Ponavadi najprej napišem naslov objave in nato njeno jedro, danes bo obratno. Nekaj minut že buljim v ekran in hočem natipkati ustrezen naslov, ki bi lahko strnjeno povzel vse moje misli, a mi ne uspe. Tako bo mogoče bolje, da najprej spravim vse iz sebe in bo potem naslov lažje izluščiti (ali pač ne).
Trenutno sem (spet) doma, ker je Lubi (spet) v zdravstvenem domu. In bo danes še enkrat. In bom SPET doma. Ta teden sva sicer (kao) na dopustu v hiški sredi gorskega raja, ampak Lubijeva poškodba onemogoča njegovo pričakovano spokojnost. Vsak dan gledava na uro, da ne bova zamudila njegove fizioterapije, danes pa še pregleda pri njegovi dohtarci (ne, ne hodim z njim v ZD, hodim pa med tem časom domov, ker nisem rada sama na tako samotnem kraju na robu gozda). To za sabo potegne tudi to, da ne moreva početi vsega, kar si želiva - sprehodov po prelepi naravi, obiska savne, kuhanja odličnih večerij (kosiva zaradi poznega zajtrka pač ne). Z vsem tem se moram (baje) sprijazniti, vendar mi to ne gre preveč dobro od rok. Nepričakovane spremembe (na slabše, seveda) načrtov pri meni namreč ne povzročijo hitre adaptacije v smislu ¨se zgodi, bo vseeno fajn¨, ampak prav nasprotno sprožijo val tečnobe (¨a gre loh spet vse narobe?!¨). Ja, če nekaj prekriža moje načrte in ne gre vse po pričakovanjih, me to precej pobije.
Naslednja misel je pa: ¨Hmmm, že 26. smo?! V sredo mam že fax!¨ Hja, spet. Po kar dolgih počitnicah, tako da imam malo treme. Ampak o tem raje drugič. Naj uživam še teh nekaj dni ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar