Obljuba dela dolg

Tudi (ali celo predvsem) če je dana sama sebi.
V moji omari je že nekaj časa vladal kaos, ki se je samo poslabševal, odkar se je vreme začelo spreminjati v pomladno-poletno. Iz zgornjih polic sem vlekla posamične majčke, ki sem jih potem dajala v omaro nazaj med zimske majčke, ker pač sezonske cunje dam na nižje police - zgornjih namreč brez pripomočkov ne dosežem. In tako je v omari nastala prava bomba. Tako sem si obljubila, da bom to uredila po zadnji seminarski. Pa je bila ta mimo, omara še vedno razsuta. Sem si rekla, da bom pa res po zadnjem izpitu. Pa je šel mimo tudi ta. No, danes, 8 dni po zadnjem izpitu, sem se končno lotila te moje omare. In po dobri uri dela je kot iz škatlice. Je prav zadihala. Kar naenkrat ni več videti, da imam toliko cunj, da mi omara poka po šivih. Bi se dalo še kak šoping noter spravit. :)
Glavno pa je, da je obljuba izpolnjena. Pa še pakiranje za na morje bo lažje, ker je pregled nad vsebino znatno boljši.

Dobrodošlo, poletje!

Prvi poletni dan. In najdaljši dan v letu. Če to ni razlog za veselje, je tu še dejstvo, da je nebo brez oblačka in da se delovni teden izteka. Pa da se šolarjem začenjajo počitnice in da veliko ljudi že odšteva dneve, morda celo ure, do dopusta.
Kljub temu se mi letos zdi vse malo ... hm, neprav. Ker imam občutek, kot da sem nekje na poti izgubila stik s svetom, kot da bi eno obdobje preskočila. Govorim o pomladi. Letos se mi namreč zdi, da je sploh ni bilo. Da smo kar iz zime skočili v poletje. In zato moji možgani nekako ne znajo prav preklopit. In včeraj smo se na obisku pri bratu pogovarjali o današnjem dnevu in sem ugotovila, da sem čisto pozabila, da je danes že najdaljši dan in da se bodo svetle ure dneva spet začele krajšati. Kdaj se je pa dan tako podaljšal?! Kakorkoli, da ne bo zvenelo, kot da sem res za nekaj mesecev zgubila stik z realnostjo v kakem psihiatričnem smislu. Ves čas sem bila prisotna in prisebna. :) Samo mraz, ki se je neskončno dolgo vlekel, mi je malo zmešal štrene glede filinga. In res se mi zdi čudno, da grem 3 tedne po koncu "zime" že na poletni dopust. :) Oh, ampak vseeno komaj čakam.
Poletje moje drago, vesela sem te. Dobrodošlo med nami in vztrajaj tu kar se le da dolgo! Vsem nam pa želim, da bi v tem času ustvarili veliko nepozabnih spominov in preživeli ogromno čudovitih sproščenih trenutkov, ki nam bodo še dolgo dolgo vlivali voljo in energijo.

Vroče!

Čas: 10.10
Notranja temperatura: 27,8 °C
Zunanja temperatura: 32,1 °C

Klimo bi, prosim. Pri takih temperaturah je precej nemogoče učinkovito kaj naredit. Pa še roke se mi potijo, bo računalnik crknu. :) Mooooooooooorjeeeeeeeee, kje si?!

Prosto popoldne

Odkar prodajam srečo (tisto na srečkah, da ne bo pomote), imam redko kdaj možnost preživeti lenobno prosto popoldne. Danes pa sem na faksu imela čisto ZADNJI izpit in sem si vzela frej. Sicer me je vročina tako zdelala, da sem bolj kot ne kot cunja, ampak je vseeno fino. Malo berem, malo blogam, pripravila sem eno odlično testeninsko solato, ki bo za pozno kosilo, samo še moj dragi pride domov. In se predajam morskim ritmom ... in odštevam dneve. Super je. V bistvu še nisem čisto dojela, da je to to, kar se faksa tiče. Ok, čaka me še magistrska naloga, ampak po vseh seminarskih in raziskovalnih, ki smo jih napisali tekom študija, to res ni big deal. Sicer je pa to konec, finito. Po eni strani neskončno vesela, ker res že predolgo hodim v šolo, po drugi strani je pa to konec enega dokaj varnega in udobnega obdobja. Zdaj se namreč ne morem več tolažit, da imam itak še faks za dokončat ... ampak me čaka samo še borba za službo. Hmm, zašla sem. Danes sem frej in fino se imam. Težke teme za razmišljat lahko kak dan počakajo. :)

Tole pa se vrti za vzdušje ...

Ti i ja i galeba dva ... ;)