(NE)hvaležnost

Nekateri ljudje delamo za druge veliko. Zelo veliko. Pomagamo, kadar se le da. Ne glede na svoje obveznosti, utrujenost, nenazadnje tudi želje, potrebe, ne glede na naš čas. Pomagamo, ker imamo tiste, katerim namenjamo svojo pomoč, radi. Tudi zato, ker nas to razvedri. Ampak ko pa vidimo, da ljudje, ki nam bi morali biti neskončno hvaležni, v našem delu, ki je predmet pomoči, vidijo zgolj in samo (kvazi) napake, smo pa razp*čkani do konca. Res, lahko je bit pameten in delegirat naloge. That's all.

Moje morje

Moje morje. Nemogoče, ker morje pa res ne more biti v zasebni lasti? Ja, ampak na moj način to gre. Naša družina ima že precej let v lasti stanovanje na otočku nekje na Hrvaškem. In vedno, ko grem v to stanovanje na počitnice, grem preprosto na morje. In ker sem od danes naprej ponosna lastnica 2/10 hiše, kar pomeni, da sem lastnica polovice stanovanja (druga polovica je v lasti mojega brata), torej lahko govorim, da grem na moje morje. :) Ha, evo vam filozofijo ;)
In to moje morje se je v zadnjih šestih mesecih zelo spremenilo. Skoraj do nerazpoznavnosti. Nova okna, nove napeljave, nove ploščice, ravne stene, nove barve, novo pohištvo. In še kaj. Lepo je. Zelo lepo. Večinoma smo vse delali sami. No, so delali. No dobro, tudi jaz nekaj malega. :) Več ali manj brez majstrov - OK, razen za tisto, kar pač res ne gre. V največji meri gre zasluga mojemu dragemu bratcu, ki je bil idejni vodja, organizator, delovodja, delavec, all in one, torej. Ampak ne smem pozabiti vseh sorodnikov, partnerjev sorodnikov, prijateljev in znancev, ki so nesebično pomagali pri prenovi. Hvala vsem. Predvsem hvala mamici za zelo veliko vredno darilo (no, pa se lahko hvalim, da mi je mamica dala stanovanje) in očku za delo, ki ga je vložil v prenovo.
Všeč mi je in vesela sem rezultata. Je bil že čas, da sem končno videla, kaj je nastalo.
In ja, verjetno ste ugotovili, da sem končnoooooo (pa čeprav le za vikend) prišla na svoj račun in dočakala morje. Žal v dokaj nepoletnem vremenu, ampak nekaj skokov in plavanja je pa le bilo.
V povezavi s temle mojim morjem obstaja še kako drugo razmišljanje, ampak ker je manj prijetno od te hvalnice in slavospeva, bo šlo v drugo objavo... Tale naj bo samo lepa. In oh in sploh. ;)

Caribbean sea

Na Karibe grem! ;) Ne, saj ne. Na žalost :) Samo enemu lakcu za nohte, ki sem ga danes kupila, in sem že olepšana z njim, se tako reče. Malo divji nohtki zgledajo. Pa saj to je namen, alkaj? Poleti sem pač lahko malo odštekana. In zakaj bi se bali barv. Za nekaj dni je čisto v redu. Če že nogic dejansko ne namakam v karibskem morju, naj vsaj barva odpelje moje misli tja daleč ... na bele peščene obale, ki jih žge vroče sonce, v šumeče valove, najbolj turkizno turkizne, v zasanjane večere s Sex on the beach :) Ja, z veliko začetnico, kaj drugega ne bi opisovala tu ;)
Sanj mi ne more nihče vzeti, ane?

Sveže

Po nekaj dnevih vročine, je danes zunaj malo bolj sveže. Se lažje diha :) Čeprav meni je tudi malo bolj vroče čisto OK. Končno je pa nekaj svežega tudi na mojem blogu. Ja, podobaaaaaaaa, če niste opazili ;) Sem bila že ornk sita prejšnje. Ampak je zaradi mojega (ne)znanja html-ja nisem mogla urediti po svojem okusu. Zdaj pa je s predlogicami to dosti dosti lažje ;) Pa če že jaz nisem na morju in ne morem občudovati takega razgleda, naj bo vsaj tukaj. Da mi vsakič, ko pogledam, malo zadiši - po morju, borovčkih, po sončku in kremi za sončenje.
Vsaj sanjam lahko ...