Tudi ne več (vsaj ne taki tipični, do 10 let stari) otroci se včasih igramo. Zadnje dni se z Lubijem neprestano igrava - imava svoje stanovanje, skrbiva zanj, pospravljava, hodiva po nakupih, kuhava, hodiva spat v sobo, ki NI tudi bivalni prostor... Hja, zakaj pravim, da se igrava? Ker stanovanje, žal, ni najino, ampak bo to najino igranje trajalo samo še kak dan, dokler se tašča- in tast-to-be ne vrneta z dopusta. In potem bo spet vsega konec. In bova čakala... in upala... da se njegovi končno enkrat odločijo, katero stanovanje hočejo zase in nato drugega prepustijo nama. Ja, imajo eno stanovanje, ki sameva in propada. A ni to žalostno? Toliko mladih parov in družinic sploh nima možnosti, da bi imeli svoje stanovanje. Midva pa sva prisiljena živeti nomadsko življenje zgolj zaradi neodločnosti ljudi. :( Ne najdem besed, ki bi opisale, kako se počutim pri vsem tem. Res res resssss si želim, da tole, kar se dogaja zadnji teden ne bi bila več le igra (oz. začasno stanje), ampak bi to postal najin vsakdan, najina realnost. Zakaj ne greva v najemniško stanovanje, boste vprašali. Ampak odgovor je sila preprost: nimava denarja. Pri teh cenah stanovanj nama z eno plačo ne bi uspevalo plačevati najemnine in stroškov, kaj šele, da bi si ob vsem tem privoščila še kaj drugega. Poleg tega dejstva pa se nama zdi totalno neumno zapravljati denar za najemnino, ko pa naju nekje že čaka prazno stanovanjce...
Po mojem bom res morala jaz nekaj ušpičiti, da se bo kaj premaknilo ;)
No, jaz pa se od petka naprej igram tudi negovalko :) Lubi si je namreč zvil gleženj, ko sva pobirala pridelke z vrta (ja, seveda ne svojega, tudi ta je od njegovih). Je bilo kar pestro, ampak je že skoraj dobro.
Tako da je bil vikend zelo lenoben, ne le zaradi vremena. Ampak nama je bilo lepo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar