Nostalgija

To, da sem eno zelo nostalgično bitje, ni več novica. Sem pač občutljiv človek, ki se pogosto prepušča spominom, tistim veselim in tudi manj veselim. In ob spominjanju me ponavadi preplavijo čustva. Razumljivo, verjetno, saj spomini nastanejo ob čustvenih dogodkih, takih ali drugačnih. Ampak mene včasih popade ena popolnoma nerazumljiva in težko razložljiva nostalgija, melanholija oz. nekaj v tem stilu. Z izredno močnimi in nenadzorovanimi čustvi. In povsem nekontroliranimi solzami.
No, to se zgodi skoraj vedno, ko poslušam kako dalmatinsko pesem, najpogosteje ob meni izredno ljubih pesmih Oliverja Dragojevića ... pa tudi ob pesmih drugih izvajalcev. Zgodi se, da si povsem vesela, srečna in nasmejana zavrtim kako tako pesem, z namenom, da si se prestavila na morje, v poletje, v drugo vzdušje. Da bi uživala in pela. In predvsem slednje po nekaj taktih ponavadi ni več mogoče, ker me iz neznanega razloga oblijejo solze. Ne prikradejo se nobeni boleči spomini, v resnici ne postanem žalostna, ni mi hudo. Le solze mi tečejo. In želim si biti tam - ob morju. Potem se moram ornk vzeti v roke, nekajkrat globoko vdihniti, da se solze umirijo in lahko pojem naprej. Tega si z razumno razlago ne znam pojasniti. Edino, kar mi pade na pamet, je, da sem bila nekoč, v nekem življenju (to, ali ima vsak od nas dejansko več življenj, je drugo razmišljanje in ne sodi v to objavo - o tej filozofiji niti nimam povsem razjasnenega stališča) Dalmatinka (prebivalka Dalmacije ... izraz Dalmatinka mi je malo hecen, ker takoj pomislim na psa dalmatinca :) in da me ob takih dražljajih pravzaprav prevzame domotožje. Hmmmmmm? Čudaško, vem. In tudi sama malo dvomim v to razlago :) Vse skupaj je v bistvu kar malo hecno, se mi zdi. Ampak taka pač sem. :)

Tole pa je ena od pesmi, ob kateri doživim te nenavadne občutke ...



Uživajte ob pesmi (ali pač ne, če niste ljubitelji te zvrsti) in lep dan!

Moj otoček

Pogrešam moj otoček. To je nek dotični otok v Kvarnerju, čudovito poraščen z borovim gozdom, ki oddaja tako neskončno božanske vonjave, da te že spomin nanje odnese (skoraj) v nebesa. Njegove plažice sicer niso med najlepšimi na svetu, je pa "glavno" mestece na njem zelo idilično, gotovo med najlepšimi na hrvaški obali. Tisti, ki ga obožujete tako kot jaz, zagotovo veste, o katerem otoku govorim.
No, pogrešam ga. Ni še minil mesec dni od konca najinega dopusta, pa se mi zdi že takoooo daleč. Sploh, ker je zadnje dni tukaj tole povsem jesensko vreme, ki mi je že zraslo čez glavo. Hočem sonce in poletne temperature, poletno vzdušje in vse, kar spada zraven. Čeprav sva bila na dopustu 16 dni, je minil, kot bi mignil. Uživala sva sto na uro, počivala in se predajala sproščenemu utripu življenja, (skoraj) kot ga doživljajo domačini. Tega se pač človek ne naveliča. In ko nekaj časa traja doma spet normalni ritem, začne to pogrešati. Sploh, če dnevi potekajo tako, kot meni (oz. nama) potekajo zadnjih nekaj mesecev. Ampak bo pa čez kak mesec, vsaj kar se tega tiče, mnogo bolje.
Še bolj od samega otočka pa pogrešam morje. Občutek, ki me prevzema ob opazovanju dogajanja na morju in ob plavanju in čofotanju, je še lepši od vonja morskega zraka. Ne vem, ali ima s tem kaj opraviti nebesno znamenje, v katerem sem rojena, ampak v vodi se počutim tako dobro, da tega občutka sploh ne znam opisati. Objame me nek neopisljiv občutek svobode, lebdenja, sreče. Mogoče se počutijo tako ljudje, ko so zadeti? Ne vem, ampak če so taki učinki droge, potem razumem, zakaj se ljudje zaradi tega uničujejo. Obožujem šumenje morja (tudi drugih voda), zvok, ki ga povzroča plavanje in čofotanje, občutek, ko voda obliva vsak košček telesa. Oh ... moja dušica je danes malo nostalgična :) Ampak tudi tu je življenje lepo. V kratkem bo moja draga E. doživela največji čudež življenja in tudi jaz se veselim z njo. Stanovanjce bo kmalu urejeno in naša hiška bo prodana. In življenje bo lepše za vse. Naj živi pozitiva, ane ;)

Pozdravček!

Tole so foto spomini z mojega telefončka. Uganete, kje je to? :)