Čudež

Vsake toliko časa se zgodi kaj, kar resnično diši po čudežu. V ponedeljek zvečer me je Lubi šokiral z novico, da bo ta teden postal stric. Hm, njegovo svakinjo sem videla 2 dni pred tem, ne - ni bila na koncu nosečnosti. In otroci ne letijo z neba. Ne moremo jih kupiti v trgovini. Hmmm. No, gre za malo drugačen, bolj krut primer. Otročka sta posvojila. Nanj sta čakala 6 dolgih let. Potem pa, kar tako, čez noč, dobita klic. Rodila se je deklica, lahko je vajina. Seveda sta jo sprejela. In danes pride v novi domek. Včeraj smo jo že zapili, danes naj bi jo še enkrat. Da bo punca zdrava! ;)
Je pa tako malo v poduk - ponavadi pari celih 9 mesecev nabirajo vse potrebščine, izbirajo sobice, vozičke, lupinice, paničarijo, da bo zmanjkalo časa, pa kaj če kak dan prezgodaj pride na svet, a bodo že vse cunjice speglane? Imamo živ dokaz, da se vse nujne zadeve lahko uredijo v treh kratkih dneh! ;)
Tako vesela sem. In imam še eno (skoraj) nečakinjo! ;)
Dobrodošla, mala A.! Naj ti bo lepo na svetu.

Rožmarin

Ena lepših vonjav, ki jih lahko ujamemo v naravi. Piš morskega vetra, zlato sonce, lesket morja, šum valov in esenca rožmarina. Oradica z vejico rožmarina na terasi ob sončnem zahodu in blitva s krompirjem. Mmmm.
Za vse tiste dolge dni, ko ne morem uživati ob morju, mi pa družbo dela rožmarin v lončku na kuhinjskem oknu. In vsak dan ga vsaj enkrat pobožam in povoham. Pa me vsakič odnese tja ... med borovce v moj morski raj.
Še malo, še malo in bom spet tam. Še manj kot teden dni pa bom spet na otočku, prvič letos. Komaj čakam!

Spominske knjige

V soboto dopoldne smo se udeležili dogodka, okrogle mize Dan za spremembe, ki je potekala v radovljiški knjižnici. Otroci so se zabavali, odrasli pa smo se pogovarjali in poslušali zgodbe o spominskih knjigah. Nekatere pripovedi so bile tako ganljive, da nas je kar nekaj imelo solzne oči. Ob poslušanju mi je postalo žal, da je v moji spominski knjigi tako malo zapisov in risbic. Ampak v času moje osnovne šole to res ni bilo nevemkako in. Pa še sama knjiga je take super kvalitete, da že vsa razpada. Le kako, ko pa smo v soboto videli kar nekaj knjig, ki so preživele 2. svetovno vojno in grozote koncentracijskih taborišč, pa so odlično ohranjene? Toliko o vsem tem napredku, tehnologijah, razvoju - razvil se je le kapitalizem in potrošništvo čez vse meje, šara, ki jo kupujemo, pa se lahko skrije kakovosti stoletnih predmetov. No, kakorkoli. Moja je preveč prazna in preveč razpadajoča. In verjetno mi nikoli ne bo predstavljala tako dragega spomina, kot so pripovedovali nekateri udeleženci. Je pa v današnjem času, ko smo vsi obsedeni z digitalnimi fotografijami, najrazličnejšimi spletnimi aplikacijami, z elektronsko pošto in mobilnimi telefoni, lepo videti, da še marsikdo skrbno čuva svoje spominske knjige, stvarne spomine. Na žalost med udeleženci ni bilo veliko mladih, ki bi se nad tem lahko malo zamislili. Kako nam bo lahko nekega dne žal, ko se nam bodo sesuli računalniki, ko bodo odpovedala vsa iJajca, ko nam naprave ne bodo več brale iz zunanjih diskov in ne bomo imeli niti ene razvite fotografije. Niti enega pisma dragega prijatelja. Niti ene risbice osnovnošolske simpatije. Ali najljubše sošolke.
Moja misel in poziv - ne pretiravajmo z virtualno komunikacijo, virtualnim življenjem in virtualnimi prijateljstvi. Napišimo še kdaj kako pismo, razglednico, razvijmo fotografije z lepimi spomini. Nenazadnje, dajmo komu svojo spominsko knjigo in dopolnimo zbirko spominov.

