sreda, 30. december 2009

Silvestrski meni

Priprave za najbolj noro (prisiljeno) zabavo v letu so v polnem teku (kao). Kaj to pri nama pomeni? Da imava sestavljen jedilnik in nakupljene sestavine. Aja, pa seveda pijačo. Ker ob polnoči pa res moraš biti mrtvo pijan, sicer si partybraker. Al' kako? Not. :)

Pa začnimo tukaj, torej pijača:
  • vino (ne vem katero, ker ga ima Lubi doma in sem pozabila) za k večerji
  • srebrna penina za nazdravit
  • malibuuuuu kolaaaaaaa (yes yes yes) ;))) za razvajanje in (bolj kot ne neuspešno) opijanjanje (hm, v nedogled si ponavljam besedo, pa mi je zaštekalo. Nimam pojma, če je prav napisano?!)
Predjedi:

  • škampov coctail na solatni posteljici
  • hobotnica v solati
  • bruschetta z marinirano pečeno papriko, mocarelo in paradižnikom
  • bučkin karpačo
Glavna jed:

  • balzamični piščanec s pršutom
  • priloga??? OK, to pa še ni splanirano :)) meni se prikazuje gratiniran krompir ali riž z rožmarinom
  • zelena solata
Sladica:

če bo ostalo še slučajno za sled prostora v želodčkih, bo padel kak kos domače potice. Sicer pa samo malibukola ;)

Mislim, da je to približno to. A je še komu to novo leto vsakič bolj mem? :)

Pa uspešne priprave in čudovito praznovanje vsem!

ponedeljek, 21. december 2009

Zimska pravljica

Ime mojega najljubšega čaja, ker omamno diši in je slastnega okusa. Je pa tudi dogajanje te dni okoli mene. Včeraj dolg sprehod po tako puhastem snegu, da kaj takega še nisem doživela. Zasneženi grički našega bližnjega golf igrišča, zasnežene krošnje, sonce in mraz, ki reže do kosti (še dobro, da imamo topla oblačila). Potem kuhanček v priljubljenem lokalu na Bledu. Nato pa še stiskanje v topli postelji ob enem drugem odličnem čaju, vanilijevem z mlekom. Še bolj pravljično pa je postalo danes. Naše mesto je končno res zasneženo. Drevesa z lučkami so postala zares čarobna. Naša ulica zgleda sprejemljiva za živeti (kaj vse naredi 15 cm snega!;). Moje domovanje se sveti v pritajeni svetlobi, smrečica se svetlika. Poje mi Very Ally Christmas. Lepo je.
Vremenarji nekaj lažejo o tem, da nas čaka odjuga in deževen božič. Ampak jaz VEM, da bodo prazniki zasneženi. In da bom šla lahko na božični sprehod, ki bo še bolj pravljičen od tistega včeraj. In da se bo zimska pravljica nadaljevala. Želim, da bi tudi ostali to vedeli z mano. Če nas bo več pošiljalo pravo frekvenco v vesolje, je verjetnost, da nam uspe, večja. Tisti, ki ne poznate Skrivnosti, verjetno mislite, da so me obsedli vesoljci. No, niso me. Samo delam na tem, da se mi uresničijo želje. ;)

petek, 11. december 2009

Dodatna pomoč

Evo, sem eno slikico obljubljala na wishlisti, tam pri prstanu...

http://www.zlatarna-aura.si/index.php?stran=Kolekcije&prikazi=18

pod številko 23 piše srebrn prstan z rdečim kamnom... no, točno takega z belim kamnom (cirkonom) si želim... na foro tistega pod številko 21, samo pri tem nisem ziher, če kamenček ven štrli, ali je v isti ravnini kot obroček :)) V glavnem, hočem takega, da je kamenček bolj ven ;)

(NE)uporabnost

Ok, slišala sem komentarje glede (ne)uporabnosti moje wishliste. Moj komentar je pa takle: najprej sami napišite svoje, potem pa govorite čez moje. Človek pomaga, da ja ne bo tako težko kupiti darila, napiše 16 različnih želja (in ja, nekatere so nerealne, ni jih pa večina), in ne, ni v redu. Ja kako naj ti pa to kupimo... Kaj me briga, kako? Malo se pa lahko potrudiš, ane. A ni dovolj, da dam zelo konkretne namige? To je samo v pomoč, darilo je lahko tudi plod vaše domišljije, izberete ga lahko povsem brez moje pomoči. Lahko mi tudi ne kupite nič. Samo ne se pritoževati nad mojimi željami. Menda si lahko želim, karkoli hočem? V glavnem, ljudje, ki na vprašanje, kaj si želite za darilo, odgovorite z "nič" ali "ne vem", ali tisti, ki ne pišete wishlistov, prosim, tišina.

Haha, pa sem vas ozmerjala :))) Ni mišljeno tako zelo zares, ampak glede na to, da moram večino daril kupiti brez kakršnekoli pomoči z wishlistami in podobno, in da tega res ne maram, vas moram malo okarati ;)

Aja, še to... bo mogoče lažje. Sprejemam tudi darilne bone, je enako kul, če si izberem sama. Lahko gremo tudi skupaj po nakupih. Ne verjamem v čudežne može :)

četrtek, 10. december 2009

Winter wonderland


Še ena moja želja... taka lepa, bela, zasnežena zima. Sploh prazniki. Takooooo idilično. In romantično. In sploh zelo lepo ;)
Po glavi mi gre ena pesem iz mojega tradicionalno božičnega CDja, ki igra vedno, ko okrašujem smrečico, sobico, zavijam darila in nasploh, ko se predajam božičnemu vzdušju... Walking in a winter wonderland. Lalala ;)

Wishlist

Približujejo se prazniki in obdarovanje brez meja. Da komu olajšam nakupe, ki znajo biti kar zahteven podvig, naj napišem nekaj želja ;)

Pa gremo:

  1. Torbica, svetla, velika... za k novim gležnarjem, ki so taki svetli bež semiš :) no, torbica ni treba, da je semiš :)
  2. Torba za na fax (ne, še vedno je nimam, čeprav je bila že na parih wishlistah;)... mora biti pa ogromna, s predalčki, črna, siva ali pač neke druge nevtralne barve, da se ne živciram vedno, ko se oblačim, če bo torba zraven pasala ;)
  3. Kiklca čez kolena, želim si nekaj v rjavih tonih...
  4. Bermude, take za pozimi, kakršne se zdaj nosijo... črne ali rjave.
  5. Posledično k prejšnjima dvema - debele žabe oz. pajkice, po možnosti v podobnih tonih kot zgoraj omenjeno :)
  6. Svetel plašček. En Mango je huuuuuuud :) tale: http://aka.mangoshop.com/zoomProducto.faces?state=she_001_091_IN&id=14000563&type=zoom&idioma=IN
  7. Bela bundica. Tudi ta je bila že lani na wishlisti.
  8. Uhančki in prstan, ki pa jih ne znam ravno dobro opisat... hm. A veste, kakšni so v filmih zaročni prstani? S takimi ogromnimi skalami. No, ne pričakujem, da bo tista skala kake prave vrednosti, mi je povsem vseeno, če je steklo oz. whatever dajejo gor. Pa niti ni treba, da je tako velika, da mi bo roko dol vleklo. Bistvo je, da je prstan srebrn, in da ima na vrhu tako kockico prozorno. (Mogoče bi bilo lažje najti slikico?) Meni izgleda blazno elegantno. I like it.
  9. No, uhani so na isto foro. Tudi taka kockica. Lahko malo viseči, ali pa čisto pri ušesu.
  10. Volnena oblekica oz. tunika. Ampak ne prekratka. Tam okoli kolen mi je najljubša dolžina.
  11. Mini torbica za make-up. Taka mala, za v torbico, da nimaš tistih obveznih stvari kar tako raztreščenih, za glos, labelo, kako žensko stvar, in lekadol. To je to.
  12. Luštkane rokavičke za sprehode.
  13. Smučarski komplet. Ja ja, skromnost ni moja lepa čednost :))) Veljajo tudi prispevki ...
  14. Stanovanje/hiška... domek pač ;)
  15. Avto :)
Am... zaenkrat toliko :)

PS: 14. in 15. nista na zadnjem mestu, ker bi si tega najmanj želela, po tem kriteriju bi bila na prvih dveh mestih. Samo malo realnosti pa ne škodi... ane ;)

Veseli decembeeeeeeeer! Samo še snegec manjka ;)

petek, 20. november 2009

Vse najboljše, srčica mala!

Čeprav tega še nekaj let ne boš znala prebrati, ti danes posvečam tole objavo.
Draga moja mala Z., iz dna srca ti želim vse najboljše za prvi rojstni dan, da boš zdrava in vesela punčka in da se boš znašla na tem velikem svetu! Tukaj smo zate. Rada te imam.

Kako gre hitro čas, ne morem verjeti, da imam že dve tako veliki nečakinji. Ravno s prijateljico Š. ugotavljava in se spominjava lanskih novembrskih dni, kako sva se tresli pred prvim izpitom. In še čisto jasno se spominjam trenutka, ko sem na fax dobila sporočilo, da naša mala dojenčica prihaja na svet.
Hja, se je pa od takrat marsikaj spremenilo.

nedelja, 08. november 2009

Najlepša pohvala

Od najbolj prikupnega malega človečka na svetu.
Danes po kosilu v okrnjeni sestavi (ljudje, ne kosilo) sedimo in se pogovarjamo. Moja mlajša nečakinja veselo koraka po stanovanju in se polna občudovanja in začudenja, kaj je zdaj to, zazira v svojo podobo v ogledalu. Njena mami ji reče, naj se le gleda, saj je najlepša punčka na svetu. In oglasi se moja starejša nečakinja, rekoč, da je tudi ona najlepša punčka na svetu. In potem se s svojimi čudovitimi učki obrne k meni in reče: ¨Pa ti si tud!¨ ;)
Ooooo, lepo. Za lepšo nedeljo :)

sreda, 21. oktober 2009

Sitna

Zadnjih nekaj dni, zelo.
Rada bi: imela službo (najbrž za redno najprej rabim diplomo, ali vsaj biti tik pred), čisto svoj domek, avto, družino, skratka - samostojnost.
Ker vem, da nimam šans, sem zadnje dni sitna. In to stanje samo še poslabšuje dejstvo, da sem na faxu minimalno 9 ur na dan.
Se slišimo, ko bom boljše volje.
Pozdravčki od mene!

četrtek, 01. oktober 2009

1. oktober



Pa je spet prišel, ta (ne)slavni dan za mnoge študente.
Moji dnevi od danes naprej spet spreminjajo svojo podobo, ritem bo treba podrediti faxu, prostega časa bo manj, dela pa vedno več. Pa kaj hočemo, je treba, ane?
To je samo še en nov začetek. Ker vemo, da je vsak začetek težak, pa vsem študentom, ki so se jim danes iztekle počitnice, želim veliko uspeha in (dobre) volje za premagovanje ovir in doseganje ciljev. Seveda, voščilo namenjam tudi sebi! ;)

sreda, 30. september 2009

Wishlist (kar tako)

Moj rojstni dan je še daleč. In vsi prazniki tudi. Ampak imam vseeno veliko (materialnih) želja, za katere nimam dovolj finančnih sredstev, da bi jih uresničila. Torej, če slučajno kdo čuti željo, da bi me kar tako za foro malo obdaroval, mu pomagam s seznamom ;)
Optimist, ha?

Želim si:
  • avto!!!
  • kake 4 pare čevljev različnih namembnosti
  • nov stol za k pisalni mizi (preden si razbijem vse zobe, ker bom enkrat na tem starem polomljenem samo zgrmela na gobec)
  • torbo za na fax
  • fensi šmensi ledrco, tako hudo
  • jesenske cunjice
  • novo posteljo s kvalitetnimi vzmetnicami
  • kako dodatno omaro (ki jo sicer nimam kam postavit, ampak ok), ker imam v sobi totalno preveč stvari, ki jih nimam kam dati
No, OK, pa še:
  • stanovanje... ali pa, ker danes nisem ravno skromna, kar hiško.
Hahaha... Lubi je ravno šibal vplačat loto, mogoče pa bo kaj iz tega ;)

torek, 29. september 2009

Doma

Pa smo preživeli še en lep dopust. Na koncu sva se le odločila za Toskano. Domov sva prišla sicer že v soboto zvečer, ampak do zdajle še ni bilo energije, da bi se spravila k pisanju :)
V glavnem, Toskana je še lepša kot pravijo, samo nujno jo bo treba iti pogledat še v kakem drugem letnem času, npr. ko cvetijo ogrooooooomna polja sončnic, ali pa spomladi, ko poganja žito in cveti mak in drugo poljsko cvetje. Je pa pokrajina taka, da se iz minute v minuto, iz ure v uro, iz letnega časa v letni čas spreminja. In vsakič je zanimiva in lepa - na svoj način. Vsakič, ko se ozreš okoli sebe, je drugačna.
Na žalost se je že prvi dan začelo na veliko dogajati. Zakaj pravim na žalost? Ker ni bilo prav nič prijetno. Nekje na pol poti okoli Padove nama je namreč crknil avto. Oziroma bolj natančno klima. In zarad klime crkne cel avto! No, saj ne crkne, samo notri se nekaj začne šmelcat in se kadi izpod havbe(a je to slovenska beseda?). In potem je treba zamenjati kompresor pa filter pa jermena pa ne vem kaj še vse. Da ne bo pomote, nimam ravno kaj dosti pojma o tem, kar govorim, samo tako nekako so nama razložili, kaj vse je narobe. In potem čakanje na italijansko vlečno službo. In komuniciranje s tistim, ki šlepa, in seveda ne zna niti besedice angleško. In potem iskanje renta car-ja. In vožnja na letališče v Benetke po renta car (sama sreča, da smo bili z dvema avtomobiloma, da smo se zvozili. Hvala za pomoč soudeležencema!). In potem SPET nazaj do Padove plus še 250 km do Toskane. In veliko moje živčnosti in Lubijeve tolažbe. Potem so se zadeve pomirile, z neverjetno prijaznim italijanskim serviserjem (ki btw zna odlično angleško!) se je Lubi lahko vse dogovoril, tip je šel full na roke in iskal najcenejšo varianto, nato naju je prišel celo iskat na železniško postajo, ko sva šla iz Firenc do Padove z vlakom po najin avtoček. V glavnem, stvari so se dobro iztekle, samo denarnica je kar za nekaj evrov tanjša. Pa en dan Toskane sva zapravila s to vožnjo sem in tja, ampak lahko bi bilo veliko huje.
Aja, da ne bi bilo premalo pripetljajev, je Lubi v nedeljo zvečer ugotovil, da nima polnilca in rezervne baterije za fotoaparat. Aaaaa?!!!?!? Hvala komurkoli že, ga je uspel v torek kupiti sredi Siene. Počitnice v Toskani brez fotoaparata bi bile še zame pravo mučenje, kaj šele za navdušenega in strastnega fotografa, kakršen je moj Lubi.
Kljub vsemu je bilo zelo lepo. Za moje pojme malo preveč natrpan urnik za dopust, ampak vseeno. Bo pa naslednjič bolj na izi ;)
Ja, pa toliko vina, kot sem ga v tem tednu spila v Toskani, ga prej nisem pomoje celo življenje :) No, malo pretiravam, ampak je bilo fino tako pri večerjicah iz talepih kozarcev piti domač vinček.
S Chiantijem sva založila tudi vse sorodstvo, tako da upava, da bodo tudi oni uživali v pozdravčkih iz Toskane. Če pa kdo želi še potopisno predavanje, naj se javi pri meni in se bomo dogovorili :)
Sem pa tudi kar dobro obnovila moje (preslabo) znanje italijanščine. Večina Italijanov je namreč prav zares zarukanih in znajo samo svojo makaronščino. No, nič hudega, v bistvu je to samo povečalo mojo željo po znanju tujih jezikov.
Zdaj se grem pa malo pred TV počit, moram izkoristiti še dva lenobna dneva počitnic ;)

P.S. Ko bom pri volji, bom prilepila tudi kako slikico.

petek, 11. september 2009

Waiting for tonight

Komaj čakam današnji večer, pravzaprav že popoldne. Danes sem namreč zadnjič v službi, tako da se mi ob 16.00 spet začnejo počitnice ;) V torek pa z Lubijem spet nastopiva dopust (samo ne me še vprašat, kam greva!) ;) Zaenkrat je najbolj v igri Toskana, ampak ni še nič sigurnega. Letos se namreč z mano nekaj dogaja, in se mi ne da potovat, Lubi je seveda nad tem totalno razočaran, ampak kaj morem. Če bi bilo po moje, bi šla v naš gorski raj in na naš otoček. Bomo pa videli, kaj se bova na koncu odločila. Do sedaj se mi samo tale Toskana zdi dovolj mamljiva ;) Ko bom kaj več vedela, poročam.
Sicer pa danes pričakujem prijetno popoldne in večer, če bo Lubi za, se mi full lušta ene mehiške večerjice pa enega luštnega filmčka. Pa da malo pozabim dogodke tega tedna, ki so me čisto preveč vrgli s tira (a me zato tišči v prsih?).
Torej, še dobre 3 ure in pol na šihtu in potem domoooooooov!

Lep vikend!

torek, 08. september 2009

Happy to be alive

Včeraj sem jamrala. Danes sem vesela, da sem živa in da si želim živeti in da je tako tudi z mojimi najdražjimi. Včeraj si je moj sorodnik vzel življenje. Zakaj, ne ve nihče. No, vsaj tako so rekli. V bistvu ni pomembno. Ni ga več, očitno je obupal. Kaj se mora človeku zgoditi, da naredi kaj takega, ne vem. Niti nočem vedeti. Očitno mislijo, da jim bo bolje na drugi strani mavrice. Upam, da jim je res. Hudo mi je za tiste, ki ostanejo. Ne morem si predstavljati bolečine staršev, sorodnikov, partnerjev, vendar čutim z njimi. In je hudo tudi meni.
K. in D. želim vama vsa moč tega sveta, da bosta sčasoma prebolela vajino izgubo. Tebi, G., pa lahko rečem samo še počivaj v miru.

Each day is a gift, not a given right. (avtorja ne poznam, povzeto po E.)

ponedeljek, 07. september 2009

I (don't) care if Monday's blue

Zelo hladno ponedeljkovo jutro. Zaspana sem. Zebe me (kljub oblačilom, ki jih ne bi pričakovala 7. septembra). Sitna sem, ker sva z Lubijem popolnoma neusklajena glede dopusta, mogoče je boljši pridevnik kar žalostna. Želim si, da bi bolje izkoristila proste poletne mesece (ta tema bi si morda zaslužila čisto svojo objavo). Rada bi imela beagla. Velikokrat (in tudi danes) razmišljam o tem, da bi rada delala kot vzgojiteljica. Sanjam, da bi imela svoje stanovanje. In avto, s katerim me ne bi bilo strah se vozit. Razmišljam, kdo bi mi financiral ene trojne čevlje, ki bi jih rada imela. V službi (spet) nimam kaj početi ...
Ja, pritožujem se in paše mi. Saj vem, ni OK, ampak pač pri meni pride trenutek, ko si ne morem pomagati, ampak se prepustim občutkom... in mislim... ki niso ravno pozitivne.
Mogoče je pa kriv samo ponedeljek in dejstvo, da vse kaže, da je poletje minilo. In da nisem naspana.
No, ampak je bil pa lep vikend. Lenobna petek in sobota ter malo bolj aktivna nedelja v družbi bratove družinice (srčici me vedno spravita v dobro voljo).
Toliko. Je brezveze še naprej tipkat.

četrtek, 03. september 2009

Kaj dogaja

Kako kaj lajf zadnje dni, gre?

