Petek

Spet je petek, končno. Čeprav mi vsak naslednji teden mine hitreje od prejšnjega, sem tudi tokrat neskončno vesela vikenda. Danes mi je celo uspelo malo pospravit po stanovanju in nekaj uric delat. Ne veliko, a vendarle. Zdaj me je pa popadla taka zaspanost, da ne morem več. Samo še počakam dragega in greva proti gorskemu raju. Kako fino bi bilo, če bi bila že tam, bi si privoščila odličnoooooooo kavico pred hiško na sončku in bi malo podremala ob petju ptičkov. Mmmm. No ja, pa jutri. Upam, da bo sonček zdržal.
Lep vikend!

Portorož

Za mano je. Nastop na konferenci v Portorožu je minil in je bil (tako pravijo) suveren, korekten, dober. Tudi občutki na sami konferenci so bili - presenetljivo - dobri, skoraj odlični. Pričakovala sem nenormalno tremo, pa me je bilo v bistvu še najbolj strah samo, dokler nisem vstopila v Grand hotel Bernardin, se prijavila in dobila akreditacije. Ko se je enkrat začelo, ko sem sedela v dvorani, je trema skoraj izginila. Pred nastopom me ni bilo nič bolj strah kot pred predstavitvijo kake seminarske naloge na faksu. Mogoče celo manj. Noro dobro sem se počutila tako vsa spedenana, z akreditacijo okoli vratu. Svoj prispevek sem odpredavala res suvereno in po koncu sekcije, ko me je dragi pobral pred Bernardinom, sem mu v navalu evforije rekla, da bi šla kar še kaj povedat. No, njegov odgovor je bil, glede na vse moje predhodno teženje o tem, kako grozno strah me je, jasno nekaj takega: ma, kuko te bom! Hehe, saj vem, saj vem. Vedno neskončno kompliciram in obremenjujem sebe in ostale, pa je na koncu vedno vse odlično. Fino je bit med pomembnimi ljudmi. :) Prav občudovala sem predavatelje (ki so sicer tudi moji profesorji na fakulteti), kako jim teče beseda. In si mislila "tudi jaz bi enkrat tako". Pri njih se vidi, da predstavitev ni naučena (vsaj videz dajejo tak). Seveda se nanjo pripravljajo, ampak po toliko prakse je to verjetno malo drugače. Pač vedo, o čem govorijo, kaj morajo povedati, in to storijo brez težav. Povezujejo različne dele predstavitve, uporabljajo številne primerjave in povezave, malo sedijo, malo stojijo, tako spontano jim gre. V bistvu ne vem, kako moja predstavitev zgleda opazovalcem, ampak jaz pač zase vem, da sem se bolj ali manj na pamet naučila tekst in ga tam odpredavala. Do njih mi pač še "malo" manjka. Kako leto, desetletje izkušenj, neskončno število predavanj, samozavest in znanje.
Jasno, ko bom spet pred kakim podobnim dogodkom in se bom vsa panična pripravljala na nastop, bom govorila popolnoma drugače. Da nočem tja, da ne bi nastopala, da to ni zame, da me je strah. Tako pač gre to pri meni. Všeč mi je, ko je enkrat za mano. :)
Je pa bil včeraj v celoti super dan. Ko sem opravila svoje obveznosti, sva šla z Lubijem na kosilo z razgledom na morje, potem pa še na manjši izlet do Umaga. Sva se malo sprehajala ob morju, jedla sladoled, se pogovarjala in smejala. Noro toplo je bilo, celo popoldne sem v kratkih rokavih lovila sončne žarke, morje je čudovito dišalo. Kot bi mi narava naklonila tako lepo popoldne za darilo in nagrado. Pa še enkrat več sem včeraj ugotovila, kako super je tale moj Lubi. Si je vzel dopust, me 4 ure čakal v Portorožu, lutal tam sam že ob precej zgodnji uri in nič se ni pritoževal. Hvala ti!

Pa še par fotk od včeraj ...

Dve ljubezni. :)

Pelegrin.

Fosili?

Naj bodo tudi vaši dnevi polni sonca.

Evo me

Tukaj sem. Rojstni dan je bil in minil, eno praznovanje je tudi že minilo, eno pride jutri. Pa potem mogoče še kakšno. Časa pa še vedno zmanjkuje. Mogoče se bo malo sprostilo po sredi, ko bo mimo konferenca, ko bo dokončana seminarska naloga in ko 2 dni nimam čisto nič faksa, ker je vse dogajanje v Portorožu. Upam, da se tista dva dni uspem malo naspat. In da mi bo ratalo speglat približno šest rund perila, ki že neomejeno časa čaka, da se ga nekdo usmili. Pa da bom lahko dejansko delala kaj, kar bo pomagalo moji denarnici. Zadnje čase mi nikakor ne uspe biti pozitivna. In iščem način, da bi se izvlekla iz tega, ampak tale srednješolski način študija mi res res res ne ustreza. Ampak o tem bo (enkrat) svoja objava.
Naj bo vsaj za danes dovolj jamranja. Pred nami je vikend, ki bo - upam - sončen tudi v naših krajih, čeprav je napoved za zahod malo slabša, ampak upamo na najboljše. Čaka me družinsko praznovanje in Lubijeva tortica. Mmmm, kako diši. Kljub vsemu, fino mi je.
Lep vikend!

Wishlist za nekajindvajset ;)

Čez natanko en teden imam rojstni dan in sem že malo pozna s tem wishlistom. :) Ampak je toliko drugega dela, da mi je skoraj ušlo iz glave, da tako kmalu praznujem. Moram še naštudirat jedilnik za praznovanje. In kdaj koga kam povabit. :)
Skratka, želje:

• bonsai za v stanovanje
• pižama (ali kjutkana, torej totalno otročja in udobna, ali pa fensi šmensi, še vedno udobna)
• čevlji (hja, kaj bolj natančno težko povem, ker še sama ne vem točno. Nekaj za tole obdobje do japank, za vsak dan, torej ne s prehudo peto. Uporabne, pač. :) tu bi verjetno najbolj v poštev prišli boni ali denar)
• prehodna jakna (trenč, ledrca, kaj takega) - verjetno tudi tu boni
• am, zavarovanje za avto? :)
• boni za DM/Müller/Qlandio/Atrio
• torbica, velika, univerzalne barve, NE črna
• torbica od Ribice Blup.si
• spremljevalca teniske za tek
• stroj za šivanje in potrpežljivega učitelja :)
• knedl :) (sem že pisala o takih ali drugačnih, kosmatih in malo manj kosmatih)
• prenosnik
• bencin? :)
• kiklca od Zofije 
• več prostega časa in malo več denarja :)

Skromna res nisem, vem. Je bilo pa letos težje sestaviti seznam kot prejšnja leta, ker zadnje čase veliko bolj gledam na denar in na to, kaj res rabim in česa ne. Pri nepotrebnih nakupih najpogosteje podležem moji največji šibkosti - lakom za nohte. No ja, tako pač je. Bomo videli, koliko želja bo izpolnjenih. :)

Lep dan!