Pritiski

Pred nekaj časa sem bila deležna precej neverjetno blesavih očitkov, češ, da delam vse tisto, kar dela nekdo drug, da izpolnjujem njegove želje, da prevzemam ideje. No, kakorkoli, to je že zdavnaj minilo in moj namen ni, da bi se kakorkoli zagovarjala, prepirala, pogrevala. O tem razpredam le zato, ker kljub temu, da se mi zdijo taki očitki totalno bolani, se od takrat naprej prav na polno obremenjujem s tem v primeru, ko kaj novega kupujem, ko vidim kaj, kar mi je všeč, in da je tisto pač podobno nečemu, kar ima tista druga oseba. Ali pa ko nenamerno odkrijem, da imamo spet kakšno podobno željo, samo da jaz o njej ne razpredam in je pač drugim neznana.
Sprašujem se, zakaj bi morala biti vedno jaz tista, ki podleže pritisku. A če ima nekdo pač neko fiksno idejo, pa jaz zdaj ne smem imeti stvari, ki so mi všeč? Ne smem obiskati krajev, ki si jih želim? Si ne smem želeti stvari, ki si jih želim? Ja, moj karakter je na žalost tak, da imam nek rešpekt do ljudi, ki so glasni, ki ti upajo v obraz zmetati tudi še tako trapaste očitke, ki znajo prav zlobno in pikro zbadati. Pa ne rešpekt v smislu spoštovanja, ker takih ljudi ne spoštujem. Saj verjetno niti nisem prave besede uporabila, ampak se ne spomnim druge. Kar hočem povedati je, da se v takih primerih raje izognem že celo možnosti za nesporazum. Pa tudi če s tem  v bistvu sebe za nekaj prikrajšam. In to sovražim. Verjetno mi je zato tako enostavno očitati, ker se ne znam postaviti za svoje želje in stališča in jih zagovarjati. Ampak to še ne pomeni, da jih nimam. Sem pa zato lahka tarča za tiste, ki so (vsaj verbalno, če že ne drugače) agresivnejši od mene.
Se mi zdi, da sem jaz še bolj čudna od teh očitkov, ker dejansko pustim, da mi pridejo do živega in da diktirajo moje odločitve. Zato bom temu naredila konec.

Raj

Mali kraj na koncu sveta. Zelo gorat, zelen, miren prostorček z neokrnjeno naravo. In tu, na koncu sveta, čudovito jezero. Lep poletni dan. Vržem brisačo v travo in se udobno zleknem. Ležim in občudujem veličasten prizor mogočnih gora, katerih odsev se svetlika na mirni gladini jezera, občudujem neskončne količine zelenja. Vdihavam svež gorski zrak. Diši po poletju, a ni zatohlo, ni soparno. Postane mi vroče in se grem ohladit v kristalno čisto jezero z osvežujočo temperaturo. Nobene gužve, nobenega kričanja. Le narava, jezero, sonček in gore. In ko plavaš, mimo tebe priplava račja družinica s čisto majhnimi račkami. To je zame podoba raja. Mojega gorskega raja.

Veste, o katerem kraju govorim? Verjetno o edinem v Sloveniji, kjer se lahko zgodi, da se na plažo (skoraj) polno kopalcev sprehodijo krave in se nemoteno sprehajajo med brisačami, brodijo po vodi in veselo kakajo. In ob tem pa se vsi le smejimo in opazujemo. Ker tega pa res ne doživiš prav pogosto. :)

Jezero v osrčju gora.

Moje bose noge v mehki travi. :)

Pot v raj?

Krave med kopalci.

Lep dan!

Velika planina

Ali kako mi očitno ni usojena. :) Na Veliko planino si želim že nekaj let. Še nisem nikoli bila in po slikicah mi je všeč. Zato sem Lubiju že večkrat predlagala ta izlet, ko sva razmišljala, kam bi bilo fino iti pa še nisva bila. Pa je bilo vedno nekaj. Enkrat gondola ni vozila, drugič vreme ni bilo primerno, tretjič sva bila prepozna ... in tako naprej. No, zadnjič pa spet predlagam in se odločiva, da greva. Super vreme, sončno, vroče. Nedelja pred praznikom, ki je podaljšal vikend. Se odpraviva in se voziva ... hmmm, tole je pa dlje, kot sem mislila, pravim sama sebi in Lubiju. Končno prispeva in ... OMG. Že na parkirišču norišnica. Parkirava precej naprej od postaje gondole. Pešačiva do postaje in naju skoraj kap, ko prispeva. Nepopisna gneča. Kot včasih pozimi za na Vogel. OK, si rečeva, če sva že tu, bova počakala ... Potem pa najprej slišiva eno gospo, ki pravi, da so enkrat za dol čakali 4 ure ... hmmm? Minutko kasneje še en gospod, da se ponavadi čaka tam okoli 4 ure ... No, to je bilo pa preveč. Sva se v nekaj sekundah odločila, da greva raje na Krvavec. In sva se peljala do rampe in nato peš najprej do Kriške planine, kjer sva jedla najboljše ajdove žgance ever, odlično kislo mleko in izvrstne sladke sirove štruklje s cimetom in rozinami. Mmmm, pohvale planšariji Viženčar! Da podkrepim tole izjavo o najboljših žgancih - moj dragi jih sicer je, ampak samo za silo in zato, ker jih včasih meni na ljubo skuha moja ali njegova mami in potem pač je še on (in se zraven kremži, češ, kaj bo pa zares za kosilo). No, pri teh na Krvavcu je rekel, da so zelo dobri. Ko sva se najedla, sva šla pa še naprej proti hotelu in skoraj do Plaže. Tam sva nekaj časa sedela na travi in opazovala razgled na dolino, videla sva celo dve letali, ki sta pristajali na Brniku. Potem pa sva se odpravila nazaj do avta in se mi je zdelo, da hodiva veliko dlje, kot sva hodila prej navzgor. Očitno so bili žganci in kislo mleko tako dobra motivacija, da sem kar laufala od avta do planšarije. :)
Izlet je bil lep, ampak Velike planine pa še vedno nisem videla (razen od daleč in na sliki, ker se jo vidi s Krvavca). Tako da ko sezona ne bo več tako zelo turistična, poskusiva znova. :)

Pot po planinah in idilične hišice.

Kravice na planini.

Sem nameravala dodat še par fotk, pa mi je med prenašanjem s fotkiča na računalnik ene 3x vse skupaj šteknlo in se mi ne da več. :)

Poletje v školjki

Včeraj sem si v domovanju ustvarila eno poletno dekoracijo. Tako, ki spominja na daljne, tople kraje, z belo mivko in turkizno vodo.
Čeprav nisem niti malo v poletnem vzdušju, je okrasek lep, luštna popestritev mize. In opominja, da je kljub vsemu še poletje, ki ga moramo izkoristiti do zadnje sekunde.

Foto dokaz:

Poletni dan, ki v školjko je ujet, ki ujet je v srce, vanj zakopan.

Vonj po jeseni

Včeraj sem šla proti večeru na sprehod po mestu. Po (kao) mojem mestu. Zakaj kao, to je v bistvu druga zgodba. Na kratko zato, ker si kot moje predstavljam nekaj, kar imam rada, jaz pa mesta, v katerem živim, ne maram ravno najbolj. Mogoče si niti ne zasluži naziva mesta. Ampak to je druga zgodba.
Skratka, šla sem na sprehod in ob vrtovih zaznala vonjave, ki me spominjajo na prve šolske dneve, leto za letom, vsak september. V časih, ko sem še hodila na sprehode s starim atom in tavelikim črnim kužom. Vonj odpadlega, preveč zrelega, gnijočega sadja. Po tleh pod drevesi vse polno gnilih in pohojenih češpelj. Celo vonj po dimu (ne vem, a so kurili kje na vrtu kakšne veje, ali celo v hiši za kurjavo). Se mi je kar kepa v grlu naredila. Ne bi še jeseni ...
Btw, saj vem, da češplje pač zorijo poleti, ampak meni je to jesenski vonj pa recite kar hočete. :)

