Ja, še vedno sem med živimi! :) Samo blog sem malo zanemarila. Ne bom rekla, da ni bilo časa, ker, resnici na ljubo, se čas vedno najde, če je le prava volja. Ane? Niti ne morem reči, da se ni zgodilo nič omembe vrednega, saj bi si marsikaj zaslužilo svojo objavo. Ampak preprosto mi ni bilo do tega, da bi se priklopila in pisala. Sedaj pa imam spet časa na pretek, tako da lahko naredim en hiter povzetek. Hvala tudi za oba komentarja pod prejšnjo objavo, ki sta me spodbudila k ponovnemu pisanju.
Torej, kaj je novega?
V prvih poskusih sem naredila vse izpite, tako da imam že od 15. junija počitnice, povprečje je odlično. Do sedaj sem bila že 2x na poletnih počitnicah, na enih kratkih v gorskem raju takoj po izpitih in na enih daljših na našem lepem otočku. Zadnje čase sva z Lubijem precej aktivna (vsaj za moje razmere). Letos sva že kar nekaj kolesarila, šla celo v hribe, na morju sva začela tudi teči. Nekaj časa nazaj sem si zato kupila čisto prave teniske za tek.
V ponedeljek začnem s poletno službo v eni
fensi banki.
Zadnjič sem na otočku doživela eno hudo neprijetno izkušnjo, ki me še precej preganja. En gospod se je sredi plaže zgrudil in umrl. Prišla je ekipa NMP, oživljali so ga... in potem so kar šli. In gospod je obležal tam, pred bifejem. Pokrit z belo rjuho. In potem je prišel en kombi, z zavesami na oknih. Grozno. Človek se zdrzne ob misli, kako hitro je lahko življenja konec, kar tako, sredi dopusta, ko greš na plaži
na en pir.
Novo je tudi to, da se je konec junija poročil moj dragi bratec in (vsaj mislim) bila sem dobra priča. Vsekakor je novo in spodbudno tudi to, da sva se s svakinjo na zadnjih nekaj obiskih veliko pogovarjali (kdor me pozna, ve, da nisem med najbolj zgovornimi osebki) in mislim, da sva bili tega obe veseli. Upam, da tako tudi ostane.
To poletje sem precej časa preživela tudi z obema srčicama, ta velika je že tako samostojna, da sama (brez staršev) preživlja dneve z nami v gorskem raju, tako da sem tudi prvič čisto sama otročka spravila k popoldanskemu počitku, menjala
flajštlčke, čofotala po vodi z miško S. v naročju, tolažila, se smejala...
Od junija sem prebrala že ogromno knjig, zato se Lubi boji, da bom postala psiho, ker večinoma berem primere serijskih morilcev, ki jih rešuje Alex Cross, avtor pa je James Patterson. Ravno danes sem zaključila s še eno iz te serije, tako da sedaj pridejo na vrsto malo drugačne. Se bom lotila tistih, ki mi jih je posodila P.
Že dolgo si potihem želim enega
knedla... ker se zavedam, da za otroka še nisem pripravljena (tako ali drugače), bi pa imela enega kužka... temu pa seveda cela naša bajta nasprotuje, ker smo imeli pač eno izkušnjo, ki se je izkazala za zelo vzgojno... ampak človek se pri 10 letih obnaša drugače kot kako desetletje kasneje, ali pač ne? No, in včeraj me je prešinilo, da bi pa jaz bila lahko res samostojna, se uprla nasprotovanju družine in Lubija in si čisto sama
zrihtala enega kužka in tudi za vse v zvezi s tem čisto sama poskrbela... in tako danes že večino dneva brskam po internetu in berem vse mogoče o beaglih. Pri tem me podpira (vsaj do sedaj) samo moja draga prijateljica E., ki me še dodatno spodbuja s tole
vsrcesegajočo sličico... kogar pa tale ne prepriča, pa res ne vem, kaj mu je?! :)
A ni to
najbolj kjut kuži ever?
No, se strinjam, da je potrebno še kar nekaj temeljitega razmisleka, ampak mislim, da je to dober in primeren korak na poti k moji (večji) samostojnosti in odgovornosti.
Al kaj?Torej, to bi bilo v grobem dogajanje zadnjih 8 mesecev ;)
Naslednje dni pa nameravam uživati in na polno izkoristiti!
Pozdravček od ta ponovno najdene ;)
