Otročki

Moji dve mali nečakinji bi danes morali z babico in dedkom na morje. Sta že zjutraj namesto v vrtec prišli k nam. Obe dobre volje, razigrani, zgovorni, kot morajo biti otroci. Smo šli z dedkom kupit novi jopici, peš, ker je sijalo sonce. Ko smo prišli nazaj, se je pa začelo. Ta velika miška pravi, da je zaspana. Hmm, petletnik ob 11h dopoldne ravno ne bi smel biti zaspan. OK, mogoče je slabo spala, gremo gledat risanke in malo počivat. Vsakih nekaj minut ji dam roko na čelo. Po kake pol ure postopek ponovim in me kar zapeče. Izmeriva temperaturo in ... 38,5°C. O joj :( Kakšno morje, samo Calpol in spat pod dekco.
Neskončno se mi smili. Kako nebogljena je. Samo leži, sedi, gleda. In čaka, da ji bo kdo pomagal. Da ji bo končno bolje. Ko to vidiš, se zaveš, da si ne boš nikoli več želel, da bi bili otročki nekaj minut pri miru.  Ker to ponavadi pomeni, da so zboleli. Zato naj le norijo (v mejah varnega, seveda).
Upam, da bo kmalu zdrava.

Smeha polna skleda

Dve uri nenehnega krohotanja. In še kakšna ura potem. Stand up večer z Vidom Valičem in Denisom Avdićem je bil res za crknit smešen.Včeraj sta gostovala v GTČ in sta res zmagala. Avdić mi sicer prej ni bil nevemkako všeč, ampak v tej "predstavi" je bil res dober. Se mi je sprva zdelo veliko 15 € za vstopnico, ampak za cel večer smeha do solz je totalno vredno. Res sta faci. Priporočam! :) No, vsaj vsem tistim, ki so vam smešne fore o seksu in ki se znate smejati tudi na svoj račun. Pa če ne marate Janše. :) Ne, res. Smešno je. Poleg tega sem se noro dobro počutila v svoji koži v 10-centimetrskih petkah, s smokey eyes in kričeče rdečo šminko. Drzen make-up za drzen šov.

Pa lep vikend vsem skupaj. In privoščite si vsaj en večer nebrzdanega smeha, kjerkoli in s komerkoli.

Obsesije

Kakor se spomnim, nisem še pisala o svojih obsesijah, čeprav jih imam nekaj. Predvsem ena je zelo očitna in bi verjetno tisti, ki me bolje poznajo, takoj izstrelili, katera je. Nohtki. Dolgi, urejeni, nalakirani nohtki. Različnih barv, divji, temni, največkrat pa v različnih odtenkih rdeče. Spremljam tudi nekaj blogov, kjer predstavljajo swatche lakov. In že nekaj časa se mi po glavi mota ideja, da bi kaj takega objavljala tudi sama. Čeprav ne v takem obsegu, kot to počnejo nekatere blogerke, ker mi niti finančno stanje ne omogoča neskončnega števila (novih) lakov. No, kljub temu jih imam ogromno, a so predvsem nizkocenovci. Sem pa danes oddala eno spletno naročilo za dva Essie lepotca. Mogoče naredim swatch. :)
Poleg lakov je moja obsesija še nakit, predvsem prstani in zapestnice. Vendar pa je moja zbirka bistveno manj obsežna ob zbirke lakov, predvsem zaradi cenovne (ne)dostopnosti. Kiča imam sicer kar precej, predvsem verižic in uhanov. Kar pa se tiče zapestnic in prstanov mi ni do kiča, ker ob stiku z vodo kaj hitro žalostno propade, vsa ponarejena kovina postane oranžna in pušča grde črne sledi na koži. Zato sem pri tem obsedena bolj z gledanjem  kot z imetjem. Zadnje čase pa me vse bolj obsedajo tudi senčke za oči, rdečila za lica in šminkice. Posledično se je pametno izogibati poslovalnic DM in Mueller. :)

