sobota, 24. december 2011

Vesel božič

Dragi moji,

naj bo božični večer poln slastnih dobrot v odlični družbi in naj vam božični dan prinese srečo. Naj vam bo toplo pri srcu in naj bo duša mirna. Naj bodo misli vesele, spokojne in lahkotne in naj skrbi vsaj za teh nekaj dni odidejo na dopust. Naj vam radost napolni srce in lica krasi ljubka rdečica - malo od vina, malo od ljubezni, malo od sreče in malo od ognja, tistega v peči in tistega drugega. Uživajte ob soju luči in vonju sladkih pregreh.

Vesel božič!

četrtek, 22. december 2011

Neprimerno

Prav noben trenutek ni primeren za bolezen, ampak vsekakor si včasih lažje privoščiš "bolniško" kot kdaj drugič. In jaz si je te dni prav zares ne morem. No, zdaj si jo pač moram. Že včeraj popoldne sem se čudno počutila, bila sem nepopisno zaspana in bolel me je želodec. Pa je bilo potem približno v redu, ponoči sem pa bruhala. In je bilo zjutraj spet OK, zato sva šla pospravljat stanovanje. Lubi je za to celo vzel dopust, da bo ja pred prazniki pospravljeno in urejeno. Sem delala nekaj ur in se vmes vedno slabše počutila, na koncu sem počivala že vsakih nekaj minut. Zato se je dragi odločil in mi prepovedal nadaljnje delo ter me odpeljal domov. In tako zdaj že kar nekaj ur ležim in počivam in razmišljam, kaj vse bi morala zdaj drugega početi. Ampak bolezen je pač močnejša. Hvala bogu, ali komurkoli že, se počutim zdaj že bolje, ampak ne upam naprej pospravljati, ker se bojim, da se bo moj želodček spet razjezil, če mu ne bom dala miru. Toliko o predprazničnem početju. In o stvareh, ki bi jih toliko raje in toliko bolj nujno rada počela. Spustiti moram praznični plesni nastop moje nečakinje, Lubi je ostal sam pri pospravljanju, piškoti so še vedno brez čokolade, darila še niso zavita in sploh nič ne teče po planu. Verjetno je pa tudi to za nekaj dobro. Upam.

sreda, 21. december 2011

(Wannabe) piškotki

Pa sem se le lotila peke piškotkov. Z zanosom in navdušenjem, polna idej. Pa me je takoj, ko sem začela z oblikovanjem, vse skupaj minilo. Ne vem, kaj je šlo narobe, ampak testo je bilo full gumijasto. Ampak to še ni bil problem, z modelčki sem jih super lahko izdelala, toda v pečici so se spremenili v spake pokvake. Full jih je skupaj potegnilo in napihnilo čez vse meje. Zadnja runda je celo vsa luknjičasta. :( Nimam pojma, v čem je problem, tako da niti ne vem, kaj bi naslednjič spremenila. Našla bom drug recept, ki ničesar ne prepušča "občutku" in ima vse točno do grama opredeljeno. Taki recepti so mi najljubši, ker začetnik pač ne more imeti občutka, ane? No ja, danes se bom lotila še okraševanja teh ponesrečenih piškotkov in upam, da bodo vsaj potem, ko bodo obdelani, malo bolj sprejemljivi na pogled. Ja, za takega perfekcionista, kot sem jaz, je takle videz piškotov hud udarec. Včeraj sem bila kar fino razočarana. Prvič se lotim tega in se takole sfiži. Ni ravno spodbuden začetek. :( Ampak ne bom vrgla puške v koruzo. Bo pač drugič moralo biti bolje.
So pa uspeli vsaj medenjaki. Čeprav je testo veliko premehko in prepocasto, da bi jih lahko oblikoval z modelčki, so vsaj približno spodobni. :) So pa oboji zelo zelo okusni, manjka jim le estetike. :)

Medenjački so ratali taki:


Ta drugih pa ne pokažem. Vsaj zaenkrat še ne. :)

ponedeljek, 19. december 2011

Idila

Končno sem si vzela čas in okrasila svoje domovanje. Že nekaj let je vsako leto okrašeno povsem enako, ampak glede na to, da so okraski na prostosti približno 2 tedna na leto, je čisto vseeno, če jih večkrat uporabimo.

Tako zgleda:



Ena smrečica je okrašena, čakata me še dve. Ena v dnevni sobi in druga v novem stanovanju. In še vedno name čakajo sestavine za pškotke, da se jih končno lotim. Mogoče že danes. Če ne, pa jutri. :)
Se tudi pri vas doma že svetijo praznične lučke?

nedelja, 18. december 2011

Sončna zimska nedelja

Dobro jutro!

