ponedeljek, 31. december 2012

Voščilo

Dragi moji,

naj vam leto 2013 vrne izgubljene sanje in upe, prinese občutek miru in svobode, zvrhano mero zdravja, veliko uspeha in optimizma ter zmožnost uživanja v drobnih trenutkih, ki jih prinaša vsak nov dan. Naj bo sreča vaša zvesta spremljevalka.
Želim vam veselo, nepozabno praznovanje in srečno v novem letu!

sreda, 03. oktober 2012

So dnevi

... ki bi jih najraje preskočil. Prespal. Se zavlekel v kočo ob gozdu, zakuril v kaminu, se zabubil pod dekico. In čakal, da minejo. Ampak, da bi hkrati šle mimo tudi zadeve, zaradi katerih si v takem razpoloženju. Bah.
Čez par uric bo, upam, bolje. Ko bo za mano, kar se ima danes zgoditi.
Naj bo vaš dan mirnejši.

petek, 07. september 2012

Ready to go

Tako, vse je bolj ali manj narejeno. Cunje so zlikane, stanovanje je pospravljeno, kopalnica se sija, kufri so (skoraj) spakirani, lasje so umiti, nohti nalakirani. Vpis na faks urejen, samo še vse napakiram v kuverto in oddam na pošto. Potem preživim lep ostanek petkovega popoldneva, grem spat, zjutraj pa na moj ljubi otoček. Upam, da tokrat brez (mojih) neumnosti.  Že zdaj pa vem, kako zelo bom pogrešala moji mali srčici. Ah. Bo treba svoje naštimat. :)
Lepo se imejte. Se slišimo kmalu.

Otoček, here we come! ;)

ponedeljek, 03. september 2012

Zadnji dan

pred izpitom je vedno najhujši. Pa ne samo zaradi živčkov, ki (neutemeljeno) norijo. Ampak tudi zato, ker se vedno obupno počutim. Predvsem psihično, kar pa, jasno, vpliva tudi na to, da sem še fizično kot cunja. Zadnji dan se nikakor ne morem spravit k učenju, ampak tudi k nobeni drugi aktivnosti, niti zabavni. In potem me grize slaba vest, ker se ne učim, nek zlobnež v meni pa ne dovoli, da bi slabo vest pregnala - z učenjem, seveda. Bedno, ker je res butast občutek. In potem rabim (skoraj) dobesedno brco v rit, da se končno usedem za knjige in se izvlečem iz tega butastega občutka. Danes mi to še ni uspelo. Očitno, ane, če visim na blogu, namesto kje drugje.
Je pa tudi neskončno trapast občutek, ker imam prvič v lajfu študijske obveznosti še septembra. Pa ne zato, ker bi mi junija tako zelo manjkalo časa. Manjkalo mi je predvsem samodiscipline. Ma ja, letos so zadnji meseci sploh nekam čudni. Bo že.

sobota, 01. september 2012

1. september

Čeprav je minilo že kar nekaj prvih septembrov, ko mi ni treba nazaj v šolo, je to zame še vedno en melanholičen dan. Danes zjutraj, ko sem pogledala na GSM, sem zagledala datum in mi je kar zmrazilo. Mogoče tudi zato, ker je zunaj kazalo borih 10 stopinj.
Na ta dan sem vedno malo žalostna. Ker se izteka poletje, ker se bližajo tisti turobni dnevi, ker se končuje tisto čarobno vzdušje, ker trava med gorami ob sončnem zahodu nima več tistega prijetnega vonja po koncu vročega dneva. Ker še vedno natančno vem, kako sem se počutila, ko sem še hodila v šolo. In še danes čutim s šolarji in dijaki. Letos mi je pa še posebej čudno pri srcu. Moja starejša nečakinja namreč letos postaja prvošolka. Sprašujem se, kam je minilo teh 6 let. Čeprav se sama neskončno veseli prvega šolskega dneva, gre meni kar malo na jok, ko pomislim. Pa čeprav je šola tako zelo pomembna in to. Ampak vseeno, prvi šolski dan v prvem razredu je pač dan, ko se zaključi eno obdobje življenja. In sprašujem se, a so otročki pri 6. letih res že tako "odrasli", da se jim mora zaključiti to otroško obdobje brez (pomembnejših) odgovornosti. Čudovito in preprosto. Čudovito preprosto. Hja, verjetno ja. Ampak če dobro pomislimo, a ni grozno, da se obveznosti in odgovornosti pričnejo že pri šestih letih in trajajo do smrti? Kako malo časa smo lahko zares brezskrbni. In tako zelo svobodni. A ni vsaj malo žalostno, da mora že tako majhen otroček čakati na vikende in počitnice, da gre lahko na počitnice k babici. Ali na izlet s teto. Karkoli že.
Še dobro, da otroci, ko morajo v šolo, o tem še ne razmišljajo. Resnično upam, da bo navdušenje nad šolo, ki ga kaže moja mala ljubezen, trajalo in trajalo. In da ne bo minilo že naslednjega prvega (septembra).
No, če pa odmislim to mojo neozdravljivo melanholijo, me čaka še en prijeten mesec. Čez en teden greva z dragim spet na morje. Konec koncev pa je tudi jesen lepa. Ko se začnejo pojavljati dnevi, podobni današnjemu, začnem razmišljati tudi o lepotah in prijetnostih jeseni. Začelo se bo čajčkanje, dekca bo spet moja (skoraj) najboljša prijateljica, sprehodi bodo obarvani s čudovito pisanimi barvami, spremljalo jih bo šumenje odpadlega in odpadajočega listja, stanovanje bo prijetno odišavljeno in osvetljeno s svečkami, kmalu se bo začela sezona peke piškotov ... pa še kaj.
O vsem tem razmišljam 1. septembra. In še o mnogo čem. Dobro, da ga bo kmalu konec. Da si možgani odpočijejo. :)
Pa lahko noč. In vesel september. Naj bo vsaj še malo poleten, če je koledarsko še poletje.


Tole pa je bil v šolarskih časih moj najljubši komad na prvi šolski dan. Še dobro, da so ti časi minili. :)

ponedeljek, 06. avgust 2012

Bananin sladoled

Zadnjič sem v Qlandii poskusila 100% bananin sladoled in me je tako navdušil, da sem takoj (no, takoj, ko sem se spomnila) poiskala recept zanj. Ker se mi je dozdevalo, da ne more bit ne vem kakšna umetnost. Našla sem ga in ravnokar je v zamrzovalnik romala druga runda.
Prvotni recept gre takole:
  • 5 banan
  • 250 g sladkorja v prahu
  • 1 limona
  • vanilin sladkor
  • 300 ml sladke smetane

V prvem poskusu nisem imela limone in sem dala malo limetinega soka (tistega iz Hoferja, ki je v zeleni embalaži v obliki limone). In 250 ml sladke smetane, ker so pač take doze. :) Pa je bilo vseskupaj precej sladko, zato sem danes količino sladkorja zmanjšala na 180 g, uporabila pa sem tudi pravo limono, vendar samo polovico, ker je bila res ogromna in še tega soka se mi je zdelo preveč, saj se potem malo izgubi okus banan. Količina smetane ostaja enaka, ker še vedno nisem našla 300 ml pakiranja. :)
Postopek je pa povsem preprost - zmiksaš banane in sladkor ter dodaš limonin sok, stepeš sladko smetano z vanilijevim (al kakšnim?) sladkorjem, oboje združiš in počasi premešaš. Daš v zamrzovalnik za čez noč (oz. ustrezno število ur) in že se lahko sladkaš z božanskim home made bananinim sladoledom. Ne bom rekla, da je bio, ker bi se lahko pogovarjali o tem, koliko so bio kupljene sestavine, ampak vsaj veš, iz česa je sladoled v resnici narejen. :) Njam!

Vikend v raju

Po precej dolgem času sva z Lubijem sama preživela ves vikend v gorskem raju. V petek po službi sva se odpravila in dan zaključila s čudovito osvežujočim skokom v ravnoprav toplo kristalno čisto jezero, sledila je še pica na običajnem mestu in krepčilen spanec. Ta je v raju res trdno sladek - zaradi neskončnega miru, svežega in čistega zraka ter zavesti, da so možgani na off. Soboto sva preveslala, dobesedno, saj sva preveslala celoten obseg jezera, se vmes ustavila na samotni plažici in se namakala do onemoglosti. Nedelja je bila pa drugačna, bolj družabna, zelo prijetna. Dobila sva obisk čudežne družinice in je bilo prav super. Zame so otročki itak balzam za dušo. In z malo A.J. se fino razumeva. :) Malo sem jo nosila, malo hranila, veliko crkljala. Tako lepo se že smejčka. ;) Prijazno ljubko malo detece.
Tale vikend je bil res fajn. Tako super truper vreme, čudovita narava in odlična družba. Tak je zame raj. :) Me pa vedno bolj preseneča spoznanje, kako zelo uživam v naravi, v okolju brez stolpnic, s številnimi možnostmi prijetnih sprehodov brez natepavanja asfalta, kjer lahko zjutraj še v pižami in z golimi nogami stopim na travo in lovim prve sončne žarke ter se poigravam s kapljicami rose. Potem pa pridem v moje mesto (a že veste, da ima ta besedna zveza sarkastičen prizvok?) in ... me vse mine. Ah ja. Mogoče bo pa kdaj moje mesto kako drugo. Prijaznejše. Malo manj mestno?
Kakorkoli, malo sem zašla. Kako bi zdajle pasalo malo zaplavat in sprat s sebe to betonsko vročino. Ane?
Upam, da je bil tudi vaš konec tedna malo rajski.
P.S. Manjkajo fotografije. Malo zato, ker sem pozabila kabel za telefon, malo zato, ker sem boljkotne nesposoben fotograf in mi ne uspe ravno najbolje ujeti trenutkov v taki podobi, kot bi si želela.

sreda, 01. avgust 2012

Dopust

Je bil in je (pre)hitro minil. Sem si pa nekakšen dopust vzela tudi od bloganja. Ne vem točno, zakaj. Včasih imam tako obdobje, ko imam enostavno odpor - do bloga, do mailov, do SMSov, do računalnika na splošno. Pa ne, da ne bi imela o čem pisati, nasprotno. Velikokrat se mi zgodi, da zvečer, ko ležem v posteljo in preden zaspim, v glavi "tipkam" objave za blog. Takrat se rojevajo ideje in prav vidim stavke, ki bi jih napisala, natančno vidim prste na tipkovnici, kako se podijo za tipkami. Škoda, da se teh misli ne da prežarčit na splet. :) Zjutraj, ko bi se lahko usedla za računalnik in pisala, pa ... se mi ne da. Enostavno. :)
Sicer pa se mi zdi od pravega morskega dopusta že neskončno dolgo, čeprav sem doma šele 3 tedne. Bilo je pasje vroče, voda toooooooopla, za ohladitev celo pretopla, za namakanje in uživanje pa prekrasna. Malo sva se tudi sprehajala, čeprav (po moji zaslugi, jasno) manj kot ponavadi. In letos je spomin na morje tudi malo grenak, ker sem totalno zatravmirala. Ker sem prav lahkomiselno ležala pod klimo, ki je hladila na polno, sem staknila prehlad in me je začelo tiščat v prsih. Ampak, jasno, mene je grabila panika in sem travmirala in paničarila in težila toliko časa, da sva spokala domov, da sem šla k zdravniku (ja, valda, moj strah pred dohtarji in bolnicami mi ni pustil, da bi šla tam na pregled), da mi je naredil EKG in krvne teste in mi povedal, da me ne bo infarkt. In potem sem bila pomirjena in sva lahko šla nazaj. Ampak potem je pa itak vse minilo hitro, kot bi mignil. Eh. Tako je - celo leto čakam teh 14 dni morja, potem pa zabluzim. Kaj čmo. Bo pa drugič bolje. :)
Sicer pa zadnje dni neverjetno veliko gobarim. Čeprav prej v življenju nisem nabirala gob, če sem pa že šla v gozd, pa nisem nobene našla. Zdaj pa me je prijelo in celo jurčki se mi ne skrivajo več tako intenzivno. :) Pa uživam z nečakinjama in hodim na sprehode, za vikend sem celo prvič letos kolesarila in šla tudi malo v hribe. In potem, ko sem dve uri in pol grizla kolena, da sem pridihala na planino Viševnik, tam še kislega mleka niso imeli. Bah, pa taka planina. :) Bo treba na kako drugo.
Tako nekako se sliši hiter povzetek zadnjih tednov, ko me ni bilo na spregled. Mogoče bom pa zdaj kaj bolj redno spet pisala. :)
Lep sončen dan!

torek, 12. junij 2012

Užitek na replay

Za protiutež vsemu temu dežju, sivini, nenormalnemu mrazu za ta čas in najedajoči slabi volji. Naj bo sonce. Naj bo smeh. In užitek na replay. ;)


Hvala Ani za idejo. Nor komad. Po dolgem času nekaj, kar malo dvigne. Šeeeeee nekaj dni zdržim. Potem pa počitnice!

petek, 01. junij 2012

Ne

V prejšnji objavi sem pisala, da sem bila povabljena na razgovor za službo na mojem strokovnem področju. V kadrovski agenciji Manpower so iskali študenta za pomoč v kranjski poslovalnici. Vzeli so si čas in mi danes, po 2 tednih od razgovora, po elektronski pošti sporočili, da so se odločili za kandidatko, ki že ima izkušnje na tem področju. Da pa se mi zahvaljujejo za srečanje in da mi želijo veliko sreče in uspeha na trgu delovne sile. Fino, ane? Še za študentsko delo te ne vzamejo, če nimaš izkušenj. Še za delo preko študentskega servisa ne dajo možnosti nekomu, ki izkušenj še nima, da bi si jih pridobil in bil tako vsaj malo bolj zanimiv za delodajalce. Mislim, saj jih razumeš, želijo pač čim manj dela s tabo in to. Ampak s tako miselnostjo se bojim, da se nam mladim in brez izkušenj hudo slabo piše. Kako naj jih dobim, če imajo vedno prednost tisti, ki jih že imajo? Začaran krog. Na žalost ne poznam pravih ljudi. Z dovolj denarja in dovolj vpliva, da bi me spravili h koritu. Tako to gre danes. Ah ... poleg Lubijeve celovikendaške odsotnosti je tole res super začetek vikenda.

sreda, 16. maj 2012

Slab dan

Danes je en nenormalno slab dan. V bistvu ni nič večjega narobe, je pa vsega po malem. Dežuje in mraz je. Tank je spet prazen. Popoldanski faks mi totalno ne paše. Potrdilo o nekaznovanosti bo prišlo prepozno za eno krajše delo. Če me vseeno vzamejo, bo zadrega s petkovim razgovorom za drugo študentsko delo. Tako, ki je dejansko povezano s tem, kar študiram. Kakšen vtis pusti nekdo, ki skuša prestaviti razgovor, si predstavljamo vsi. V kakšnem položaju se bo znašel Lubi, če zavrnem delo (če bodo direktorji privolili brez prej omenjenega potrdila) zaradi razgovora, si raje ne skušam zamišljat. Glede na to, da njegova šefica rihta delo zame ... Sprašujem se, kako je možno, da dve taki situaciji in dobri priložnosti - ena za šekakopotrebni hitri zaslužek in druga za potencialno kariero - prideta na isti teden. Kaj isti teden, ista dva dneva v tednu ... In vse, kar zdaj lahko naredim, je, da čakam odločitev iz Lubijeve firme in potem pretuhtam, ali naj razgovor prestavim, ali naj se po razgovoru sama peljem v LJ naprej v službo ... Ah. Čuden dan. Že zbudila sem se slabe volje. Brezveze. Grem na fax.

Aja, med prvomajskimi prazniki sem se imela super. Objava pa čaka na trenutek, ko mi bo dragi končno dal slike s svojega telefona.

četrtek, 26. april 2012

Čudež

Vsake toliko časa se zgodi kaj, kar resnično diši po čudežu. V ponedeljek zvečer me je Lubi šokiral z novico, da bo ta teden postal stric. Hm, njegovo svakinjo sem videla 2 dni pred tem, ne - ni bila na koncu nosečnosti. In otroci ne letijo z neba. Ne moremo jih kupiti v trgovini. Hmmm. No, gre za malo drugačen, bolj krut primer. Otročka sta posvojila. Nanj sta čakala 6 dolgih let. Potem pa, kar tako, čez noč, dobita klic. Rodila se je deklica, lahko je vajina. Seveda sta jo sprejela. In danes pride v novi domek. Včeraj smo jo že zapili, danes naj bi jo še enkrat. Da bo punca zdrava! ;)
Je pa tako malo v poduk - ponavadi pari celih 9 mesecev nabirajo vse potrebščine, izbirajo sobice, vozičke, lupinice, paničarijo, da bo zmanjkalo časa, pa kaj če kak dan prezgodaj pride na svet, a bodo že vse cunjice speglane? Imamo živ dokaz, da se vse nujne zadeve lahko uredijo v treh kratkih dneh! ;)
Tako vesela sem. In imam še eno (skoraj) nečakinjo! ;)
Dobrodošla, mala A.! Naj ti bo lepo na svetu.


torek, 24. april 2012

Rožmarin

Ena lepših vonjav, ki jih lahko ujamemo v naravi. Piš morskega vetra, zlato sonce, lesket morja, šum valov in esenca rožmarina. Oradica z vejico rožmarina na terasi ob sončnem zahodu in blitva s krompirjem. Mmmm.
Za vse tiste dolge dni, ko ne morem uživati ob morju, mi pa družbo dela rožmarin v lončku na kuhinjskem oknu. In vsak dan ga vsaj enkrat pobožam in povoham. Pa me vsakič odnese tja ... med borovce v moj morski raj.
Še malo, še malo in bom spet tam. Še manj kot teden dni pa bom spet na otočku, prvič letos. Komaj čakam!

ponedeljek, 23. april 2012

Spominske knjige

V soboto dopoldne smo se udeležili dogodka, okrogle mize Dan za spremembe, ki je potekala v radovljiški knjižnici. Otroci so se zabavali, odrasli pa smo se pogovarjali in poslušali zgodbe o spominskih knjigah. Nekatere pripovedi so bile tako ganljive, da nas je kar nekaj imelo solzne oči. Ob poslušanju mi je postalo žal, da je v moji spominski knjigi tako malo zapisov in risbic. Ampak v času moje osnovne šole to res ni bilo nevemkako in. Pa še sama knjiga je take super kvalitete, da že vsa razpada. Le kako, ko pa smo v soboto videli kar nekaj knjig, ki so preživele 2. svetovno vojno in grozote koncentracijskih taborišč, pa so odlično ohranjene? Toliko o vsem tem napredku, tehnologijah, razvoju - razvil se je le kapitalizem in potrošništvo čez vse meje, šara, ki jo kupujemo, pa se lahko skrije kakovosti stoletnih predmetov. No, kakorkoli. Moja je preveč prazna in preveč razpadajoča. In verjetno mi nikoli ne bo predstavljala tako dragega spomina, kot so pripovedovali nekateri udeleženci. Je pa v današnjem času, ko smo vsi obsedeni z digitalnimi fotografijami, najrazličnejšimi spletnimi aplikacijami, z elektronsko pošto in mobilnimi telefoni, lepo videti, da še marsikdo skrbno čuva svoje spominske knjige, stvarne spomine. Na žalost med udeleženci ni bilo veliko mladih, ki bi se nad tem lahko malo zamislili. Kako nam bo lahko nekega dne žal, ko se nam bodo sesuli računalniki, ko bodo odpovedala vsa iJajca, ko nam naprave ne bodo več brale iz zunanjih diskov in ne bomo imeli niti ene razvite fotografije. Niti enega pisma dragega prijatelja. Niti ene risbice osnovnošolske simpatije. Ali najljubše sošolke.
Moja misel in poziv - ne pretiravajmo z virtualno komunikacijo, virtualnim življenjem in virtualnimi prijateljstvi. Napišimo še kdaj kako pismo, razglednico, razvijmo fotografije z lepimi spomini. Nenazadnje, dajmo komu svojo spominsko knjigo in dopolnimo zbirko spominov.

petek, 20. april 2012

New Look

Pomanjkanje časa zadnjih nekaj mesecev se je že zelo očitno kazalo tudi na mojem videzu. Frfru, ki to ni bil več, ker je bil predolg in sem ga zato česala na prečo, narastek, da te kap. In še kaj, kar se pa ne da popraviti samo z enim obiskom pri frizerju. :) Danes sem si končno vzela nekaj uric časa in žrtvovala pravo malo bogastvo ter obiskala frizerko. Tako je barva spet lepa in sveža, narastka in vmesnih sivih (ja, sivih!?) las ni več. Frfru je tak, kot ni bil še nikoli. Nekaj podobnega kot Thirteen pri dr. Housu. :) In spet se počutim malo bolje, malo manj zanemarjeno. Popoldne si še nohtke uredim in uživam. Jutri grem pa baje na škampovo večerjo s svakinjo- in svakom-to-be, ker sem jima zlektorirala spletno stran. Itak, da moram bit fensi. ;)

Zdajle pa še malo oddelam in vikend se lahko začne. Naj bo lep, kljub kislemu vremenu.
P.S. Se še kdo spomni, da smo manj kot mesec dni nazaj jamrali, da ni dežja? Jaz sem ga že sita. :)

Približno taka je nova frizurca. Samo precej svetlejša. :)

sreda, 18. april 2012

Stavka

Od nje ne bo imel nihče nič. Tisti, katerih stavka bi ljudi res prizadela, itak ne stavkajo. Zdravniki so se ji odpovedali, v vrtcih vseeno sprejemajo otroke, tudi policisti bodo poskrbeli za nujne primere. Na upravnih enotah pa itak vedno delajo počasi, stavka ali ne. Tisti, ki bodo zaradi vladnih ukrepov res na slabšem, pa delajo. Ali pa iščejo službo. In si razbijajo glavo, s čim preživeti mesec. No, še študenti od stavke nimamo nič. Vsaj nekateri. Na naši fakulteti namreč stavke ni. (Na mojo žalost, hehe.) Ja, res mi ni za multivariatno statistiko. Kaj čmo. Vesela sem, da danes sploh zmorem že it na fax! :)

torek, 17. april 2012

Dieta

Zadnjih nekaj dni sem na dieti. Prisiljeni. Res že nekaj časa sama pri sebi govorim, da se bom lotila hujšanja, ampak tale pa je prišla nenačrtovana in nepovabljena. V soboto so me napadle hudo neprijetne in precej neznosne želodčne težave, zaradi katerih sem vse sobotno popoldne in večer do pozne noči preživela skrčena na kavču in na relaciji dnevna-WC. Zamudila sem tudi eno rojstnodnevno zabavo, ki je bila po Lubijevem pripovedovanju precej zabavna. In aktivirala sem starše, da sta mi priskočila na pomoč, in mi je mami kuhala čaje in juhice itd. Ker meni je postalo slabo že ob premočnem premiku glave. Ali ob preglasnem govorjenju. (Hvala mami in oči, še tukaj.) Na srečo je bilo potem v nedeljo že skoraj čisto dobro, včeraj pa sploh. Danes zjutraj se je pa vse skupaj začelo ponavljat. In se pojavilo še pri mamici in Lubiju. Očitno sem  z nekim virusom okužila vse okoli sebe. Tako da že cel dan sedim na kavču, pijem borovničeve čaje, črne čaje, jem prepečenec in prežganko. Na srečo mi danes vsaj tako slabo ni, da sem lahko malo delala za službo pa nekaj malega za fax. In po dolgem času spustila eno predavanje oz. vaje. Še dobro, da sem se odločila, da ostanem doma. Sicer bi bilo precej neprijetno. :)

petek, 06. april 2012

Pirhki

Delam jih že vse življenje. Najprej sem staro mamo bolj kot ne samo gledala, potem sem ji pomagala, nato je ona pomagala meni, zdaj jih pa že dolgo vrsto let delam kar sama. No, lani sem jih ustvarjala skupaj z nečakinjama in je bilo zabavno. Letos sem mislila, da jih bova delala z Lubijem v svojem stanovanju, pa je Makedonija to preprečila, tako da sem jih delala (spet) pri starših. In prvič odkar jih delam, ni niti eden počil. Pa prvič sem se lotila tudi barvanja s čebulnimi olupki. Super so ratali. Tudi tisti s ta kupljenimi barvami so kar luštni, samo na enih je full čudno barva prijela, je očitno bilo kaj na lupini ali pa je pač barva taka. Malo sem jih potem še polepila in zgloncala, tako da je končni rezultat čisto prikupen. No, nisem pač neka mojstrica, ki bi se lotila poslikav in kakih hudih barv, se že vsa leta držim tistih ta najbolj klasičnih, ki so tudi že odkar pomnim v enakih vrečkah. :) Tradicionalistka, pač.
Kakšne pirhe ste pa vi pobarvali letos? Kakšne fine barve, ki bi jih bilo vredno drugo leto preizkusiti?

Takili so moji oz. ožji izbor:



Lepe praznike vsem skupaj. In dober tek! Mmmm, komaj čakam pojedino. ;) Naj vas v ponedeljek zvečer ne tišči preveč v želodcu. No, ali pa tudi lahko malo. Glavno, da uživamo in se zabavamo! ;)

četrtek, 05. april 2012

Zeleno

Moj blog je dobil zeleno podobo. Se mi zdi, da je tako sveže, tako pomladansko. In tale dežek bo zagotovo tudi naravi pomagal, da se bo obarvala v tisto močno zeleno, da bo rastje bujno, da bodo rožice še bolj cvetele.
Nasploh sem pa že nekaj časa malo mahnjena na zeleno barvo. Predvsem mi je všeč v stanovanju pa na kakem modnem dodatku, na dodatkih za stanovanje ... še najbolj pa v naravi. Pa naj bo še na blogu. Zelena je kul. In pomirja. ;)
En deževen pozdravček od mene.

Sama

Od danes do sobote popoldne sem mati samohranilka. Samo, da nisem mati. Ker nimam otrok. :) Ah, bluzim, no. :)
Hočem povedati, da je zjutraj moj dragi odšel in ga ne bo do sobote. Po službi namreč leti na službeno pot v Skopje. Eh. Ni kul, ampak kaj hočem. Že mora bit tako. Pretirano dolgčas mi ne bo, ker sem se opremila s knjigami, pa za službo bom delala, pa še bratec mi je eno priložnostno delo zrihtal, za fax imam tudi še kaj za postorit, pirhe bom barvala in še kaj. Dela za cel teden. Najbolje, da se ga lotim. ;)
Pa dobro jutro!

ponedeljek, 02. april 2012

Voda

V naših krajih so zaloge pitne vode kritične. Komunala že več mesecev dnevno obvešča, naj z vodo skrbno ravnamo, da je prepovedano pranje avtomobilov in zalivanje vrtov. Saj mora biti vsakomur jasno, da če že več kot pol leta ni normalno deževalo, da vode ni, nima od kod bit. In jaz zadnje čase res vestno ravnam. Zapiram jo še medtem, ko žajfam roke. In slabo vest imam celo, ko zalivam moje rožice v stanovanju. Na  drugi strani pa obstajajo sosedje, predvsem tisti z bivše juge, ki se jim gladko in sladko je*e. En sosed pere avto, drug sosed zaliva vrt. Pa pride mimo treji in mu reče, da bo dobil kazen. In mu ta, ki pere avto, odvrne: "a ja da platim?" Ja, valda. Takim se itak ne zgodi nič. Lahko mu napišejo kazen, pa je ne bo plačal. Lahko mu stokrat razložijo, da vode primanjkuje. Pa kaj to njega briga? Avto pa ja mora biti čist. In tak odnos se potem odraža v še enem sporočilu za javnost. Poraba se v marcu - predvsem v naši občini - ni zmanjšala. Čisto nič. Jasno, premalo nas je takih, ki zadevo dejansko jemljemo resno. Ampak zagotovo JE resna. En večer prejšnji teden sem se v osmem nadstropju komaj stuširala, tako slabo je tekla voda. Hja, dokler bodo obstajali taki ljudje, kot so naši sosedje, toliko časa se ne bo nič spremenilo. Pa lahko uvajamo še toliko enih akcij, kot je npr. ura brez luči. Pa lahko še toliko obveščajo o tem, da vode zmanjkuje. Pa lahko še tolikokrat izvedejo akcijo Očistimo Slovenijo. Sizifovo delo. Kar eni dobrega naredijo/mo, drugi izničijo, uničijo. Tako to gre.
Upam, da pri vas voda normalno teče. In da z njo skrbno in varčno ravnate. In da jo vsak dan dovolj popijete. ;)
Voda je zakon!

Sonček

Ta vikend sem se ga dodobra naužila. Fino me je obsijal. :) Tako sproščujočega, lenobnega, prijetnega in sončnega vikenda že dolgo ni bilo, zato sem ga bila res vesela. Celo soboto in celo nedeljsko popoldne so me greli sončni žarki in na mojem obrazu pustili sledi. Koža je prijetno zagorela, v oči se mi je vrnil lesk in na ustnice nasmeh. Po dolgem času sem se ornk spočila. V soboto se skoraj cel ljubi dan nisem premaknila s počivalnika pred hiško v raju - razen za eno kavico na drugi strani jezera s čudovitim pogledom na odsev poznopopoldanskega sonca v gladini vode. V nedeljo sem po nevemkoliko časa spala do (nezaslišanih) desetih! Ohhhh, kako je pasalo. Potem pa sva po zajtrku in tv-jčkanju le premaknila svoje riti in šla na najino običajno turo okoli jezera. Pa ne s takim tempom kot ponavadi. In z vmesno kavo na znanem mestu. ;) Super! Čeprav sem imela v soboto najprej kar malo slabo vest, da v takem vremenu nisem nič migala, me je potem minilo. Zakaj si ne bi enkrat na vsake toliko časa smela privoščiti pravega lenarjenja? Prav paše. In napolni baterije.
Upam, da je bil tudi vaš vikend prijeten.
Lep začetek tedna!

Tole drevo bo kmalu kmalu spet tako zeleno. Komaj čakam. ;)

petek, 23. marec 2012

Petek

Spet je petek, končno. Čeprav mi vsak naslednji teden mine hitreje od prejšnjega, sem tudi tokrat neskončno vesela vikenda. Danes mi je celo uspelo malo pospravit po stanovanju in nekaj uric delat. Ne veliko, a vendarle. Zdaj me je pa popadla taka zaspanost, da ne morem več. Samo še počakam dragega in greva proti gorskemu raju. Kako fino bi bilo, če bi bila že tam, bi si privoščila odličnoooooooo kavico pred hiško na sončku in bi malo podremala ob petju ptičkov. Mmmm. No ja, pa jutri. Upam, da bo sonček zdržal.
Lep vikend!

četrtek, 22. marec 2012

Portorož

Za mano je. Nastop na konferenci v Portorožu je minil in je bil (tako pravijo) suveren, korekten, dober. Tudi občutki na sami konferenci so bili - presenetljivo - dobri, skoraj odlični. Pričakovala sem nenormalno tremo, pa me je bilo v bistvu še najbolj strah samo, dokler nisem vstopila v Grand hotel Bernardin, se prijavila in dobila akreditacije. Ko se je enkrat začelo, ko sem sedela v dvorani, je trema skoraj izginila. Pred nastopom me ni bilo nič bolj strah kot pred predstavitvijo kake seminarske naloge na faksu. Mogoče celo manj. Noro dobro sem se počutila tako vsa spedenana, z akreditacijo okoli vratu. Svoj prispevek sem odpredavala res suvereno in po koncu sekcije, ko me je dragi pobral pred Bernardinom, sem mu v navalu evforije rekla, da bi šla kar še kaj povedat. No, njegov odgovor je bil, glede na vse moje predhodno teženje o tem, kako grozno strah me je, jasno nekaj takega: ma, kuko te bom! Hehe, saj vem, saj vem. Vedno neskončno kompliciram in obremenjujem sebe in ostale, pa je na koncu vedno vse odlično. Fino je bit med pomembnimi ljudmi. :) Prav občudovala sem predavatelje (ki so sicer tudi moji profesorji na fakulteti), kako jim teče beseda. In si mislila "tudi jaz bi enkrat tako". Pri njih se vidi, da predstavitev ni naučena (vsaj videz dajejo tak). Seveda se nanjo pripravljajo, ampak po toliko prakse je to verjetno malo drugače. Pač vedo, o čem govorijo, kaj morajo povedati, in to storijo brez težav. Povezujejo različne dele predstavitve, uporabljajo številne primerjave in povezave, malo sedijo, malo stojijo, tako spontano jim gre. V bistvu ne vem, kako moja predstavitev zgleda opazovalcem, ampak jaz pač zase vem, da sem se bolj ali manj na pamet naučila tekst in ga tam odpredavala. Do njih mi pač še "malo" manjka. Kako leto, desetletje izkušenj, neskončno število predavanj, samozavest in znanje.
Jasno, ko bom spet pred kakim podobnim dogodkom in se bom vsa panična pripravljala na nastop, bom govorila popolnoma drugače. Da nočem tja, da ne bi nastopala, da to ni zame, da me je strah. Tako pač gre to pri meni. Všeč mi je, ko je enkrat za mano. :)
Je pa bil včeraj v celoti super dan. Ko sem opravila svoje obveznosti, sva šla z Lubijem na kosilo z razgledom na morje, potem pa še na manjši izlet do Umaga. Sva se malo sprehajala ob morju, jedla sladoled, se pogovarjala in smejala. Noro toplo je bilo, celo popoldne sem v kratkih rokavih lovila sončne žarke, morje je čudovito dišalo. Kot bi mi narava naklonila tako lepo popoldne za darilo in nagrado. Pa še enkrat več sem včeraj ugotovila, kako super je tale moj Lubi. Si je vzel dopust, me 4 ure čakal v Portorožu, lutal tam sam že ob precej zgodnji uri in nič se ni pritoževal. Hvala ti!

Pa še par fotk od včeraj ...

Dve ljubezni. :)

Pelegrin.

Fosili?

Naj bodo tudi vaši dnevi polni sonca.

petek, 16. marec 2012

Evo me

Tukaj sem. Rojstni dan je bil in minil, eno praznovanje je tudi že minilo, eno pride jutri. Pa potem mogoče še kakšno. Časa pa še vedno zmanjkuje. Mogoče se bo malo sprostilo po sredi, ko bo mimo konferenca, ko bo dokončana seminarska naloga in ko 2 dni nimam čisto nič faksa, ker je vse dogajanje v Portorožu. Upam, da se tista dva dni uspem malo naspat. In da mi bo ratalo speglat približno šest rund perila, ki že neomejeno časa čaka, da se ga nekdo usmili. Pa da bom lahko dejansko delala kaj, kar bo pomagalo moji denarnici. Zadnje čase mi nikakor ne uspe biti pozitivna. In iščem način, da bi se izvlekla iz tega, ampak tale srednješolski način študija mi res res res ne ustreza. Ampak o tem bo (enkrat) svoja objava.
Naj bo vsaj za danes dovolj jamranja. Pred nami je vikend, ki bo - upam - sončen tudi v naših krajih, čeprav je napoved za zahod malo slabša, ampak upamo na najboljše. Čaka me družinsko praznovanje in Lubijeva tortica. Mmmm, kako diši. Kljub vsemu, fino mi je.
Lep vikend!

torek, 06. marec 2012

Wishlist za nekajindvajset ;)

Čez natanko en teden imam rojstni dan in sem že malo pozna s tem wishlistom. :) Ampak je toliko drugega dela, da mi je skoraj ušlo iz glave, da tako kmalu praznujem. Moram še naštudirat jedilnik za praznovanje. In kdaj koga kam povabit. :)
Skratka, želje:

  • bonsai za v stanovanje
  • pižama (ali kjutkana, torej totalno otročja in udobna, ali pa fensi šmensi, še vedno udobna)
  • čevlji (hja, kaj bolj natančno težko povem, ker še sama ne vem točno. Nekaj za tole obdobje do japank, za vsak dan, torej ne s prehudo peto. Uporabne, pač. :) tu bi verjetno najbolj v poštev prišli boni ali denar)
  • prehodna jakna (trenč, ledrca, kaj takega) - verjetno tudi tu boni
  • am, zavarovanje za avto? :)
  • boni za DM/Müller/Qlandio/Atrio
  • torbica, velika, univerzalne barve, NE črna
  • torbica od Ribice Blup.si
  • spremljevalca teniske za tek
  • stroj za šivanje in potrpežljivega učitelja :)
  • knedl :) (sem že pisala o takih ali drugačnih, kosmatih in malo manj kosmatih)
  • prenosnik
  • bencin? :)
  • kiklca od Zofije 
  • več prostega časa in malo več denarja :)
Skromna res nisem, vem. Je bilo pa letos težje sestaviti seznam kot prejšnja leta, ker zadnje čase veliko bolj gledam na denar in na to, kaj res rabim in česa ne. Pri nepotrebnih nakupih najpogosteje podležem moji največji šibkosti - lakom za nohte. No ja, tako pač je. Bomo videli, koliko želja bo izpolnjenih. :)

Lep dan!

    sreda, 29. februar 2012

    Zgodba preteklih dni

    Nič posebnega se ni dogajalo zadnje dni, ampak nikakor nisem našla ne časa ne volje za blog. Ne, nasploh za računalnik. In po pravici povedano, ga nisem kaj dosti pogrešala. Ne elektronske pošte (sem jo sicer pogledala vsak dan, ker je ne uporabljam samo za zabavo, vendar dosti redkeje kod ponavadi), na FB se nisem prijavila že od petka, ne raznih portalov z novicami. Še najbolj mi je manjkalo bloganje, ampak ko sem danes le pregledala vse bloge in ugotovila, koliko časa za to pravzaprav porabim, sem se malo zamislila. Vse našteto je čisto OK, če ima človek preveč, ne, preveč nikoli, ampak dovolj časa. Sicer pa se čas, ki ga porabimo za takele stvari, da porabiti precej bolj koristno. No ja, kakokoli, blogat, očitno, nisem nehala. :)
    Pretekli dnevi so bili precej zasedeni, na faksu nas na polno zalagajo z delom, domov hodim kot ožeta cunja, pa moram kljub temu potem še delati-tako za faks kot za službo. Hvala bogu za take trenutke, kot sta bila petkov izlet na Pokljuko, kjer je moja ta velika nečakinja zaključila smučarski tečaj in pogumno tekmovala z nasmehom od ušesa do ušesa, in sobotni izlet na morje. Ja, sonce je sijalo in toplo je bilo, bi bilo nenavadno, če se midva ne bi odpravila na obalo. :) Tile prvi pomladanski žarki vedno zbudijo morske skomine. Taki trenutki so res neprecenljivi in vsaj začasno zalagajo z energijo. Slednje namreč te dni rabim veliko. In vedno mi je manjka. Na srečo mi ta teden fizično ni več treba v predavalnico, imam pa zato toliko več dela doma. Zato je treba spravit svojo rit pod kovter. Tale objava je pa tudi precej brez rdeče niti, se vam ne zdi? :)
    Spat.
    Lahko noč! In naj bodo vaše misli bolj tekoče kot tale pisarija. :)

    sreda, 22. februar 2012

    Danes

    Ne morem se odločiti, kakšen dan je danes. Zjutraj sem bila obupno zaspana. Lubi me je moral zbudit, ko je odhajal v službo, saj me prej ni zbudila niti budilka, niti njegovo brskanje po omarah, kar me sicer vedno zbudi. Potem sem zaspala nazaj in iz trdnega spanca me je zbudila moja budilka. S težavo sem vstala, si skuhala kavo, pregledala bloge in maile itd. No, sem se nekako spravila k sebi in se odločila, da bom produktivna. Potem pa se je zgodilo, o groza. Sredi nove, svetleče in čudovite kopalnice mi je iz rok padla steklenička krvavo rdečega laka, ki se je, jasno, razbila. Se mi je čisto utrgalo. Brisala sem kot nora, drgnila z acetonom, ki ga je (pre)hitro zmanjkovalo in zraven preklela vse možno. Kako, hudiča, meni vedno uspe nekaj tako grozno popackat? Obup. Me je spomnilo na en večer pred božičem, ko sva mrzlično hitela pospravljat stanovanje, da bi bilo končno vseljivo. Takrat sem med čiščenjem kuhinjskih omaric uspela politi en liter domačega jegra. Ki je tekel po tleh, pod cokel, po pultu. Povsod skratka. Sem sposobna, ane? Človek ne ve, a bi se smejal ali jokal. Srečo imam samo, da je moj dragi izjemno mirne narave. In niti v takih primerih ne pop*zdi, čeprav marsikdo bi. Tudi jaz, verjetno. On me je tolažil celo, ko sem mu z rdečim lakom popacala čisto novo ledrco. Kake pol ure po tem, ko sva jo prinesla iz Trbiža. Ha, jaz pa rdeči laki. Očitno zakleta kombinacija. :) Skratka, kopalnico mi je uspelo spucat. Vsaj večinoma. Sledi se poznajo le še v fugi okoli odtoka, od tam pa ne morem spravit ven barve. Kaka ideja?
    Kljub pretresu se mi je uspelo nekako pomiriti, tako da se zdaj, kljub čisto premraženim nogam, počutim prav pomladansko. Sem se odišavila z najljubšim pomladno-poletnim parfumom in ta je dvignil razpoloženje. Upam, da mi danes ne uspe še česa razbit. :)

    ponedeljek, 20. februar 2012

    Zimski užitki

    No, pa je konec. Počitnice so bile in minile. Kratko, a sladko. :) V gorskem raju je bilo - rajsko, kot ponavadi. Kljub kroničnemu pomanjkanju snega sva prav vsak dan doživljala zimsko idilo. En dan sva se prav po otroško zabavala na Pokljuki in se celo nekaj malega sankala, naslednji dan sva uživala na Voglu. Ja, sva otvorila smučarsko sezono. Bolje pozno kot nikoli. :) Upam, da to zimo še kdaj stopim na smučke, da bo sneg zdržal. Podala sva se tudi na zimski vzpon na Lajnar (vrh nad Soriško planino), kjer sva gazila skoraj do riti. :) Bi prav prišle krplje in za na vrh tudi dereze, ker je bilo prav fino ledeno, saj je veter vse spihal. Za konec je pa sledil še pohod okoli največjega slovenskega jezera. :) Aja, vmes nekje sva stlačila tudi bazene in tobogane. :) Fino je bilo in čisto prehitro je minilo. Sem pa uspela tudi 2 knjigi prebrat, končno. Kako to paše po dolgem času ... in, če še ni dovolj kičasto, ravno pred odhodom domov sem izvedela, da so objavljeni rezultati izpita, ki so več kot odlično nadpovprečni. :) Predvsem pa nepričakovani, saj sem po izpitu imela res slab občutek. Tako da ja, super sem se imela te dni. In končno se je vame vrnilo veselje. In zagon za nove dni in nove podvige. Pa še mraz je popustil. In ko posije sonce, nekje od daleč zavoham pomlad. In sanjam. ;)

    Pa še foto dokaz o zimskih užitkih ...






    Narava ustvarja ledene skulpture.
    Tik pod vrhom Lajnarja.


    Prvo dopustniško jutro. Ko se zbudiš v tako lepoto, pomisliš, da si v raju.

    Sončkanje na Voglu.

    Globoko zamrznjeno jezero. In moja malenkost. :)

    Zdaj pa novim zmagam naproti!

    torek, 14. februar 2012

    Počitnice

    Juhuhu, dočakala sem jih. Tudi jaz. Končno. Bodo sicer precej kratke, krajše kot pretekla študijska leta, ampak tako pač je. Včerajšnji izpit je za mano, rezultatov še ni, občutki so mešani. Zelo zelo zelo si želim, da bo zraven mojega rezultata zvezdica, ki označuje tiste, ki dobijo dovoljenja za ustni izpit. Ker to potem pomeni, da je 99% vsega že mimo. Ampak dokler ni rezultatov o tem enostavno ne želim več razmišljat.
    Proste dneve sem včeraj začela zabavno. Zvečer me je dragi peljal v Špas teater gledat Balkansko špijonko. Zabavno in sproščujoče. :) Med potjo domov sva se ustavila še v Kranju v Macu. Hja, to je pač taka polnočna hrana. :) Če že jem ob 11h zvečer, potem naj bo junk do konca. Potem sem pa samo še padla v posteljo in se danes po dolgem času zbudila brez budilke. Kako super občutek.
    Prejela sem pa tudi eno fino novico, in sicer so moj prispevek za marčevsko konferenco sprejeli brez pripomb. Preko recenzije je referat prišel brez dodatnih popravkov. Očitno obvladam. :)
    Jutri pa tudi Lubi začne z dopustom (če bo vse po sreči), tako da sledi nekaj dni uživancije.

    En sončen pozdravček od mene. Pa veselo valentinovo. Ampak raje se imejte radi vse dni v letu, ne samo danes. Pozornosti in rožice pašejo katerikoli dan. ;)

    petek, 10. februar 2012

    Moje jutro

    Danes sem si, potem ko sem dala prat perilo, pospravila posodo iz pomivalca in prezračila stanovanje, privoščila pol urice za dušo. Ob kavici in razgledu na vrtičkarje, ki jih starši vozijo v vrtec, sem si zavrtela svojo najljubšo dalmatinsko glasbo, prebrala priljubljene bloge, malo pokomentirala, se malo zasanjala in si nekaj stvari zaželela. Zdaj pa se dan lahko začne. No, mora se začeti. :) Ampak pol urice za dušo pa res paše.
    A ni fino, da je že petek? :)

    torek, 07. februar 2012

    Želim si

    En dan lenarjenja in izležavanja brez slabe vesti, ker bi se morala učit pa se ne. Malo več snega in malo manj mraza, predvsem zato, ker me zebe tudi v stanovanju - če bi me samo zunaj, bi mi bilo vseeno. Da bi bil hitro 13. februar mimo in bi bili rezultati pozitivni. Kratek oddih na sončnem smučišču, po možnosti na Rogli. Motivacijo za študij. Navdih za ... karkoli, samo da bi me spet srečal. Prebrat kako fajn knjigo. In da se mi nikoli več ne bi bilo treba zaj*bavat s čim tako obupno dolgočasno brezveznim kot je to, s čimer se ukvarjam zadnje 2 tedna. Ker mi jemlje nenormalne količine energije, zato hodim po svetu kot ena zdelana cunja. Z mastnimi lasmi in okrušenimi nohti. Bah. Pa še zebe me. In še vedno se pritožujem. Pomlad, prideš, prosim?

    petek, 03. februar 2012

    Matematika

    Nikoli se je ne znebiš. No, z nikoli mislim na obdobje šolanja. Že v gimnaziji sem se je bala. Ne vem sicer, zakaj, ker sem dejansko ves čas imela lepe ocene, ampak verjetno zato, ker je bil to edini predmet, pri katerem sem nekajkrat potrebovala dodatno razlago. Z bratcem sva kar nekaj popoldnevov presedela skupaj, da mi je pomagal pokapirat. OK, v gimnaziji sem se še bolj bala biologije, ampak ne zaradi predmeta, temveč zaradi odf*kane prfokse, ampak to je že druga zgodba.  Po maturi sem bila neskončno vesela, da ne bo več matematike. Ups, sem se zmotila. Grem na faks, zamenjam faks in ... na slednjem je matematika. OK, se potrudim, naučim, naredim izpit in sem spet vesela, da sem se znebila matematike. Doštudiram, diplomiram, se vpišem na magisterij. Na predmetniku ni matematike. Je neke vrste statistika, ampak to ni tak problem. Potem pa pride predmet, ki na prvi pogled nima veze z matematiko, že ime predmeta je totalno brezveze. In ... glej ga zlomka, sama matematika! In to ne osnove. Seveda ne. Integrali, odvodi, logaritmi. Eksponentne funkcije, sestavljene kotne funkcije. Veliko premetavanja enačb. Veliko izpeljevanja in dokazovanja. In veliko sivih dni, ko tičim na postelji in rešujem naloge. In kličem na pomoč sošolko iz gimnazije, ki je študirala matematiko. Sva zmenjeni za matematično kavo in upam, da bo potem lažje. Hvala za pripravljenost na pomoč, draga moja A.
    Ko bi vsaj ta mrzel veter odpihnil to nadlogo. Saj ne rečem, ko zaštekaš, tudi matematika postane čisto v redu. Samo žal nisem med tistimi, ki že kar takoj vse vidijo, kaj bi se dalo iz kake enačbe potegnit in obrnit. Ne znam razmišljat matematično. Na srečo se pa znam dol usest in naučit.
    Tako da vam samo še zaželim, da boste vikend preživeli na toplem in ob odlični družbi. Če greste pa na zrak pa pazite, da vas ne odpihne! ;) Jaz se grem pa učit. Matematiko z drugim imenom.

    Pozdrav!

    torek, 31. januar 2012

    Kako kaj?

    Kako ste kaj? Jaz smrkam, kiham, kašljam, grlo me boli, delam, učim se, danes sem peljala še avto na servis. Včeraj je bilo podobno, le brez servisa. Jutri bo spet na isto vižo. :) Taki so moji dnevi in še nekaj prihodnjih bo. Že nekaj časa samo jamram, ane? Oziroma niham iz totalnega pesmizima v naval optimizma in obratno in zopet in znova. Zato se tudi bolj redko javljam.
    Ker pa moramo najti vsak dan drobne malenkosti, ki nas razveseljujejo, jih imam tudi jaz nekaj na zalogi. Včeraj sva kupila prvi šopek za stanovanje, tako da ga krasijo luštni oranžni tulipančki, poleg tega pa sva kupila še en manjši fikus, oboje v Hofrju. Tako da je malo svežega novega življenja v domku. Jaz pa sem si danes kupila novo spodnje perilo. Ne, nič sexy, samo uporabno. In udobno. :)  To je to.
    Kaj se je pa vam lepega zgodilo zadnje dni?

    Pozdravček od mene. Še dobro, da na daljavo, da vas ne okužim. :)

    četrtek, 26. januar 2012

    Pravila za življenje


    Ohrani upanje, vedno se trudi in poskušaj, naredi stvari preproste, smej se težavam in ostani mladosten kot otrok. Ključna pravila za življenje. Za srečno življenje.
    Dajmo se jih držat. Vsaj večino časa. Meni grejo tale pravila večinoma bolj v teoriji, praksa včasih malo zaškripa, verjamem, da vsakomur kdaj pa kdaj. Zato smo tu, da eden drugega podpiramo in spodbujamo in opominjamo na tisto, kar je res pomembno.

    Svet je lep! Skrbimo, da tak tudi ostane. (prirejena Belinka) :)

    sreda, 25. januar 2012

    Vsak po svoje, Bohin'c pa s s svedrom

    Vsak deluje po svoje. Po svojih prepričanjih, svojih načelih, v skladu s svojimi vrednotami. Ampak nekateri, vsaj po mojem mnenju, v tem prestopijo meje normalnega in sprejemljivega.
    Tale objava se ne nanaša na nobenega Bohinjca, čeprav bi morda to lahko sklepali glede na naslov objave. :) Bohinjci so čisto kul, malo samosvoji, ampak kdo pa ni. Tole se nanaša na enega profesorja na našem faksu. Kot prvo, predava predmet, ki je čisto mimo. Niti slučajno ne vidim nobene možnosti, da bi kdorkoli od nas, ki tam sedimo, dejansko kaj takega potreboval v življenju. Snov je popolnoma nerazumljiva, ali pa je taka, ker tip res ne zna razlagat. No, kakorkoli, predavanja so bila nočna mora. So prišle vaje in smo upali, da nam bo kaj jasno. Asistentka se je res trudila, ampak ... kakšna je logika, da ti že sama asistentka pove, da je ta snov, ki jo tip razlaga, čisto mimo. In da tip res pričakuje, da bomo vsi znanstveniki na tem področju. Ok ... čudno. Še bolj mimo je to, da so nam glede na preteklo študijsko leto število ur pri tem predmetu prepolovili, še od tega pa smo imeli polovico ur e-izobraževanja, kar pomeni, da od doma delaš neke naloge. Vse v redu, ampak predmet res ni primeren za tak način dela. No, ampak ker so tako pač določili, se je asistentka sama ponudila, da bi izvedli še ene vaje izven urnika, ker je pač videla, da nam ne bo mogla razložit vse snovi, brez katere pa ni šans, da naredimo izpit. In smo se dobili. Smo želeli rešiti en star izpit, pa se je zataknilo že pri prvi nalogi. Ja, asistentka je ni znala rešit ... hm? Je šla po profesorja. Nam je eno uro razlagal nalogo. Je ni razumel nihče. Profesor se je smejal. Potem ga nekdo vljudno vpraša, kako si predstavlja, da bomo na izpitu rešili 6 nalog, če je on eno reševal skoraj celo uro. In njegov odgovor je bil ... bolan. Začel je govoriti, da je ta snov pač težka, da desetke skoraj nihče ne dobi, da za tisto 6 se pa že da rešit izpit. Da naj se dobro pripravimo, vsedemo, poglobimo. Da bomo težko naredili izpit. In še vedno se je smejal. Se to komu zdi normalno? Meni ne. Človek gleda predavalnico polno obupanih obrazov (mimogrede, prvi rok za ta izpit je danes, vsa čas tistim parim optimistom, ki se niso odjavili), namesto spodbude pa reče, da bomo težko naredili izpit in se ob tem še smeji. Meni je to psihopatsko. Pa vam? :)
    No, do še večjega absurda še nismo prišli. Asistentka je po profesorjevem odhodu videla, kakšno škodo je le-ta s svojimi besedami naredil naši motivaciji in morali, zato nas je skušala vsaj malo dvignit s tal. Je rekla, da realno gledano ta izpit, ki smo ga želeli rešiti, ni nerešljiv, da smo vsaj 3 naloge delali skupaj na vajah, teorijo se pač moramo naučit, da tista ena naloga pa pač je, kakršna je. In v spodbudo je še rekla, da se ji zdi, da letos le daje nekoliko lažje izpite. Da lani drugega kolokvija ona ne bi znala sama rešiti niti slučajno. Da ta izpit bi pa znala vsaj nekaj nalog, ne pa vseh.  Hmmmmmm. A to je normalno? Da profesor da študentom na izpitu take naloge, ki jih ne zna rešiti niti njegov asistent, ki nas uči take naloge reševati? Tu se meni zdi nekaj narobe. Pa ne, ne pritožujem se, ker se moram učit. Niti ne kritiziram asistentke, ker se je izkazala kot res super, ker se je res trudila nam razložiti popolnoma nerazložljivo snov in nam pomagala, kakor se je dalo. Zdaj je itak vse v rokah tipa, ki sestavlja izpit. In v naših rokah oz. umskih sposobnostih - koliko smo se pač sposobni naučit tako snov. Ampak nekaj se mi zdi narobe s tem tipom. Očitno so naloge malo pretežke, al' kako? Ah, ni vredno zgubljati besed. Danes imam odmor po včerajšnjem izpitu, jutri pa začnem s tole ljubko snovjo. In adijo moje študijske počitnice ... :/

    sreda, 18. januar 2012

    Pusti soncu v srce

    Ena za spodbudo, optimizem in odprta srca - ki s polno mero dovolijo soncu in ljubezni, da jih napolni in razveseli.
    Danes sem bolje, fizično in psihično. In spet mi uspe veseliti se malenkosti. Naj tako razpoloženje traja. Upam! Čeprav sem že celo življenje nagnjena k precejšnjim nihanjem razpoloženja. :)




    Naj bo vaš dan sončen in optimističen in ... pustite soncu v srce! ;)

    ponedeljek, 16. januar 2012

    Živa

    Ja, še sem živa. Samo pišem ne. Ker nočem morit in trosit slabe volje, jo širit še na vas. Tale januar ni moj mesec in bolj kot gre proti koncu, huje je. Kakor kaže, se bo tole stanje zavleklo še na februar, ker se vedno bolj zdi, da januarja ne bom zmogla vsega. Zato bo treba najhujši izpit prestavit na februar. Odlično, to pomeni, da grejo cele "počitnice" v ku*ac. Fino, ane. No, a vidite, da sem slabe volje. In pesimistična. In tega pesimizma nočem objavljati na blogu.
    Zato - lep pozdrav do lepših dni.

    ponedeljek, 09. januar 2012

    Too tired

    Danes je težek dan. Ponedeljek, luna, zgodnje vstajanje, moreče vaje na faksu, premalo spanja, služba in še kaj. Ne morem več. Oči mi vleče skupaj in ne morem razmišljati. To je to za ta ponedeljek.

    petek, 06. januar 2012

    Kaj je novega?

    Kako ste kaj v novem letu? Jaz predvsem delovno. Na faksu je veliko dela, zraven delam še članek za konferenco, se trudim delati tudi za službo, da ne bo februar še bolj depresiven od januarja ... in tako naprej.
    Novo leto ni prineslo nič novega, le življenje nam je naklonilo nove dneve. Ni novoletnih zaobljub, ni pričakovanja ogromnih sprememb. Ker čas samo po sebi ne da ničesar. Kakšno bo novo leto, je odvisno samo od nas. Se je pa začelo lepo. Z dragim sva se odpravila v gorski raj že nekaj dni pred silvestrovim in je bilo prav čarobno. Takoj, ko sva se pripeljala k hiški, je začelo snežiti. Zapadlo ga je cca. 10 cm, nič pretresljivega, ampak dovolj za zimsko vzdušje in za moje otroško veselje. Bilo je, kot bi zapadel samo zame, da mi uresniči novoletno željo. In zanimivo - na dan, ko sva odhajala, so se iztekali prazniki in pobralo je ves sneg, v dobri uri je bilo vse zeleno. Res, kot bi bil snegec tam samo zame. :) Egocentrično razmišljanje, vem, ampak včasih lahko verjamemo tudi v pravljice. Praznovanje je bilo luštno, zabavno, dan po nič pretresljivega, nobenega hudega mucija, prav lep sončen dan, ki sva ga izkoristila za zimski sprehod. Tako lenobno so minili ti prazniki, delovni teden pa smo začeli na polno. Januar na faksu nikoli ne prizanaša in tako je pravi šok, ko po veselem decembru in praznični evforiji kar naenkrat padeš v tako dogajanje. Ampak OK, tako je. Smo navajeni. :) Sem pa vesela, da je petek in da lahko malo predahnem.
    Novo je pa tudi to, da je stanovanje že od božiča dokončano in vseljeno. Bi pričakovali kak hud prispevek o tem, ane? :) Ja, fino je, stanovanje je čudovito, sveže, mladostno. Nisem (še) preseljena in dneve preživljam tam kot prej, ker itak nimam (še) prenosnika, tako da ne morem delati drugje. Je pa težje, kot sem pričakovala in sem kar presenečena, kako v bistvu pogrešam svojo sobo. Zanimivo, prej čakaš in čakaš in si želiš, da bi se lahko odselil, potem te pa stiska. Eh, je že tako, ljudje smo zakomplicirana bitja. :) Sicer pa vse super.


    Želim vam čudovit sončen vikend!

    Foto: me ;) 1. 1. 2012

    torek, 03. januar 2012

    Srečno 2012

    Malo pozno, a vseeno iskreno ...

    Želim vam uspešno, srečno, zdravo, mirno in bogato leto, v katerem naj se uresničijo načrti, izpolnijo želje, prave stvari postavijo na prava mesta, naj se najdejo iskrene ljubezni in oblikujejo trdna prijateljstva. Naj bo bogastva dovolj za duševni mir in za male radosti. In naj bodo srca polna. Naj leto mine brez (prevelikih) pretresov in naj se življenje utiri na pravih tirnicah. Imejte se radi in bodite strpni ter potrpežljivi. Ne pustite malenkostim, da vam pokvarijo dneve in noči. Uživajte v malih stvareh in pustite veselju, da vas popolnoma preplavi.

    Srečno v novem letu!