutek je pa super, ko veš, da si bil priden in uspešen kljub temu, da varstvo otrok ni bilo na mojem urniku pa sem ga potem vključila in vseeno dokončala še vse ostalo. OK, učenja se še nisem lotila, ampak se zanašam na to, da je še dovolj časa, ker sem sproti med predavanji in vajami pridno delala in sodelovala.

PS: Vikend je bil super, sončen, sprehajalski in prazničen. Mala nečakinja je včeraj praznovala 3. rojstni dan. Ljubica, vse najboljše!

Se splača?

Lani sem bila na faksu res pridna. No, saj sem vsako leto, ampak lani je bilo še posebej naporno. Ker smo bili v zadnjem letniku dodiplomca, so nam nafilali prvi semester čez vse meje. Na faksu smo viseli od jutra do večera, vsak teden natipkali vsaj eno seminarsko nalogo, izpiti so se kar vrstili. Ko smo končno lahko zadihali (kar se tiče izpitov), sem začela besno ustvarjati diplomsko nalogo. Tipkala sem kot nora, kupe knjig sem premetavala sem in tja, ugotavljala, kako mi bo uspelo v dobrem mesecu vse spraviti pod streho. No, pa mi je uspelo. Z veliko truda, volje, optimizma, s pomočjo mojih in, normalno, s pomočjo odlične in nadvse ažurne mentorice, ki mi je delo pregledovala čez noč. In svakinje, ki mi je nalogo zlektorirala v enem popoldnevu. Diplomirala sem z desetko in bila izredno pohvaljena. Aja, vmes so mi na naši območni enoti ZRSZ razglasili, da če junija diplomiram, s tistim mesecem izgubim tudi štipendijo. So potem v Ljubljani to zanikali in sem dobila izplačano do oktobra. V enkratnem znesku. In dejali, da naprej jo bom pa dobivala od Sklada za razvoj kadrov in štipendije. Al nekej takega. Odločba s te ustanove je prišla danes. Znesek me je milo rečeno razočaral. V prvem letniku podiplomca bom dobivala točno 100 € manj kot lani. So se mogoče stroški zmanjšali? Se je prevoz pocenil? So vsi moji dosedanji uspehi kar izginili? Očitno štartam z nule. Vedno bolj mi je žal, da sem tako hitela s to diplomo. Se mi zdi, da bi bilo veliko bolje, da bi vpisala absolventa in diplomirala septembra 2012, v tem primeru bi še celo leto prejemala 100 € višjo štipendijo, vmes bi lahko veliko delala preko študenta, mogoče našla celo kako delo v moji smeri, ki bi mi prineslo tako želene in nujno potrebne izkušnje, kam odpotovala ... skratka, uživala. Tako pa sem na slabšem s štipendijo, delam lahko manj, denarja imam posledično precej manj, uživam lahko manj, časa imam manj. No, bom pa prej magistrirala. Ampak, kdo bo to cenil? Bo kdo v prihodnosti upošteval moj trud in prizadevnost? Željo po čimprejšnjem končanju študija in hitri zaposlitvi? Verjetno ne. Ker ne bom imela izkušenj. Ki jih itak ne morem dobit, ker te že na razgovoru za študentsko delo vprašajo, če jih imaš. Ja, verjetno sem jih dobila - ne vem - med spanjem. Mogoče ko sem sedela na faksu? No ja. Nekako bo že. Upam. Ampak taka nestimulativna dejanja s strani naše (kao) preljube državice me pa res razp*zdijo. Se opravičujem izrazu. Tako zelo veliko se govori o tem, da je treba skrajšati trajanje študija in naše vlade se obupno trudijo za to. Vsaj one tako mislijo. So uvedli bolonjo, da do 7. stopnje prideš po 5 letih namesto po 4, če si tak kot jaz, sicer pa temu dodajmo še kaki 2 leti. Ti nižajo štipendijo, če greš študirat naprej. Gospodarstvu ne pustijo dihati, da bi se ustvarila delovna mesta, da bi mladi lažje dobili zaposlitev. In bi bili mogoče bolj motivirani hitro diplomirati.
Ah. Naj bo dovolj. Ampak moj sklep je, da če bi imela jajca in bi bila malo drugačna po značaju in karakterju, bi kmalu zapustila ta kos sveta.  Tako ga pa verjetno nikoli ne bom. In mi bodo po glavi srali ljudje, ki jih zadnje dni lahko vsak večer gledamo na TV. Ampak ljudje, če boste volili Janeza, potem se ne pritoževat, ker ste očitno proti kakršnikoli spremembi na vrhu. Ne rečem, da bi novosti kaj prida pomagale, ampak slabše je pa že težko. Ane?
Zdaj pa res - lep dan še naprej in naj bo vikend nepozabno sončen! ;)

Tell me why

I dont't like Mondays.



Kljub sončku sem se zbudila ne pretirano dobre volje. Verjetno k temu pripomore tudi dejstvo, da sem se po Lubijevem odhodu v službo prav matrala nazaj zaspat, ko je pa meni zvonila budilka, sem pa - itak - spet dvakrat vklopila dremež. In sem vstala vsa trapasta. Je pa tudi nekaj stvari, ki me nekje v ozadju rahlo grizejo in ponedeljek je itak dan, ko me vse skrbi. Zvečer bo že bolje. Vsaj po izkušnjah sodeč. Upam. :)

Lep dan in naj bo vaš ponedeljek sončen v vseh pogledih.