Folk

Ne ljudje, jaz jim rečem folk. Takim mislim, ki jih opisujem v tej objavi. Vse OK, vsak ima svoje življenje, svoje mnenje, svoj pogled na svet, svoj način obnašanja. Vsakdo se zase trudi, da bi bil (vsaj na zunaj videti) samozavesten. Vsak hoče biti pameten. Ampak. Nekateri pa res mislijo, da je edino njihovo mnenje dobro in sprejemljivo in oh in sploh, da je njihov pogled na svet najboljši in edini pravi, da se odlično znajo obnašati. In se res izvrstno znajo pretvarjati, da so samozavestni - čeprav mene ne prepričajo, ker toliko psihologije pa poznam, da vem, da je pretirano izkazovanje samozavesti pravzaprav dokaz njenega pomanjkanja. Predvsem pa mislijo, da na svetu ni pametnejšega od njih. In posledično tlačijo v drek vsakogar, za katerega se jim pač dvigne. Z besedami, z dejanji, s omalovažujočimi pogledi. Z namigi, za katere so itak prepričani, da jih dotični ne dojame. What the fuck?
Saj vem, tak folk me niti ne bi smel ganiti. Konec koncev niso na nivoju in mi niso blizu. Ampak jaz priznam, da nisem dovolj samozavestna, da bi si rekla v redu, naj delajo, kar hočejo, mene ne moti. Ja, če me pustijo pri miru, potem mi dol visi. Ampak ne, če se vtikajo vame. Seveda, ne direktno, za kaj takega so kao preponosni - ker njihovo načelo je itak, da če ti kdo ni všeč, ga pustiš pri miru. Zato te je*ejo po ovinkih, kvazi prikrito (verjetno mislijo, da itak nisi dovolj pameten, da bi dojel). In ja, to pa me zmoti, pa če te še bolj ne maram.
Dopuščam pa možnost, da sem zaradi vsega, kar sem doživela, že malo paranoična in preveč neprizanesljiva do ljudi, ki so mi pač antipatični. Aja, saj če pa dobro pomislim, je pa tudi tako obnašanje in iskanje neskončnega števila napak pri drugih pravzaprav psihološki obrambni mehanizem. Ko svoje napake preneseš na druge in ti grejo tam neskončno na živce. Kolikor se še spomnim, se temu obrambnemu mehanizmu reče projekcija. Zdaj mi gre pa tak folk za mišjo dlačico manj na jetra, ker vem, da s tem lajšajo svojo dušo, ki trpi zaradi svojih pomanjkljivosti. :)
Ok, zdaj pa dovolj psihologije, sem že preveč zabluzila.
Nobody's perfect ...

Lešnikovi mafini

Sestavine (za 12 mafinov):

• 200 g moke
• 100 g sesekljanih lešnikov
• 2 kavni žlički pecilnega praška
• 1 jajce
• 75 g sladkorja
• 6 jedilnih žlic olja
• 200 g lešnikove nugat kreme (nutella oz. nekaj podobnega)
• 150 g kisle smetane
• 80 g sladkorja v prahu
• 2 kavni žlički kakava v prahu
• 2 jedilni žlici mehkega masla
• 1 jedilna žlica mleka

Postopek:

Pečico segrejemo na 180 °C. V pekač za mafine namestimo papirnate modelčke.
V skledi zmešamo moko, 50 g sesekljanih lešnikov, pecilni prašek in ščepec soli. V posebni skledi pa zmešamo jajce, sladkor, olje, 150 g lešnikove nugat kreme in kislo smetano. Maso nato dodajamo k mešanici moke in z metlico za sneg premešamo, da se sestavine navlažijo.
S testom napolnimo papirnate modelčke do 3/4. Mafine pečemo v pečici na srednjem vodilu 15 do 20 min, da postanejo zlatorjavi.
Naredimo kremo iz sladkorja v prahu, kakava, ostale nugat kreme, masla in mleka ter s tem premažemo mafine. Potresemo jih z ostankom sesekljanih lešnikov.

Bučkina juhica s popečenimi bučnimi semeni

Če že pišem o tem, kaj sem pripravila, dodajam še recept.

Sestavine (za 2,5 l juhice):

• 0,5 kg krompirja
• 0,5 kg bučk (boljše so tiste svetlejše, ki jih najdete kje na domačem vrtu; če nimate vrta ali sorodnikov, ki ga imajo, so čisto OK tudi tiste temno zelene, zucchini)
• 2 žlici sesekljane čebule (manjša čebula kar cela ali pa pol večje)
• 1 žlica sesekljanega česna
• 2 žlički olivnega olja
• sesekljan peteršilj (po okusu)
• manjši korenček
  
• 1 žlica moke
• 1 dcl sladke smetane
• 2 kocki
• majaron
• poper
• kumina

Postopek:

Bučke in krompir narežemo na kocke. Na olju prepražimo čebulo, česen in bučke. Dodamo majaron, poper in kumino. Po cca 8 minutah sestavine poprašimo z moko, zalijemo z vodo, dodamo krompir in naribano korenje ter kuhamo 20 min (oz. dokler krompir ni kuhan). Dodamo smetano ter peteršilj in prevremo. Zmiksamo s paličnim mešalnikom. Po želji ob serviranju na juho potresemo bučna semena, ki jih na hitro popečemo na ponvi. Pri tem je priporočljivo nad ponvijo držati pokrovko, ker semena začnejo pokati kot kokice. Je pa treba paziti, ker se semena hitro zažgejo, nekaj minut praženja je povsem dovolj.