No, pri meni zgleda nekako takole: vstajanje 6.10, na pot proti prestolnici 6.40, služba 8.00-16. 00, doma približno 17.10, pozno kosilo in kratek počitek, da se poleže do okoli 18.30, hitra hoja okoli jezera tam nekje med 19.00 in 20.00, povratek domov in tuš... in ura je kakih 9 zvečer... in sem utrujena. Se z Lubijem uleževa pred TV in velika verjetnost je, da zaspim pred 23.00, še s skoraj polnim kozarcem pijače in neumitimi zobmi. Fakkkk, kako to ni fajn.
Vsaka čast vsem, za katere je to stalnica čez vse leto in več let (ali celo življenje). Si pa res želim, da bi lahko ta zaresno službo dobila nekje bližje!
Še dobro, da je jutri že peeeeeteeeeeeeek. Hja, ne morem skriti veselja, res je ;)

Lep dan!

sreda, 26. avgust 2009

Služba

Tokrat bolj na kratko, ker reeeeeeeees nisem navajena več tako zgodaj vstajat, tako da sem že ob tako zgodnji uri zelo zelo zaspana in se mi ne ljubi sedeti za računalnikom.
Kako je v službi? Ja danes je bilo fino, sem imela ves čas kaj za delat, kofetkala sem, imeli smo njami oddelčno malico, je ena sodelavka očitno prava gurmanka - baje, da ko ona nakupuje malico za oddelek, se vsem cedijo sline... in vsaj glede na današnjo to lahko potrdim. No, ampak včeraj je bilo pa blazno tečno, zaspano, dolgočasno. Od 8 ur delavnika sem delala mogoče 2... no ali pa 3 ure. Vleklo se je nenormalno. Tako da... kaj naj rečem, mešani občutki, ampak nekaj denarja in izkušenj bo pa vendarle.
Jooooooj, ampak kako res NISEM pogrešala Ljubljane in trol in gužve in sploh vsega ljubljanskega...
Aja, pa ugotavljam, da sploh nimam nič za oblečt... Ja ja, zlajnana fora pri polni omari... ampak za v službico pa res nimam ničesar pametnega. Hja, imam bolj študentske cunce ;)
Evo, približna slika pa je, ane?

Lahko noč!

nedelja, 23. avgust 2009

Wish me luck

Jutri začnem z mojo službo... zelo živčna. Tako da je to za danes to, zaželite mi, da bo vse dobro, da ne bom preveč zgubljena, da hitro mine in da te 3 tedne čim bolje izkoristim. Jutri (ali v naslednjih dneh) pa poročam kako in kaj.
:/

četrtek, 20. avgust 2009

Pro Et Contra

Oh, odločitve...
Kako težko je pustiti razumu, da prevlada nad golo željo. Ampak pri odločitvi za tako odgovornost, kot je odločitev o nakupu kužka, vsekakor ni dovolj, da poslušaš samo srce. Al kaj?
Torej, tehtam pluske in minuske.

