Frustrated

Ponavadi najprej napišem naslov objave in nato njeno jedro, danes bo obratno. Nekaj minut že buljim v ekran in hočem natipkati ustrezen naslov, ki bi lahko strnjeno povzel vse moje misli, a mi ne uspe. Tako bo mogoče bolje, da najprej spravim vse iz sebe in bo potem naslov lažje izluščiti (ali pač ne).
Trenutno sem (spet) doma, ker je Lubi (spet) v zdravstvenem domu. In bo danes še enkrat. In bom SPET doma. Ta teden sva sicer (kao) na dopustu v hiški sredi gorskega raja, ampak Lubijeva poškodba onemogoča njegovo pričakovano spokojnost. Vsak dan gledava na uro, da ne bova zamudila njegove fizioterapije, danes pa še pregleda pri njegovi dohtarci (ne, ne hodim z njim v ZD, hodim pa med tem časom domov, ker nisem rada sama na tako samotnem kraju na robu gozda). To za sabo potegne tudi to, da ne moreva početi vsega, kar si želiva - sprehodov po prelepi naravi, obiska savne, kuhanja odličnih večerij (kosiva zaradi poznega zajtrka pač ne). Z vsem tem se moram (baje) sprijazniti, vendar mi to ne gre preveč dobro od rok. Nepričakovane spremembe (na slabše, seveda) načrtov pri meni namreč ne povzročijo hitre adaptacije v smislu ¨se zgodi, bo vseeno fajn¨, ampak prav nasprotno sprožijo val tečnobe (¨a gre loh spet vse narobe?!¨). Ja, če nekaj prekriža moje načrte in ne gre vse po pričakovanjih, me to precej pobije.

Naslednja misel je pa: ¨Hmmm, že 26. smo?! V sredo mam že fax!¨ Hja, spet. Po kar dolgih počitnicah, tako da imam malo treme. Ampak o tem raje drugič. Naj uživam še teh nekaj dni ;)

Igrice

Tudi ne več (vsaj ne taki tipični, do 10 let stari) otroci se včasih igramo. Zadnje dni se z Lubijem neprestano igrava - imava svoje stanovanje, skrbiva zanj, pospravljava, hodiva po nakupih, kuhava, hodiva spat v sobo, ki NI tudi bivalni prostor... Hja, zakaj pravim, da se igrava? Ker stanovanje, žal, ni najino, ampak bo to najino igranje trajalo samo še kak dan, dokler se tašča- in tast-to-be ne vrneta z dopusta. In potem bo spet vsega konec. In bova čakala... in upala... da se njegovi končno enkrat odločijo, katero stanovanje hočejo zase in nato drugega prepustijo nama. Ja, imajo eno stanovanje, ki sameva in propada. A ni to žalostno? Toliko mladih parov in družinic sploh nima možnosti, da bi imeli svoje stanovanje. Midva pa sva prisiljena živeti nomadsko življenje zgolj zaradi neodločnosti ljudi. :( Ne najdem besed, ki bi opisale, kako se počutim pri vsem tem. Res res resssss si želim, da tole, kar se dogaja zadnji teden ne bi bila več le igra (oz. začasno stanje), ampak bi to postal najin vsakdan, najina realnost. Zakaj ne greva v najemniško stanovanje, boste vprašali. Ampak odgovor je sila preprost: nimava denarja. Pri teh cenah stanovanj nama z eno plačo ne bi uspevalo plačevati najemnine in stroškov, kaj šele, da bi si ob vsem tem privoščila še kaj drugega. Poleg tega dejstva pa se nama zdi totalno neumno zapravljati denar za najemnino, ko pa naju nekje že čaka prazno stanovanjce...
Po mojem bom res morala jaz nekaj ušpičiti, da se bo kaj premaknilo ;)

No, jaz pa se od petka naprej igram tudi negovalko :) Lubi si je namreč zvil gleženj, ko sva pobirala pridelke z vrta (ja, seveda ne svojega, tudi ta je od njegovih). Je bilo kar pestro, ampak je že skoraj dobro.
Tako da je bil vikend zelo lenoben, ne le zaradi vremena. Ampak nama je bilo lepo.

Home, (sweet) home

Tako, pa sem spet doma. Včeraj sva z Lubijem po enem tednu uživancije na Lefkasu pristala na letališču Jožeta Pučnika (joj, kako se to trapasto sliši).
Imela sva se takoooooo lepo, otoček ima res rajske plažice... beli drobni kamenčki, turkizna in kristalno čista voda... uživala sem kot majhen otrok, ko sem čofotala v vodi. Pa vse tiste grške večerjice... njam!
No, da ne bi bilo preveč kičasto, sva bila malo razočarana nad namestitvijo - predvsem ¨upravnice¨ hotela so bile prave grške cvetke, ki niso znale niti besedice angleško, pa malo je bila vodovodna napeljava že zdelana... Ampak pustimo to, končni in skupni vtis o počitnicah je: SUPEEER!
Da pa vse skupaj res ni bilo niti malo dolgočasno, naj povem še to, da sem doživela dva (zame malo manj prijetna) pripetljaja na letalu. Najprej smo v Prevezi potrebovali dva poskusa, da smo lahko pristali. Smo leteli že ZELO nizko na tlemi, že nad pristajalno pisto, ko kar naenkrat nismo več upočasnjevali, ampak je pilot MOČNO šel po gasu. Potem se je oglasil in rekel, da je bila pista blokirana... Hm?! Letališče je bilo ob našem pristanku (po 5 minutah kroženja nad letališčem nam je v drugem poskusu le uspelo pristati) kot izumrto. Le kaj je blokiralo stezo? Ja, saj raje vidim, da pilot navrže tak izgovor, kot da bi rekel, ups, zafrknil sem. Že tako sem pred poletom potrebovala apaurin, da sem lahko normalno delovala :) No, potem pa še turbolenca na poti domov. Ježešna. Saj baje ni bila huda, ampak meni je bilo kar malo strašno vse skupaj. In to v jasnem vremenu. Ne vem, zakaj sem bila prepričana, da se turbolenca pojavi samo v oblakih? :) Ja, nimam pojma o teh stvareh. V glavnem, še vedno ne maram letenja!

No ja, življenje se torej vrača na stare tirnice. Po včerajšnjem veselju ob snidenju z domačimi in tuširanju v domači banci me je danes ponovno prevzela želja, da bi se odpeljala nekam na toplo, na morje. Doma mi ni všeč :) Ampak saj bom padla nazaj v star ritem...

Tako, da boste videli, da sva se imela res lepo in da je otoček čudovit, prilagam še slikici za prebujanje skušnjav ;)