Služba

Tokrat bolj na kratko, ker reeeeeeeees nisem navajena več tako zgodaj vstajat, tako da sem že ob tako zgodnji uri zelo zelo zaspana in se mi ne ljubi sedeti za računalnikom.
Kako je v službi? Ja danes je bilo fino, sem imela ves čas kaj za delat, kofetkala sem, imeli smo njami oddelčno malico, je ena sodelavka očitno prava gurmanka - baje, da ko ona nakupuje malico za oddelek, se vsem cedijo sline... in vsaj glede na današnjo to lahko potrdim. No, ampak včeraj je bilo pa blazno tečno, zaspano, dolgočasno. Od 8 ur delavnika sem delala mogoče 2... no ali pa 3 ure. Vleklo se je nenormalno. Tako da... kaj naj rečem, mešani občutki, ampak nekaj denarja in izkušenj bo pa vendarle.
Jooooooj, ampak kako res NISEM pogrešala Ljubljane in trol in gužve in sploh vsega ljubljanskega...
Aja, pa ugotavljam, da sploh nimam nič za oblečt... Ja ja, zlajnana fora pri polni omari... ampak za v službico pa res nimam ničesar pametnega. Hja, imam bolj študentske cunce ;)
Evo, približna slika pa je, ane?

Lahko noč!

Wish me luck

Jutri začnem z mojo službo... zelo živčna. Tako da je to za danes to, zaželite mi, da bo vse dobro, da ne bom preveč zgubljena, da hitro mine in da te 3 tedne čim bolje izkoristim. Jutri (ali v naslednjih dneh) pa poročam kako in kaj.
:/

Pro Et Contra

Oh, odločitve...
Kako težko je pustiti razumu, da prevlada nad golo željo. Ampak pri odločitvi za tako odgovornost, kot je odločitev o nakupu kužka, vsekakor ni dovolj, da poslušaš samo srce. Al kaj?
Torej, tehtam pluske in minuske.

Pro:

• Želim si kužka, ker so zabavni in mehki in tako luštkani in fino jih je crklat.
  
• Pripomogel bi k moji večji odgovornosti.
• Z njim se dobro naučiš skrbeti za nekoga, ki je popolnoma odvisen od tebe.
• Vsekakor bi se morala prisiliti v večjo samostojnost, saj bi zanj morala v večji meri skrbeti popolnoma sama.
• Ne bi več čepela sama v sobi, ker/ko ni nikogar, da bi šel z mano na zrak. Če bi vedela, da name čaka kuži, ki pač mora ven, bi dvignila svojo rit in šla na sprehod... in je to plus za oba.

Con:

• Kuža mora ven, tudi če z neba letijo ušpičene prekle. Lahko si predstavljam, da ne bi bila najbolj zadovoljna, ko bi morala na sprehod v kakšnem podobnem vremenu: vse sivo, vetrovno, zunaj tisti vlažen mraz, ki te pretrese do kosti, po možnosti na tleh polno čobodre... Si predstavljate, ne?
• Ob pogledu (ali že sami misli) na pasji drek se mi obrača želodec... kaj šele, ko bi ga morala vestno pobirati za mojim nagajivcem? In to bi vsekakor želela početi, ker me pasji dreki, ki ležijo prosto povsod, res motijo... tako da verjetno motijo tudi druge. OK, malo off, ampak tole govorjenje o dreku me je spomnilo na knjigo, ki sem jo do onemoglosti študirala za maturo, v kateri je bila ključnega pomena filozofija dreka... don't ask :)
• Ob nesodelovanju bližnjih bi bilo včasih težko, se zavedam. Človek zboli, ima naslednji dan izpit in si nikakor ne more privoščiti dvournega sprehoda, človek ima kakšno drugo obveznost... and so on.
• Lubi je na dan privlekel tudi misel, ki sem jo sama zanemarjala. A boš večno živela v tej hiši? In odgovor je resnično upam, da ne in pričakujem, da se (vsaj) v roku 2 ali 3 let odselim na svoje... in glede na finančno stanje to zagotovo ne bo najina hiša, ampak v najboljšem primeru najino stanovanje. Torej bi se kuža, ki bi bil vajen bivanja na vrtu, moral privaditi na bivanje v stanovanju... ne vem, kako gre to z odraslimi psi? Sicer pa tudi sama nisem najbolj navdušena nad idejo, da bi imela psa v stanovanju.
• Nekdo bi ga moral čuvati vsaj takrat, ko bi bila z Lubijem na morju... ker tja ga res ne bi rada vlekla s seboj. Če je vroče meni, je zagotovo še bolj vroče kužku, ki ima ves čas na sebi tisti svoj kožušček. Pa še sol ga moti. Pa še kam ga bom pa tam dala, tam tudi ni vrta...
• Če bi ga hotela kdaj pustiti prosto na vrtu (brez nadzora) bi bilo najprej treba uštimat ograjo okrog vrta... to pa stane... in jaz si prav velikih stroškov ne morem privoščiti.
• ...

Torej, že na prvi pogled je več kot očitno, da sem našla kvantitativno več minusov. Ampak... a šteje samo število ali tudi vsebina? Ne vem... ampak kaže pa slabo, ane? :(

Back again

Ja, še vedno sem med živimi! :) Samo blog sem malo zanemarila. Ne bom rekla, da ni bilo časa, ker, resnici na ljubo, se čas vedno najde, če je le prava volja. Ane? Niti ne morem reči, da se ni zgodilo nič omembe vrednega, saj bi si marsikaj zaslužilo svojo objavo. Ampak preprosto mi ni bilo do tega, da bi se priklopila in pisala. Sedaj pa imam spet časa na pretek, tako da lahko naredim en hiter povzetek. Hvala tudi za oba komentarja pod prejšnjo objavo, ki sta me spodbudila k ponovnemu pisanju.
Torej, kaj je novega?
V prvih poskusih sem naredila vse izpite, tako da imam že od 15. junija počitnice, povprečje je odlično. Do sedaj sem bila že 2x na poletnih počitnicah, na enih kratkih v gorskem raju takoj po izpitih in na enih daljših na našem lepem otočku. Zadnje čase sva z Lubijem precej aktivna (vsaj za moje razmere). Letos sva že kar nekaj kolesarila, šla celo v hribe, na morju sva začela tudi teči. Nekaj časa nazaj sem si zato kupila čisto prave teniske za tek.
V ponedeljek začnem s poletno službo v eni fensi banki.
Zadnjič sem na otočku doživela eno hudo neprijetno izkušnjo, ki me še precej preganja. En gospod se je sredi plaže zgrudil in umrl. Prišla je ekipa NMP, oživljali so ga... in potem so kar šli. In gospod je obležal tam, pred bifejem. Pokrit z belo rjuho. In potem je prišel en kombi, z zavesami na oknih. Grozno. Človek se zdrzne ob misli, kako hitro je lahko življenja konec, kar tako, sredi dopusta, ko greš na plaži na en pir.
Novo je tudi to, da se je konec junija poročil moj dragi bratec in (vsaj mislim) bila sem dobra priča. Vsekakor je novo in spodbudno tudi to, da sva se s svakinjo na zadnjih nekaj obiskih veliko pogovarjali (kdor me pozna, ve, da nisem med najbolj zgovornimi osebki) in mislim, da sva bili tega obe veseli. Upam, da tako tudi ostane.
To poletje sem precej časa preživela tudi z obema srčicama, ta velika je že tako samostojna, da sama (brez staršev) preživlja dneve z nami v gorskem raju, tako da sem tudi prvič čisto sama otročka spravila k popoldanskemu počitku, menjala flajštlčke, čofotala po vodi z miško S. v naročju, tolažila, se smejala...
Od junija sem prebrala že ogromno knjig, zato se Lubi boji, da bom postala psiho, ker večinoma berem primere serijskih morilcev, ki jih rešuje Alex Cross, avtor pa je James Patterson. Ravno danes sem zaključila s še eno iz te serije, tako da sedaj pridejo na vrsto malo drugačne. Se bom lotila tistih, ki mi jih je posodila P.
Že dolgo si potihem želim enega knedla... ker se zavedam, da za otroka še nisem pripravljena (tako ali drugače), bi pa imela enega kužka... temu pa seveda cela naša bajta nasprotuje, ker smo imeli pač eno izkušnjo, ki se je izkazala za zelo vzgojno... ampak človek se pri 10 letih obnaša drugače kot kako desetletje kasneje, ali pač ne? No, in včeraj me je prešinilo, da bi pa jaz bila lahko res samostojna, se uprla nasprotovanju družine in Lubija in si čisto sama zrihtala enega kužka in tudi za vse v zvezi s tem čisto sama poskrbela... in tako danes že večino dneva brskam po internetu in berem vse mogoče o beaglih. Pri tem me podpira (vsaj do sedaj) samo moja draga prijateljica E., ki me še dodatno spodbuja s tole vsrcesegajočo sličico... kogar pa tale ne prepriča, pa res ne vem, kaj mu je?! :)


A ni to najbolj kjut kuži ever?
No, se strinjam, da je potrebno še kar nekaj temeljitega razmisleka, ampak mislim, da je to dober in primeren korak na poti k moji (večji) samostojnosti in odgovornosti. Al kaj?

Torej, to bi bilo v grobem dogajanje zadnjih 8 mesecev ;)

Naslednje dni pa nameravam uživati in na polno izkoristiti!

Pozdravček od ta ponovno najdene ;)