torek, 24. september 2013

Slivova marmelada za lačne malčke by Anita

Pravkar sem pri Aniti prebrala o njeni dobrodelni ideji. Ker se mi zdi odlična in hkrati povsem izvedljiva, sem se takoj namenila deliti jo naprej.

Torej, če na kratko povzamem: zaradi letošnje obilne bere sliv (verjetno tudi drugega sadja), katere velik delež bo po vsej verjetnosti pristal pod drevesi in zgnil ali se skuhal v slivovko, bi lahko izvedli dobrodelno akcijo kuhanja slivove marmelade, ki bi jo razdelili lačnim otrokom, šolam, vrtcem, zavodom itd. 
Za izvedbo akcije so potrebni posamezniki ali podjetja, ki imajo na voljo ustrezne pripomočke za kuhanje večjih količin marmelade - velike lonce, gorilnike, pečice idr. Zato - če imaš, poznaš koga, lahko koga pozoveš - sodeluj, deli naprej, širi idejo.

Anita, super ideja!

ponedeljek, 16. september 2013

Otroci (in jurčki)

To, da sem nora na otročke, najbrž ni več treba poudarjati, saj že ptički čivkajo o tem. Ampak očitno se ta moja naklonjenost ne konča pri otrocih. Navdušena sem tudi nad živalskimi mladički. Tako zelo, da se mi do srca zasmili zapuščen majhen mucek, ki nekega deževnega večera prijoka izpod avtomobila in gre za tabo do vrat. In mu potem neseš mlekca, da se bo vsaj malo najedel. (Pa v bistvu mačkov sploh ne maram. Odraslih se celo malo bojim.)
No, pa tudi to še ni vse. Očitno sem privržena vsemu majhnemu. Tudi jurčke najdem samo majhne. :) Ali pa take, ki so že vsi obžrti. Ko doma z Lubijem čistiva gobice, ni prav nobene dileme, kdo je našel katerega. Lubijevi so tisti veliki, popolni, nepojedeni, čisto pravilni, kot bi jih narisali. Moji pa tisti miceni, ki jih moram iz zemlje dobesedno izkopat. Ali pa kak sicer malo večji, ampak ves požrt, namočen, star.
Skratka, falila sem poklic. Še jurčki kažejo na to. :)
Nekaj lepih sem pa kljub temu našla ...




četrtek, 12. september 2013

Tesnoba

je moja dolgoletna spremljevalka. Zadnje leto se zaradi mojega intenzivnega boja proti njej najino razmerje sicer rahlja, ampak v določenih situacijah je še vedno prisotna. Ena taka situacija je pregledovanje zaposlitvenih portalov. OMG. Kako, hudiča, bom jaz dobila službo?! Če ne zahtevajo več let delovnih izkušenj, nekateri tudi od 10 do 15, moraš bit največji stručko ever. Največ šans imaš, če si izkušen vodja, imaš hkrati izjemno ekonomsko-računovodsko znanje, obvladaš 3 jezike, pravnik, kadrovski manager, tržnik in tajnica. VSE v ENI osebi. Shranila sem sicer približno 20 oglasov, na katere se nameravam prijavit. Čeprav dejansko niti pri enem ne izpolnjujem vseh pogojev. Kakšne šanse torej imam, je jasno. In zato je trenutno moja tesnoba nekje na vrhu 10-stopenjske lestvice. Najhujše je to bedno tiščanje v prsih ...

ponedeljek, 09. september 2013

Ohhhhhhh

... kako je bilo fino. :) Ja, spet sem z dopusta, spet z mojega ljubega otočka. Včeraj zvečer sva prispela domov, v mesto, ki niti ni samo sebi podobno (zaradi eurobasketa, itak).
Se niti ne bom trudila razglabljati o tem, kako zelo super lepo čudovito fajn je bilo. Uživala sva na polno in lenarila, kolikor je duša dala. Prav en tak penzjonističen dopustek je bil. Zgodaj v posteljo in zgodaj iz nje. Nato dolg sprehod ob morju, največkrat v mesto na kavo, po kruh in ribice direktno z ribiške barke. Potem pa teraskanje s knjigo, vmesni skoki v morje z doooooolgim plavanjem, proti večeru malo sončenja, nato pa nadodlična morska večerja. Pa kmalu zatem sladko zazibanje v sanje ob opazovanju utrinkov.
V tem dobrem tednu sem pojedla toliko ribic, kot prej ne v celem letu, odkrila slasten nadomestek nadgradnjo za hobotnico v solati, pojedla ogromno domače zelenjave in zelo malo krompirja. Mmmmm. Fajn je blo, no. :) Tako da se danes ni bilo tako grozno zbuditi ob grmenju v tole sivo deževno jesensko jutro.
(Po)morski pozdrav!