Generacijo moja

Ko odraščaš in se staraš, tega pravzaprav sam niti ne opaziš. Ja, opaziš, da se življenjski ritem spreminja skladno z obveznostmi, ki se z leti spreminjajo. Opaziš, da so ti všeč druge stvari in drugi ljudje. Da uživaš v drugačnih dogodkih in da so ti pomembne drugačne vrednote. Ampak kljub temu nekako ne občutiš direktno, koliko si dejansko star ... vse dokler ne vidiš svojih (so)vrstnikov. In šele pri njih vidiš, koliko so stari. In nato ugotoviš, da če so oni že toliko stari, da si tudi ti. In te zadane. Ena sošolka ima 2 leti starega fantka, druga je poročena, tretjo srečaš na kavi s trebuščkom, kot da bi pojedla žogo, četrta ima facebook status "engaged", peta objavlja poročne slike, šesta boža svoj trebušček, sedma pregleduje spletne strani z otroško opremo ... še bi lahko naštevala. Skratka, na ta način nekako ugotoviš, da se staraš. Da nisi več otrok, najstnik, mlad študent. Čeprav še vedno, vsaj nekateri, gulimo študijske klopi, smo v letih, ko je večina naših staršev že živela v lastnih stanovanjih, imela redne službe za nedoločen čas, (vsaj) enega otroka in starše v penzjonu. Danes so sicer stvari bistveno drugačne, povprečna starost za take velike prelomnice v življenju se močno dviguje. Ampak kljub temu ne morem mimo dejstva, da se tudi moja generacija stara. :) Kakšna ugotovitev, kaj? Pa ne, mene moja starost (še) prav nič ne obremenjuje, niti se (še) ne bojim staranja. Se pa veselim dogodkov, ki jih današnje generacije spravimo pod streho tam nekje do tridesetega, naši starši, še sploh pa stari starši, so jih pa že nekje do dvajsetega. Priznam pa tudi, da me ob vsaki novi novici o velikih korakih pripadnic moje generacije malo zbode. Ja, jaz bi tudi. Vse to.



In še tale pesmica - ne morem, da ne bi - ker mi naslov objave zveni prav v tej melodiji. :)

Ena drugačna torta

Če sem se zadnjič hvalila s svojo prvo čisto tapravo torto, bom danes objavila še eno drugačno tortico. Tako, ki ni za pojest, je pa njena "struktura" uporabna. Tole tortico sem delala avgusta, ko sem čakala, da se prvi otroček moje drage E. odloči prijokati na svet. Za dobrodošlico z moje strani je dobil tole:

Mali T., čeprav si na svetu že več kot 2 meseca, ti še tu želim vso srečo na poti življenja.

Tortico iz pleničk sem pa naredila nekako takole:

kupila sem paket pleničk :), vsako posebej zrolala in rolico utrdila z elastiko. Potem sem preračunala, kako pleničke ustrezno razdeliti na tri dele, da bodo nadstropja v ustreznem razmerju. Ko sem to približno ugotovila, sem najprej pleničke kar same postavila približno v krog in jih nato skupaj zvezala z vrvico. Ko sem to zategovala, jih je sila nekako stisnila skupaj v pravilnejši krog. Enako sem potem naredila še s preostalima nadstropjema. Z okrasnim trakom sem prekrila vrvice in naredila mašnjice. Skozi sredino sem potisnila palčko za ražnjiče :), da je bila torta bolj stabilna. Poiskala sem ustrezno velik karton in ga ovila z darilnim papirjem, torto postavila gor, na vrh pa še okrasek, ki je spomin za mamico in očka. To je to. :)
Meni se zdi zelo luštno darilo, pleničke pa itak vedno prav pridejo. Ane? :)

Veliki odhajajo ...

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusi vnovič
in zopet
in znova.

 

Tone Pavček (1928-2011)

Naj bo njegovo življenje tudi na drugi strani polno pesmi.