Ne, ne, sem pokonci že nekaj ur. :) Končno so se temperature spustile in posijalo je zimsko sonce. Snega sicer - kljub obljubam vremenarjev - v nižinah ni, sem pa včeraj doživela zimsko idilo na poti čez Korensko sedlo. Joooooj, kako lepo. Zasnežena drevesa, lesketajoča tla in sonček. Winter wonderland. :) Sva šla v Avstrijo po nekaj dodatkov za stanovanje, ki je zdaj res že čisto čisto pri koncu, in sva mimogrede videla še zimsko pravljico. Pa še CD z božičnimi hiti sem kupila, juhu. :) Se ravno zdaj predajam zvokom teh pesmi, ki so sicer za marsikoga že povsem zlajnane, ampak meni vsako leto znova sedejo. In razmišljam, da bom jutri okrasila domovanje. Sicer pa razmišljam, kam bi šla malo na zrak, ker sem danes sama, dragi je namreč moral za nekaj ur v službo. Bomo videli, kaj to pomeni. Upam, da bo doma pravi čas, da bova ujela tast-to-be-jevo praznovanje. :) Tale čas zdaj pa izkoriščam, da se malo spedenam in sanjam o belem božiču. Ja, ja, vem, malo se že ponavljam. Ampak res res res si želim snega. In malo vzdušja. Ker se mi še danes zdi čisto nesmiselno, da je naslednji teden že božič. Res ni filinga. :) Sicer bo pa tale teden še pester. Moram še speči piškotke, okrasit ene 3 smrečice, nakupit darila, jih zavit ... itd. :) Vmes pa pogledat še na faks in delat za službo. Ni problema, vse bo. :)
Sem pa ravno ugotovila, da je tale objava čisto brez repa in glave. :)
Lepo nedeljo vsem skupaj!


petek, 16. december 2011

Božiček

Hohohoooooo, videla sem ga, videla sem Božička!!! ;) Po naši ulici se je pripeljal s sankami in jelenčki. Delil je darila in se slikal z otroki. In, veste kaj? Tudi meni je dal darilo! :))) Hehe, ja, tako je to, če imaš veze pri Božičku. In če redno futraš njegove jelenčke. Ki so v resnici poniji, moji rajski prijatelji. :) Hehe, v gorskem raju se blizu nas paseta dva ponija in danes sta bila Božičkova jelenčka. Prav prijetno je bilo. Vsaj takole občutiš malo božičnega vzdušja, se nalezeš otroškega veselja in navdušenja. :) Zdaj pa res upam, da bo ponoči snežilo in da se jutri zjutraj zbudim v belo jutro. Prosim, Božiček! :)

četrtek, 15. december 2011

Škotske klapkouhke (Scottish fold)

Nisem ljubiteljica mačk, ampak danes sem našla tele prikupne mucke s poklapanimi ušeski. Že iz objave o psih je jasno, da so poklapana ušesa top. :) Škotske klapkouhke so, a ni že ime prav ljubko? :)




Hehe, Lubi, ti je tole bolj všeč kot kužki? ;)

Wishlist 2011

Leto je naokoli in spet so tu mrzlični nakupi pred prazniki. Tako brez idej, kot sem letos, še nisem bila. In tudi na svoj tradicionalni wishlist sem skoraj pozabila, ker smo itak vsi brez denarja. :) No ja, želje so pa kljub temu. Če morda kdo zadane sedmico, mi lahko kaj kupi. ;)

Tole so moje želje:
  1. zimski škornji za v sneg. Butke smo jim včasih rekli. :) Taki, da grem lahko z njimi tudi po mestu, ne le po gozdu. :)
  2. črni škornji brez pete, ki ne premočijo. V Alpini imajo lepe. Ampak so hudičevo dragi.
  3. smučaraska bunda
  4. smučarske hlače
  5. bež plašč (ne štejem več, katero leto zapored)
  6. robotski sesalec iRobot Roomba
  7. kapa, šal, rokavice za k beli bundi (vijolične, turkizne, kaj takega kontrastnega)
  8. vinjeta :)
  9. copatki Vučko, taki lepi, usnjeni, ročno izdelani, s tistimi fensi šmensi vzorčki. Imajo jih na stojnici v Qlandii v Kranju. :)
  10. posode (lonci, piskri:) za v novo kuhinjo
  11. dežnik, tak ta ornk, ne zložljiv, ne prevelik in ne premajhen. Eleganten.
  12. boni Qlandia
  13. boni Müller
  14. šivalni tečaj :)
Nisem ravno skromna, vem. Tako da se zavedam, da je tale seznam bolj kot ne neuporaben. :) Itak pa je smisel božiča čisto nekje drugje, mogoče bi bil v obdobju tele svetovne krize spet čas, da bi se tega začeli zavedati. Ni nam treba zapravljati kupov denarja za vsa mogoča obdarovanja. Dovolj je, če smo tam za tiste, ki jih imamo radi, jim napišemo lepo misel, jim povemo, da nam je lepo z njimi. Darilo je lahko tudi vrečka domačih piškotkov. Res ni bistvo praznikov v tem, da si razbijamo glavo, kaj bomo komu kupili in kje bomo sploh dobili denar za vsa darila, kako bomo potem plačali položnice in kako bomo živeli prvih nekaj mesecev naslednjega leta, dokler si denarnice (vsaj malo) ne opomorejo.  Hja, ampak wishlist pa ostaja. Ker kljub temu, da je duh božiča v bližini in druženju, materialnih potreb to pač ne zadovolji. Po svetu moramo še zmeraj hoditi toplo oblečeni in s suhimi nogami. Ker zdravje je pa naše največje bogastvo.