Pro:
  • Želim si kužka, ker so zabavni in mehki in tako luštkani in fino jih je crklat.
  • Pripomogel bi k moji večji odgovornosti.
  • Z njim se dobro naučiš skrbeti za nekoga, ki je popolnoma odvisen od tebe.
  • Vsekakor bi se morala prisiliti v večjo samostojnost, saj bi zanj morala v večji meri skrbeti popolnoma sama.
  • Ne bi več čepela sama v sobi, ker/ko ni nikogar, da bi šel z mano na zrak. Če bi vedela, da name čaka kuži, ki pač mora ven, bi dvignila svojo rit in šla na sprehod... in je to plus za oba.
Con:
  • Kuža mora ven, tudi če z neba letijo ušpičene prekle. Lahko si predstavljam, da ne bi bila najbolj zadovoljna, ko bi morala na sprehod v kakšnem podobnem vremenu: vse sivo, vetrovno, zunaj tisti vlažen mraz, ki te pretrese do kosti, po možnosti na tleh polno čobodre... Si predstavljate, ne?
  • Ob pogledu (ali že sami misli) na pasji drek se mi obrača želodec... kaj šele, ko bi ga morala vestno pobirati za mojim nagajivcem? In to bi vsekakor želela početi, ker me pasji dreki, ki ležijo prosto povsod, res motijo... tako da verjetno motijo tudi druge. OK, malo off, ampak tole govorjenje o dreku me je spomnilo na knjigo, ki sem jo do onemoglosti študirala za maturo, v kateri je bila ključnega pomena filozofija dreka... don't ask :)
  • Ob nesodelovanju bližnjih bi bilo včasih težko, se zavedam. Človek zboli, ima naslednji dan izpit in si nikakor ne more privoščiti dvournega sprehoda, človek ima kakšno drugo obveznost... and so on.
  • Lubi je na dan privlekel tudi misel, ki sem jo sama zanemarjala. A boš večno živela v tej hiši? In odgovor je resnično upam, da ne in pričakujem, da se (vsaj) v roku 2 ali 3 let odselim na svoje... in glede na finančno stanje to zagotovo ne bo najina hiša, ampak v najboljšem primeru najino stanovanje. Torej bi se kuža, ki bi bil vajen bivanja na vrtu, moral privaditi na bivanje v stanovanju... ne vem, kako gre to z odraslimi psi? Sicer pa tudi sama nisem najbolj navdušena nad idejo, da bi imela psa v stanovanju.
  • Nekdo bi ga moral čuvati vsaj takrat, ko bi bila z Lubijem na morju... ker tja ga res ne bi rada vlekla s seboj. Če je vroče meni, je zagotovo še bolj vroče kužku, ki ima ves čas na sebi tisti svoj kožušček. Pa še sol ga moti. Pa še kam ga bom pa tam dala, tam tudi ni vrta...
  • Če bi ga hotela kdaj pustiti prosto na vrtu (brez nadzora) bi bilo najprej treba uštimat ograjo okrog vrta... to pa stane... in jaz si prav velikih stroškov ne morem privoščiti.
  • ...
Torej, že na prvi pogled je več kot očitno, da sem našla kvantitativno več minusov. Ampak... a šteje samo število ali tudi vsebina? Ne vem... ampak kaže pa slabo, ane? :(

sreda, 19. avgust 2009

Back again

Ja, še vedno sem med živimi! :) Samo blog sem malo zanemarila. Ne bom rekla, da ni bilo časa, ker, resnici na ljubo, se čas vedno najde, če je le prava volja. Ane? Niti ne morem reči, da se ni zgodilo nič omembe vrednega, saj bi si marsikaj zaslužilo svojo objavo. Ampak preprosto mi ni bilo do tega, da bi se priklopila in pisala. Sedaj pa imam spet časa na pretek, tako da lahko naredim en hiter povzetek. Hvala tudi za oba komentarja pod prejšnjo objavo, ki sta me spodbudila k ponovnemu pisanju.
Torej, kaj je novega?
V prvih poskusih sem naredila vse izpite, tako da imam že od 15. junija počitnice, povprečje je odlično. Do sedaj sem bila že 2x na poletnih počitnicah, na enih kratkih v gorskem raju takoj po izpitih in na enih daljših na našem lepem otočku. Zadnje čase sva z Lubijem precej aktivna (vsaj za moje razmere). Letos sva že kar nekaj kolesarila, šla celo v hribe, na morju sva začela tudi teči. Nekaj časa nazaj sem si zato kupila čisto prave teniske za tek.
V ponedeljek začnem s poletno službo v eni fensi banki.
Zadnjič sem na otočku doživela eno hudo neprijetno izkušnjo, ki me še precej preganja. En gospod se je sredi plaže zgrudil in umrl. Prišla je ekipa NMP, oživljali so ga... in potem so kar šli. In gospod je obležal tam, pred bifejem. Pokrit z belo rjuho. In potem je prišel en kombi, z zavesami na oknih. Grozno. Človek se zdrzne ob misli, kako hitro je lahko življenja konec, kar tako, sredi dopusta, ko greš na plaži na en pir.
Novo je tudi to, da se je konec junija poročil moj dragi bratec in (vsaj mislim) bila sem dobra priča. Vsekakor je novo in spodbudno tudi to, da sva se s svakinjo na zadnjih nekaj obiskih veliko pogovarjali (kdor me pozna, ve, da nisem med najbolj zgovornimi osebki) in mislim, da sva bili tega obe veseli. Upam, da tako tudi ostane.
To poletje sem precej časa preživela tudi z obema srčicama, ta velika je že tako samostojna, da sama (brez staršev) preživlja dneve z nami v gorskem raju, tako da sem tudi prvič čisto sama otročka spravila k popoldanskemu počitku, menjala flajštlčke, čofotala po vodi z miško S. v naročju, tolažila, se smejala...
Od junija sem prebrala že ogromno knjig, zato se Lubi boji, da bom postala psiho, ker večinoma berem primere serijskih morilcev, ki jih rešuje Alex Cross, avtor pa je James Patterson. Ravno danes sem zaključila s še eno iz te serije, tako da sedaj pridejo na vrsto malo drugačne. Se bom lotila tistih, ki mi jih je posodila P.
Že dolgo si potihem želim enega knedla... ker se zavedam, da za otroka še nisem pripravljena (tako ali drugače), bi pa imela enega kužka... temu pa seveda cela naša bajta nasprotuje, ker smo imeli pač eno izkušnjo, ki se je izkazala za zelo vzgojno... ampak človek se pri 10 letih obnaša drugače kot kako desetletje kasneje, ali pač ne? No, in včeraj me je prešinilo, da bi pa jaz bila lahko res samostojna, se uprla nasprotovanju družine in Lubija in si čisto sama zrihtala enega kužka in tudi za vse v zvezi s tem čisto sama poskrbela... in tako danes že večino dneva brskam po internetu in berem vse mogoče o beaglih. Pri tem me podpira (vsaj do sedaj) samo moja draga prijateljica E., ki me še dodatno spodbuja s tole vsrcesegajočo sličico... kogar pa tale ne prepriča, pa res ne vem, kaj mu je?! :)