Vikend

se lahko začne. Sem opravila, kar je bilo ta teden za opraviti. Lasje so umiti, nohtki rdeče sijoči. Skodelica kave prijetno diši in greje dušo in telo. Načrtov za soboto in nedeljo še ni, ampak dolgčas gotovo ne bo.
Naj bo vikend za vse nas lep, vesel, sončen in nasmejan.

Priznanje

Na naši fakulteti je letos že drugič potekala slovesna podelitev priznanj Dekanova lista najboljših študentov posamezne vpisne generacije. In že drugič sem bila tam. Kot nagrajenka. Lani je bilo povsem očitno, da gre za novost in je vse skupaj potekalo bolj tako ... na hitro. Letos so se že bolj potrudili, povabili nekaj (visokih) gostov iz vrst naših politikov. Pa župana. In Manco Špik. Punca kar v redu poje. :) Po podelitvi je sledila manjša pogostitev. No, ta pa res ni bila bogvekaj. Verjetno bi se mi zdela povsem primerna, če ne bi vedela, da je bilo že zmenjeno za nekaj boljšega. A je zmanjkalo denarja. :) Ampak penina je bila pa kljub temu odlična. Za želodčke smo pa potem sami poskrbeli in se odpravili v znano čevapčinico v mestu, kjer študiram. Res imajo dobre čevape, pa v resnici nisem fanica te "piknik" hrane. No, skratka, sem se hotela malo pohvaliti. Pa sem se, a ne. :) Je super občutek, ko vidiš, da se ves tvoj trud potem vsaj na tak način obrestuje. Samo upam, da se bo obrestoval tudi, ko bo treba dobiti službo. Mogoče bodo pa na fakulteti poskrbeli za to? :) Optimizem v tem zgodnjem mrzlem in deževnem jutru prav pride. :)

Lep dan, tudi če zunaj ni najbolj prijazno. Gumijaste škornjce na noge, toplo bundico in dežnik, potem pa skakat po lužah. ;)

Super

vikend je bil. V petek zvečer sva šla z Lubijem na najino rojstnodnevno večerjo. Vsakič, ko ima kdo od naju namreč praznujeva z družino in sama. Ko praznujeva sama, greva ponavadi nekam na večerjo. Tokrat je dragi izbral eno odlično restavracijo na Bledu. Že dolgo naju je mikala, zato sva se zadnjič odločila. In bila sva navdušena. Odlična postrežba, prijazno in ustrežljivo osebje, izvrstna hrana, prijetno vzdušje, da ne govorim o razgledu (če bi bila tam podnevi) in o tem, da vsaka dama dobi vrtnico. In teranov liker na hišo. Popoln večer, ravno prav polna želodčka in midva srečna. Potem dooolgo spanje in sobotno potepanje po bližnjem avstrijskem in bližnjem italijanskem (nakupovalnem) mestu, po vrnitvi v Slovenijo pa odprava v gorski raj. Tam pa dva takratka, da sva se pogrela, dokler hiške ni zgrel ogenj v peči, pica, film ... :) Včeraj, v nedeljo, krogec okoli jezera, hitro kosilo in popoldanski počitek. In nato nazaj domov. :)
Fino je bilo.
Kakšen pa je bil vaš vikend?

Topli spomini

Zebe me, zaspana sem in imam popoldne za lenarjenje. Mi je pa končno uspelo naložiti fotke s fotoaparata na računalnik, tako da me grejejo spomini na vroče, brezskrbne in neskončno srečne dni.
Naj fotografije spregovorijo same ...

Razgled s terase.

Malo drugačen pogled s terase.

Ožujsko in kavica na plažici, ravno prav vroče sonce, šum morja. Lubi prinese za vsakega nekaj. Nebesa?

Na eni odmaknjeni plažici. V ozadju otoček Zabodarski.

Pripravljava večerjo.

Mmmmm ...

Večerna romantika in ledeno ohlajen koktajl.

 

Ste se pogreli? Jaz sem se. Bolj konkretno pa me trenutni greje Twinings Brazilian Baia. Omamno diši. :)

Prvič

Vsaka stvar je enkrat prvič, in v torek sem prvič v življenju čisto sama spekla torto. Čisto malo mi je pomagala mami, ampak samo z nasveti. Praktična izvedba pa je bila povsem moja. Sem se zelo potrudila in dragega presenetila z nutelino tortico. Moram se pohvaliti, da je (bila) odlična. Mogoče malo premalo namočen biskvit, ker nisem upala bolj namočiti, da mi ne bi vse skupaj razpadlo, drugače pa slastna. :) Povrhu vsega pa še izgledala ni tako slabo. Za prvič čisto super. Sem se malo izživljala z okraševanjem in sem popolnoma navdušena nad tistimi tubicami s sladkorno pisavo. Mislim, da bom kmalu spet kaj ustvarjala. Nekako sem padla v filing. :)

Še malo foto dokaza:

Lep dan!

Vse najboljše

Danes je objava namenjena samo tebi. Ker me osrečuješ in podpiraš, spodbujaš in usmerjaš, navdihuješ in opogumljaš. Ker me ljubiš. In ker te ljubim jaz.
Ljubezen moja, vse najboljše!

Danes

nisem najboljše volje. Nič hudega ni narobe, je pa nekaj stvari po malem. Zjutraj sem se zbudila ne prav čisto zdrava. Imam povsem razdražen želodec in ne vem, a sem staknila kaj od nečakinje, mi včeraj kakšna hrana ni pasala, ali je pač včasih želodec preprosto razdražen. Delala sem prav nič fajno nalogo za fax in, ko sem se hotela lotiti dela za službo, ugotovila, da itak spet nimam pravega materiala. In da bom spet delala namesto nekoga in da za to spet ne bom ustrezno plačana. Iz bolnice so sporočili, da mama še ni OK. Da pljučnica še vztraja. V sobi me zebe. Kurimo še ne. Ne vem niti, kako in kdaj bomo, ampak v redu. Zvečer bi morala začeti s sezono aerobike, ampak mislim, da bom današnji termin skenslala. Zaspana sem in ne da se mi prav nič. Iščem energijo, da se spravim iz tega stanja. Ker tole samopomilovanje ne bo pomagalo polepšati dneva.
Upam, da je vaš dan pozitivno naravnan.

Huda ura

Imela bi tole uro. No, ti dve uri. Ali vsaj eno od njiju. :) Najraje obe. :)

Fossil ES2860, hudaura.com

Jet Set Beverly Hills JI3604-642, hudaura.com

(NE)navadno

Zadnji mesec je nenavadno predvsem vreme. Ampak, začuda, se tokrat nad tem nihče ne pritožuje. Jaz se tudi ne. :) Tole indijansko poletje je super, pa čeprav je nenavadno in (verjetno) ne povsem normalno. In ker vremenarji za konec tedna napovedujejo ohladitev, je bilo pretekli vikend treba na polno izkoristiti. In sva ga. Z dragim sva bila v gorskem raju in bilo je čudovito. Čez dan neskončno toplo sonce, brez oblačka, brez sapice. In, ne boste verjeli, saj še sama težko verjamem, plavala sva. V jezeru! 1. in 2. oktobra sva se kopala v Bohinjskem jezeru. Tak dogodek si je treba zapomniti. Ga zabeležiti. Označiti na koledarju. Ker ga najbrž ne bova več doživela. Vsaj še dolgo ne. Ali pač? Glede na vreme zadnje čase je sicer vse mogoče, ampak se mi še vedno zdi bolj malo verjetno, da se bo kaj takega kmalu ponovilo. Nad čudovitimi dnevi sem povsem očarana. Veslanje po čisto mirnem jezeru, opazovanje narave, kristalno jasen odsev gora v vodi, jadranje padalcev nad jezerom, nastavljanje sončnim žarkom ... sanjsko.
No, danes je bilo malo manj sanjsko vstajanje ob 6.00. Ampak študijsko leto se je pač začelo in tudi to je po svoje fino. Pa še bratca sem srečala zjutraj na faksu (on je bil tam po službeni dolžnosti). In kavo mi je plačal. :) Hvala!

Lep dan! Študentom pa uspešno študijsko leto in čim manj študentskih laži. ;)