Jesenska opravila

Zadnjič sem razglabljala o dokazih, da je jesen res tu. Minuli konec tedna se je zgodil še en dokaz - pripravljanje drv v gorskem raju. V soboto sta delala samo mamica in očka, saj sva bila z Lubijem v ekstra napornem šopingu v Ikei, v nedeljo pa sva se jima pridružila v gorskem raju. In smo delali. Žagali, sekali, zlagali drva. Smo bili od glave do peta od žaganja. In v najbolj razcapanih cunjah. Potem pa kar naenkrat zaslišimo: "Dober dan, je kdo tukaj?". Sta se na hitrem obisku oglasila Lubijeva stric in teta. Hmmm, hitro pogledam, kakšna sem, malo otresem žaganje in grem s prsti skozi lase. Kaj več od tega res nisem mogla narediti. Saj ne, da sem ponavadi v gorskem raju prav zelo urejena, ampak v nedeljo sem bila res skrajno NEurejena. No, in potem moja stara mama razlaga, kako smo pridni. In kako sem še sploh jaz pridna. Da znam biti dama, ampak znam tudi poprijeti za delo. Malo pomislim, kdaj sem bila nazadnje "dama". Je že kar dolgo tega. Se bo treba spet malo ušmekat. Dobro, da greva v četrtek z Lubijem v gledališče. :) Sicer bo pa kmalu fax ... in bom verjetno spet kmalu naveličana tega, da se moram vsak dan navsezgodaj zjutraj upedenat.
Aja, jesenski pa je tudi Lubijev prehlad. In vse očitnejši znaki, da sem ga od njega staknila tudi jaz. Me pa veseli pričakovanje hladnih večerov, ko bo v kaminu v gorskem raju prijetno prasketal ogenj in grel dušo in telo. :)

Lep dan!

Rada bi ...

• znala tekoče in brez zadržkov govoriti več jezikov
• znala fotografirati - najti zanimive objekte, jih na pravi način ujeti v objektiv, uporabljati funkcije, ki jih ponujajo fotoaparati, razumeti pač pomembna dejstva v zvezi s fotografijo
• se naučila šivati
• delala z otroki
• imela otroke
• imela psa
• bila bolj pogumna in samozavestna
• se znebila manjvrednostnega kompleksa
• spet začela tečt
• dobila službo oz. delo, ki bi mi dopuščalo redni študij, dalo izkušnje v moji stroki in prineslo več denarja kot trenutno študentsko delo
• našla kupca za hiško
• prispevala kaj za stanovanje
• ugotovila, kako bi se lahko samozaposlila po končanem študiju, če ne bom našla službe
• znala pisati pesmi
• pisala prispevke za kakšno revijo
• popolnoma obvladala slovensko slovnico
• ...

Preveč želja? Mogoče. Našlo bi se jih še nešteto, ampak tokrat sem se omejila na tiste ne tako zelo materialne. Me je prešinilo, da o tem razmišljam veliko manj kot o materialnih. Pa so te veliko pomembnejše. Tako da je to verjetno še ena želja: rada bi več razmišljala o tem, kaj si želim doseči v življenju.
Evo, tako. Naj bo zaenkrat dovolj želja.

No, pikapolonica, mi boš izpolnila želje?

Jesen

Pa je prišel, prvi jesenski dan. Ne le koledarsko, tudi sicer se ga občuti. Zapiram okna, iščem dolge rokave, ponoči se tesneje zavijam v odejo. Ja, bolj romantično bi bilo, če rečem, da se tesneje stiskam k Lubiju. Ampak on ponoči rad v miru spi in za to rabi dovolj prostora. Glede na to, da zvečer istočasno zaspiva, zjutraj pa jaz spim približno 2,5 ure dlje od njega, mu tega res ne gre zameriti. Danes bom v uporabo spet dala malo debelejše odeje, meni čisto ta poletna ni več dovolj. Včeraj sva bila v kinu, kar tudi ni nič kaj poletna dejavnost. Btw, gledala sva Smrkce. Sem bila že malo v dilemi, ali so vredni ogleda, ker sem slišala precej negativnih kritik. Ampak sem bila prijetno presenečena in prav po otroško navdušena. In, priznam, nekaj prizorov mi je celo priklicalo solzice v oči. :) Haha, to verjetno uspe samo meni. :) Pa Ata Smrk mi je skoraj v naročje padel! Radosti 3D tehnike. :) Prav prijeten večer. In ker so Smrkci pač za otroke, sva bila tudi doma že zgodaj. No, tole je bilo zdaj malo off topic, ampak ja, jesen je tu. V vseh pogledih. In če je že prišla, potem se veselim njenih lepot in posebnosti, namesto da bi tarnala, ker je poletje odšlo. Počasi se bodo listki lepo obarvali, lahko bom na dan potegnila moje fensi rute in šale, začela se je sezona čajčkanja, kmalu bo čas tudi za kakšno savno in bazen. In mandarine! Teh se jeseni najbolj veselim. :) Sprehodi so prijetnejši, ker ni vročine. Pa kostanj bo kaj kmalu za nabirat. In v gorskem raju je jeseni in sploh pozimi še posebej čarobno. Vonj po drveh in kurjenju naredi tako posebno vzdušje. Komaj čakam! Zato, dobrodošla tudi ti, jesen. Kljub vsemu pa še vedno že zdaj komaj čakam naslednje poletje! :) No, pa tudi zimo in pomlad. Ampak zdaj je čas za jesenske užitke. Kakšni so pa vaše najljubše jesenske aktivnosti in radosti?