Kuharski podvigi

Moja gospodinjska kariera ni prav bleščeča. Je pa vedno boljša. In, presenetljivo, gospodinjskih opravil ne izvajam več zgolj zato, ker jih je pač treba, ampak vse pogosteje tudi zaradi vzgiba in užitka.
Rezultat tega je bila v zadnjem času odlična bučkina juhica, mafini z lešniki in mafini z nutello, bananami in kokosom. Zadnje sem pekla v družbi dveh malih žverc, ki sta mi pridno pomagali. Super sta, srčici mali. Tako da za zadnje si sploh zaslužim pohvalo, ane :) Glede na moje kuharske začetke in to, saj vem, da je za mnoge to redna vsakodneva praksa - tudi mamice morajo nekako pripraviti kosilo.

Še foto dokaz (za čokoladno-bananino-kokosove mafine nimam fotke - žal) ...

Bučkina juhica:

Lešnikovi mafini:

Slikice niso med najbolj estetskimi, so pa za zbujanje skomin vseeno čisto ok ;)

Mmmmm, lačna.

Spomin

Človeški spomin je zapleten sistem procesov v živčnih mrežah in le malokdo ga razume. Ampak ne bom o tem, ker se ne spoznam na te stvari, sem prehitro zapustila filofax :) Je pa neverjetno, kako nam iz spomina hitro uidejo stvari, ki jih ne potrebujemo, o katerih ne razmišljamo, stvari, ki jih ne osvežujemo. Tako je mene že večkrat spreletelo, kako nimam več pojma o angleščini. Kaj šele o nemščini (OK, tega itak nikoli nisem znala, zahvaljujoč profesorici na naši gimnaziji) in italijanščini, ki - roko na srce - res ni težka in sem se je v 2 letih naučila več kot nemščine v celem življenju. Ne, ampak angleščina, ob njenem trenutnem (ne)znanju me zaboli srce. Jeziki so bili vedno moje močno področje. Nekako bi rekla, da imam posluh za jezik in stvari mi hitro pridejo v ušesa in v kri. In angleščino sem do konca gimnazije obvladala. Zdaj se pa včasih zalotim, da se ne spomnim niti osnovnih besed. V tujini se vedno pogovarja Lubi, če me slučajno kak tujec kdaj vpraša po kakšni smeri, pa kaj več kot nekaj telebanskih besed ne spravim iz sebe. Ko človek odide, se sicer nekako počasi spomnim cele pravljice, ki bi mu jo lahko natvezila. Ampak po dolgem razmišljanju. Kako sem nekaj let nazaj pisala angleške spise, pisma, kako sem na maturi dobila vse točke (na višjem nivoju)? Danes ne spravim nič več skupaj. In sem se odločila, da to pa res ne gre tako. Se bom spravila k branju angleških knjig, drugače bom kmalu kot kak kmet z bohinjskih planin, ki še ni prestopil meja svoje občine :) In ne, nisem žaljiva, Bohinj obožujem, kmete pa na svoj način občudujem, samo eno tako stereotipno primerjavo sem dala. Učenje nemščine bi bil zame malo večji podvig, ker imam res žalostno slabo podlago, tako da bi se je morala lotiti po bolj začetniških korakih. Italijanščino se pa da hitro osvežiti, samo na počitnice v Italijo moram it. Tam pa, če nočeš biti lačen, žejen in brez strehe nad glavo, ne gre drugače, kot da svoj spomin prisiliš, da izbeza na plano tistih nekaj besed iz najbolj skritih in prašnih kotičkov možganov.
Torej, sklep: jeziki so kul in jaz jih odločno preveč zanemarjam in ob tem se počutim slabo. Zato bom to popravila!

Predvikendaški pozdravček od mene :)