New Look

Pomanjkanje časa zadnjih nekaj mesecev se je že zelo očitno kazalo tudi na mojem videzu. Frfru, ki to ni bil več, ker je bil predolg in sem ga zato česala na prečo, narastek, da te kap. In še kaj, kar se pa ne da popraviti samo z enim obiskom pri frizerju. :) Danes sem si končno vzela nekaj uric časa in žrtvovala pravo malo bogastvo ter obiskala frizerko. Tako je barva spet lepa in sveža, narastka in vmesnih sivih (ja, sivih!?) las ni več. Frfru je tak, kot ni bil še nikoli. Nekaj podobnega kot Thirteen pri dr. Housu. :) In spet se počutim malo bolje, malo manj zanemarjeno. Popoldne si še nohtke uredim in uživam. Jutri grem pa baje na škampovo večerjo s svakinjo- in svakom-to-be, ker sem jima zlektorirala spletno stran. Itak, da moram bit fensi. ;)

Zdajle pa še malo oddelam in vikend se lahko začne. Naj bo lep, kljub kislemu vremenu.
P.S. Se še kdo spomni, da smo manj kot mesec dni nazaj jamrali, da ni dežja? Jaz sem ga že sita. :)

Približno taka je nova frizurca. Samo precej svetlejša. :)

Stavka

Od nje ne bo imel nihče nič. Tisti, katerih stavka bi ljudi res prizadela, itak ne stavkajo. Zdravniki so se ji odpovedali, v vrtcih vseeno sprejemajo otroke, tudi policisti bodo poskrbeli za nujne primere. Na upravnih enotah pa itak vedno delajo počasi, stavka ali ne. Tisti, ki bodo zaradi vladnih ukrepov res na slabšem, pa delajo. Ali pa iščejo službo. In si razbijajo glavo, s čim preživeti mesec. No, še študenti od stavke nimamo nič. Vsaj nekateri. Na naši fakulteti namreč stavke ni. (Na mojo žalost, hehe.) Ja, res mi ni za multivariatno statistiko. Kaj čmo. Vesela sem, da danes sploh zmorem že it na fax! :)

Dieta

Zadnjih nekaj dni sem na dieti. Prisiljeni. Res že nekaj časa sama pri sebi govorim, da se bom lotila hujšanja, ampak tale pa je prišla nenačrtovana in nepovabljena. V soboto so me napadle hudo neprijetne in precej neznosne želodčne težave, zaradi katerih sem vse sobotno popoldne in večer do pozne noči preživela skrčena na kavču in na relaciji dnevna-WC. Zamudila sem tudi eno rojstnodnevno zabavo, ki je bila po Lubijevem pripovedovanju precej zabavna. In aktivirala sem starše, da sta mi priskočila na pomoč, in mi je mami kuhala čaje in juhice itd. Ker meni je postalo slabo že ob premočnem premiku glave. Ali ob preglasnem govorjenju. (Hvala mami in oči, še tukaj.) Na srečo je bilo potem v nedeljo že skoraj čisto dobro, včeraj pa sploh. Danes zjutraj se je pa vse skupaj začelo ponavljat. In se pojavilo še pri mamici in Lubiju. Očitno sem  z nekim virusom okužila vse okoli sebe. Tako da že cel dan sedim na kavču, pijem borovničeve čaje, črne čaje, jem prepečenec in prežganko. Na srečo mi danes vsaj tako slabo ni, da sem lahko malo delala za službo pa nekaj malega za fax. In po dolgem času spustila eno predavanje oz. vaje. Še dobro, da sem se odločila, da ostanem doma. Sicer bi bilo precej neprijetno. :)

Pirhki

Delam jih že vse življenje. Najprej sem staro mamo bolj kot ne samo gledala, potem sem ji pomagala, nato je ona pomagala meni, zdaj jih pa že dolgo vrsto let delam kar sama. No, lani sem jih ustvarjala skupaj z nečakinjama in je bilo zabavno. Letos sem mislila, da jih bova delala z Lubijem v svojem stanovanju, pa je Makedonija to preprečila, tako da sem jih delala (spet) pri starših. In prvič odkar jih delam, ni niti eden počil. Pa prvič sem se lotila tudi barvanja s čebulnimi olupki. Super so ratali. Tudi tisti s ta kupljenimi barvami so kar luštni, samo na enih je full čudno barva prijela, je očitno bilo kaj na lupini ali pa je pač barva taka. Malo sem jih potem še polepila in zgloncala, tako da je končni rezultat čisto prikupen. No, nisem pač neka mojstrica, ki bi se lotila poslikav in kakih hudih barv, se že vsa leta držim tistih ta najbolj klasičnih, ki so tudi že odkar pomnim v enakih vrečkah. :) Tradicionalistka, pač.
Kakšne pirhe ste pa vi pobarvali letos? Kakšne fine barve, ki bi jih bilo vredno drugo leto preizkusiti?

Takili so moji oz. ožji izbor:

Lepe praznike vsem skupaj. In dober tek! Mmmm, komaj čakam pojedino. ;) Naj vas v ponedeljek zvečer ne tišči preveč v želodcu. No, ali pa tudi lahko malo. Glavno, da uživamo in se zabavamo! ;)

Zeleno

Moj blog je dobil zeleno podobo. Se mi zdi, da je tako sveže, tako pomladansko. In tale dežek bo zagotovo tudi naravi pomagal, da se bo obarvala v tisto močno zeleno, da bo rastje bujno, da bodo rožice še bolj cvetele.
Nasploh sem pa že nekaj časa malo mahnjena na zeleno barvo. Predvsem mi je všeč v stanovanju pa na kakem modnem dodatku, na dodatkih za stanovanje ... še najbolj pa v naravi. Pa naj bo še na blogu. Zelena je kul. In pomirja. ;)
En deževen pozdravček od mene.

Sama

Od danes do sobote popoldne sem mati samohranilka. Samo, da nisem mati. Ker nimam otrok. :) Ah, bluzim, no. :)
Hočem povedati, da je zjutraj moj dragi odšel in ga ne bo do sobote. Po službi namreč leti na službeno pot v Skopje. Eh. Ni kul, ampak kaj hočem. Že mora bit tako. Pretirano dolgčas mi ne bo, ker sem se opremila s knjigami, pa za službo bom delala, pa še bratec mi je eno priložnostno delo zrihtal, za fax imam tudi še kaj za postorit, pirhe bom barvala in še kaj. Dela za cel teden. Najbolje, da se ga lotim. ;)
Pa dobro jutro!

Voda

V naših krajih so zaloge pitne vode kritične. Komunala že več mesecev dnevno obvešča, naj z vodo skrbno ravnamo, da je prepovedano pranje avtomobilov in zalivanje vrtov. Saj mora biti vsakomur jasno, da če že več kot pol leta ni normalno deževalo, da vode ni, nima od kod bit. In jaz zadnje čase res vestno ravnam. Zapiram jo še medtem, ko žajfam roke. In slabo vest imam celo, ko zalivam moje rožice v stanovanju. Na  drugi strani pa obstajajo sosedje, predvsem tisti z bivše juge, ki se jim gladko in sladko je*e. En sosed pere avto, drug sosed zaliva vrt. Pa pride mimo treji in mu reče, da bo dobil kazen. In mu ta, ki pere avto, odvrne: "a ja da platim?" Ja, valda. Takim se itak ne zgodi nič. Lahko mu napišejo kazen, pa je ne bo plačal. Lahko mu stokrat razložijo, da vode primanjkuje. Pa kaj to njega briga? Avto pa ja mora biti čist. In tak odnos se potem odraža v še enem sporočilu za javnost. Poraba se v marcu - predvsem v naši občini - ni zmanjšala. Čisto nič. Jasno, premalo nas je takih, ki zadevo dejansko jemljemo resno. Ampak zagotovo JE resna. En večer prejšnji teden sem se v osmem nadstropju komaj stuširala, tako slabo je tekla voda. Hja, dokler bodo obstajali taki ljudje, kot so naši sosedje, toliko časa se ne bo nič spremenilo. Pa lahko uvajamo še toliko enih akcij, kot je npr. ura brez luči. Pa lahko še toliko obveščajo o tem, da vode zmanjkuje. Pa lahko še tolikokrat izvedejo akcijo Očistimo Slovenijo. Sizifovo delo. Kar eni dobrega naredijo/mo, drugi izničijo, uničijo. Tako to gre.
Upam, da pri vas voda normalno teče. In da z njo skrbno in varčno ravnate. In da jo vsak dan dovolj popijete. ;)
Voda je zakon!

Sonček

Ta vikend sem se ga dodobra naužila. Fino me je obsijal. :) Tako sproščujočega, lenobnega, prijetnega in sončnega vikenda že dolgo ni bilo, zato sem ga bila res vesela. Celo soboto in celo nedeljsko popoldne so me greli sončni žarki in na mojem obrazu pustili sledi. Koža je prijetno zagorela, v oči se mi je vrnil lesk in na ustnice nasmeh. Po dolgem času sem se ornk spočila. V soboto se skoraj cel ljubi dan nisem premaknila s počivalnika pred hiško v raju - razen za eno kavico na drugi strani jezera s čudovitim pogledom na odsev poznopopoldanskega sonca v gladini vode. V nedeljo sem po nevemkoliko časa spala do (nezaslišanih) desetih! Ohhhh, kako je pasalo. Potem pa sva po zajtrku in tv-jčkanju le premaknila svoje riti in šla na najino običajno turo okoli jezera. Pa ne s takim tempom kot ponavadi. In z vmesno kavo na znanem mestu. ;) Super! Čeprav sem imela v soboto najprej kar malo slabo vest, da v takem vremenu nisem nič migala, me je potem minilo. Zakaj si ne bi enkrat na vsake toliko časa smela privoščiti pravega lenarjenja? Prav paše. In napolni baterije.
Upam, da je bil tudi vaš vikend prijeten.
Lep začetek tedna!

Tole drevo bo kmalu kmalu spet tako zeleno. Komaj čakam. ;)