Lep prvi jesenski dan!

(Po)dopustniško

Prvi dnevi po dopustu ponavadi niso prav prijetni. Ampak tokrat imam presenetljivo veliko energije in sem kar precej produktivna. Je pa res, da se mi ne ljubi na računalnik spravit fotk z morja.:) Tako, da mi boste zaenkrat morali verjeti samo na besedo, da sva se imela čudovito, fantastično, super. :) Hehe, nič ne pretiravam, res je bilo lepo. Super vreme, čisto poletno, (pre)vroče, voda neskončno topla. Pravi raj zame in za mojo morsko dušo. :) Sva bila tudi malo pridna, tako da nisva samo poležavala. Zjutraj sva šla skoraj vsak dan na sprehodek ob morju, uživala v idili manjšega in večjega mesteca na otočku ter ugotavljala, kako bi bilo fino celo poletje takole preživeti. Vedno bolj pa nama je jasno, da bi na otočku potrebovali tudi eno drugačno prevozno sredstvo. Za po vodi. :) Res. Ko poslušaš sosede s čolni, kakšne lepe zalivčke odkrivajo, ti nekako ni več do tega, da bi bil na betonski plaži. Tako da Lubi že neumorno preučuje spletne strani, kjer prodajajo čolničke. :) Mogoče, mogoče ...
Kaj več pa kak drug, malo manj zaspan dan. Za danes toliko.
Lep dan!

1. september

Zame ni več prvi šolski dan, že nekaj let ne več. Ampak je pa očitno od mojih osnovno- in srednješolskih dni minilo premalo let, da bi že zbledel tisti čuden občutek v želodcu, ko ta dan pride. Prav dobro se spominjam, kakšno kepo sem imela vsako leto v želodcu že kak dan pred začetkom šole in potem tisto jutro, ko se je bilo treba odpraviti v to stres povzročajočo ustanovo. Ponavadi je bilo zjutraj prav nesramno mrzlo, da ni nihče vedel, kako bi se oblekel. Spominjam se tudi korakov do šole - moja pot do osnovne šole in kasneje do gimnazije je bila namreč skoraj identična, saj sta 50 m oddaljeni druga od druge. V spominu imam tudi prihod domov, ko sem si sicer oddahnila, ker je bilo za tisti dan mimo in ker sem tudi vedela, da še vsaj kak teden v šoli itak ne bo nič posebnega. Ampak še vedno je ostala tam kepa, ker se je šola začela. Pa da ne boste mislili, da se mi zdi šola nepomembna ali celo slaba. Prav nasprotno - šolo sem namreč jemala tako blazno (pre)resno, da je bilo to povezano s prenekaterimi stresi in travmami v mojem življenju. In življenju mojih staršev. Zato tudi govorim o šoli kot o neki grozni ustanovi. V resnici se mi zdi zelo pomembna in znanje je super. Tudi šole so čisto fajne, samo pravilno se je treba lotit dela, pritiskov in stresa. In treba je sprejeti, da vedno ne moreš bit popoln. Da je lahko kje tudi kakšna slabša ocena. Da se zato ne bo podrl (tvoj) svet. Potem pa čisto fino laufa.
No, odkar je moj prvi šolski dan 1. oktobra, take kepe ni več. In mogoče se ga celo čisto malo veselim. Tistega normalnega ritma, ko točno veš, kakšne obveznosti imaš vsak dan sproti. Ko se moram vsako jutro (ali dopoldne) lepo obleči, namejkapirat, napolnit malho, se usesti v moj fensi avto in se odpeljati na faks. Hja, kaj kmalu bo tudi 1. oktober. Danes pa, čeprav je zame povsem enak dan kot včeraj, se je začel september in to ni kul. Ker se poletje poslavlja, ker je v imenu meseca črka "R" in stari ljudje pravijo, da v času, ko je črka R v mesecu, ne smeš sedeti na golih tleh. Blah. :) Ma ja, saj so tudi drugi letni časi lepi, vsak po svoje, nič ne rečem. Ampak poletje ima še vedno tisti svoj čar, in jaz, nostalgik, imam vsako jesen malo težav s privajanjem na misel, da je do naslednjega poletja še doooooolgih (v resnici niti ne) 10 mesecev. Ampak saj bo, ni problema. Ker vem, da me čaka veliko novega in lepega. In tega se veselim. ;)

Lep dan, šolarjem pa uspešen začetek šolskega leta. Upam, da vaši prvi septembri minejo brez kepe v želodcu. :)