Kosmatinci

Večkrat sem že omenjala, da si želim enega prijaznega kosmatinca. Zdajle pa ravno gledam oddajo o kužkih na Animal Planetu in sem se odločila, da tukaj predstavim "nabor" mojih najljubših kužev :)

Najprej ne morem mimo teh malih črnih kepic, ki zrastejo v velike črne medvede. Dva takale sem nekoč davno imela. Ne oba hkrati, enega za drugim. Takoj ko je prvi žalostno končal zaradi hude bolezni, je moj ata kupil drugega. Novofundlandci so mi še vedno zelo zelo všeč, vendar ga ne bi imela še enkrat. No, mogoče, ko bom velika in bom živela v hiši z velikim vrtom. :) Ampak zdaj bi raje kakšnega drugega. Tile velikani znajo biti precej neobvladljivi, če niso dobro naučeni. Saj nič nočejo, le igrivi so, ampak njihova velikost in teža privedeta do tega, da potrebuješ dosti moči, da jih lahko pelješ na sprehod. Jaz sem se enkrat eno uro sredi zime valjala po vrtu, ker me je moj podivjani razigrani kuža podrl na tla in mi ni pustil vstati. Nič mi ni hotel hudega, da ne bo pomote. Igral se je in vesel me je bil. Ampak on je bil velik, jaz pa majhna. Ni bilo prav prijetno. :)

Neskončno ljubke in prikupne majhne črne kepice. Slikica je sposojena, ker sem imela takega lepotca še v času, ko ni bilo digitalnih fotoaparatov. Sta pa bila oba kopije tega s slikice. Ta bela lisa spredaj na kožuščku je identična.

Črna mrcina. Eleganten, mogočen, neskončno vdan, ljubeč in čuteč kuža. Zbuja poglede.

Irski seter.

Beagle.

 

 

Škotski seter.

Zlati prinašalec. Najljubši so mi ti najsvetlejši zlatkoti.

King Charles španjel. Moj favorit je trikolor. Jaz jim pravim čarliji.

Težko bi se odločila. No ja, v bistvu se mi pa (na žalost) ni treba. Nimam "dovoljenja" niti podpore za psa. Sem pa načeloma bolj za večje pse. Bolj ta pravi zgledajo. So pa tele miniature ala čarli takooooo ljubke, da se jim tudi težko uprem. :)

Mrk

Zadnje dni mi malo manjka navdiha za pisanje. Ne najdem prave ideje in pravih tem za objavo. :) Malo me je preplavila tale novembrska sivina. Saj ne, da sem slabe volje, samo tako zaspano in leno je vse. Ta megla in oblaki in pršenje in kratki dnevi mi prav nič ne pašejo. Je že res, da je november prav stereotipno označen za najbolj depresivnega med meseci, ampak nekaj je na tem, vam povem. Ko je enkrat december, je vse drugače. In ja, prav zaradi tega že komaj čakam veseli december in praznike, čeprav vem, da jih bom še prehitro sita. Sploh, ko si bom razbijala glavo, kaj kupiti za darila. Upam le, da mi bo uspelo nakupe opraviti pravočasno, ker decembrske gužve v trgovskih centrih pa res ne maram. Dokler je še november, bom pa sivino preganjala s kajpavem čim. Za vikend sva z Lubijem spekla jabolčno pito. Mmmm, kako lepo je dišalo po jabolkih in cimetu. Ampak o tem drugič, ko pridem do slik. :) Je pa to eden od načinov, da si tudi v takšnih meglenih dnevih pričaraš malo čarobnega vzdušja. No ja, trenutno niti za kaj takega nimam navdiha. Me preveč vleče v posteljo. :)
Lep pozdrav. In upam na navdih. :)

Mladički

so letos očitno IN. :) Včeraj smo spet zapili enega novorojenčka. Tudi ta je fantek. Kvajzdej, mamice, kdaj bodo pa punce na vrsti? ;) Letos je res ogromno nosečnic in dojenčkov. Vsaj takih, ki jih poznam. Tole je bila druga žurka za dojenčka v štirih dneh, če gledam zadnje dva meseca pa tretja.  In vsaj še za eno ali dve znanki vem, da pričakujeta. Plodno leto, ni kaj. Štorklje imajo veliko dela. :) Kar tako naprej.

Sreda, ki se pretvarja, da je ponedeljek

Počutim se čisto ponedeljkovo, kar pomeni, da sem lena in zaspana, da moram spraviti sebe v red po preteklih aktivnih dnevih, da se ne morem zalaufat v delo in da bluzim na polno. Kar nekaj sanjam naokoli po stanovanju in ni nič od mene. Še las se mi ne da prat.
Je bil pa podaljšani konec tedna super. Zelo aktiven, malo družaben, nekoliko lenoben, predvsem sončen. V teh dneh sem prehodila cca. 40 km in danes čutim posledice v nogah (nisem več navajena na toliko gibanja, se bo treba nazaj navaditi), obiskala moje in Lubijeve stare starše na pokopališču, se družila z obema družinama, bila v KG na pici pri Pinotu, kjer so pice odlične, gužva pa ne toliko. :) In na veliko uživala v gorskem raju. Nekje vmes sem na hitro videla še malega T. Aja, in zapila rojstvo še enega velikana. Tudi tebi vso srečo, mali J.
Tako nekako so minili dnevi od petka do včeraj. Zdaj pa res moram zamenjati v eno bolj produktivno prestavo. :)

Lep dan in upam, da ste uživali v mini dopustu!