A ni to najbolj kjut kuži ever?
No, se strinjam, da je potrebno še kar nekaj temeljitega razmisleka, ampak mislim, da je to dober in primeren korak na poti k moji (večji) samostojnosti in odgovornosti. Al kaj?

Torej, to bi bilo v grobem dogajanje zadnjih 8 mesecev ;)

Naslednje dni pa nameravam uživati in na polno izkoristiti!

Pozdravček od ta ponovno najdene ;)

sreda, 28. januar 2009

Updates

Po tolikem času brez pisanja, se je nabralo kar nekaj "apdejtov".

Za mano sta 2 izpita, čakam na rezultate. Pred mano so "počitnice"... če si sploh zaslužijo to ime, glede na to, da me 18.2. čaka naslednji izpit. Ampak si bova z Lubijem vseeno privoščila en teden v našem zimskem raju, nekaj ur na dan za učenje se bo vseeno našlo. Pa še smučanje in savnanje bosta poskrbela za zabavo in sprostitev... Aja, pa še darilni bon za masažo imam, sem ga dobila za najin posebni dan.
Zgodilo se je tudi to, da sva po kar nekajmesečnem molku, z zeloooo dolgoletno prijateljico E. spet na vezi in se trudiva doseči (vsaj približek tistega), kar sva nekoč imeli.
Ta vikend naju čakata dve rojstnodnevni zabavi - no, ena malo bolj zabavna kot druga (prva je namreč družinska, od ta priženjene družine:)). Potem pa odhitiva v našo hiško. No, pred tem bi bilo precej nujno malo spraviti sobo v red, zadnje tedne je bila dejavnost pospravljanja nekoliko na stranskem tiru, ekonomika in pravo sta se zrinila v ospredje. Pa tudi za mojo lepoto bi bilo mogoče še kaj storiti. Razmišljam, da bi se jutri spet spremenila v svetlolasko ;)
Aja, nove se tudi moje smučke, ker pa z Lubijem skrbiva za varnost, sva kupila tudi čeladi in nova smučarska očala (če me srečate na smučišču, najbrž ne boste vedeli, da sem jaz).
Kaj je še novega? Hm, morda to, da danes popoldne lahko prav zares počivam? :)

Lep (čeprav siv) dan vsem skupaj!