sreda, 14. december 2011

I Hate Mornings


Pravzaprav ne sovražim juter. Sovražim zgodnje vstajanje. Predvsem, ko me pokonci vrže budilka. Če se sama od sebe zbudim zgodaj zjutraj, sem navdušena in se počutim odlično, ker je dan potem res dolg in produktiven in poln. Ampak. Ko se zbudim z budilko, preprosto ne delujem. Ne morem se zbuditi in ne morem se zalaufat. In počutim se, kot bi me povozil vlak. Zeeeeeeeehhhh. Pozna kdo rešitev? :)

Dobro jutro vsem! In upam, da lažje vstajate. :)

sobota, 10. december 2011

Izgubljeni otroci

Včeraj sem doživela dve situaciji, ki sta me globoko ganili. Obe povezane z otroki. Najprej na poti v Ljubljano. Na isti postaji kot jaz so na vlak vstopili nek očka in dva majhna otroka, starejši bratec in mlajša sestrica. S torbami in igračami so šli na vlak in se tam glasno pogovarjali. Otroka sta se borila za očkovo pozornost in mu eden čez drugega hitela pripovedovati, kaj vse se jima je zgodilo. Očka raznežen in navdušen nad njunimi zgodbicami, poln prijaznih besed in pametnih razlag. Punčka se je ves čas hotela stiskati pri očku. Ločeni starši, sem si mislila. Nato pa sta mala začela tekati po vagonu in punčko je ogovorila neka starejša gospa. Na vprašanje, do kam se bodo še peljali z vlakom, ji je punčka odgovorila z dolgim pojasnilom. Da so v resnici doma v Kopru, zdaj pa živijo nekje drugje, v rejniški družini, zdaj pa da gredo z očkom v Medvode. Tako sta se mi zasmilila. Pravzaprav vsi, tudi prijazni očka. Le kakšna je njihova zgodba? Kakšen je razlog, da očitna očkova ljubezen ni dovolj, da bi družino obdržala skupaj? Nekaterim v življenju res ni lahko. Pa čeprav so si mnogi krivi sami, so zgodbe otrok še vedno žalostne. Ker oni pa res niso nič krivi. Tudi če je mamica alkoholičarka in očka drogeraš, otroci jih še vedno obožujejo. In nočejo živet v rejniških družinah. Le kaj bo z njimi?
Druga zgodba se je pa zgodila sredi Prešernovega trga. Kar naenkrat je sredi množice majhen fantek, star kake 4 leta, prestrašeno begal naokoli, jokal in klical mamico. Ubogi malček je bil popolnoma izgubljen. Na srečo je neka gospa takoj pristopila k njemu in nato še nekaj drugih. Fantek pa je le jokal in klical mamico. Smo čez nekaj minut ravno hoteli pristopiti še mi in predlagati, da bi fantka odpeljali do banda, ki je igral, in da bi tam po mikrofonu pozvali mamico, ko je ta super ženska  le prišla, grobo zgrabila fantka za roko in ga odvlekla stran, ga ob tem še grdo gledala in mu nič kaj prijazno govorila. Brez tolažbe, brez objema, brez izkaza olajšanja, da je našla svojega otroka. Brez zahvale tujcem, ki so v stiski priskočili na pomoč njenemu otroku, za katerega bi morala skrbeti sama. 4-letnika pa menda zvečer sredi Prešerca res ne spustiš iz rok, kaj šele izpred oči?! In menda slišiš jok svojega otroka? In vidiš rdeča utripajoča ušeska na glavi? Nekateri starši so res neodgovorni. In ne, nisem ena tistih žensk brez otrok, ki pametujejo kako je in kako bi moralo biti. Res še nimam svojih otrok, sem pa pogosto varuška dvema nečakinjama in vem, kako se to dela. In vem, da ju nikoli ne spustim izpred oči. Hvala bogu, se je situacija hitro in dobro razpletla, lahko pa bi bilo tudi drugače. In veliko bolj tragično. Nekateri morda res ne morejo skrbeti za svoje otroke zaradi spleta različnih okoliščin. Nekateri pa mislijo, kako oh in sploh starši so, kako lahko svojim otrokom nudijo vse na svetu, pa jim v resnici ne zagotovijo niti najosnovnejšega, ljubezni in občutka varnosti. Verjamem, da bodo taki otroci še bolj izgubljeni kot tisti, ki pristanejo v rejniških družinah, čeprav starši slednjih v splošnem veljajo za veliko slabše in nevredne. Življenje je do nekaterih res kruto. Ubogi nemočni otroci pa so mu prepuščeni na milost in nemilost odraslih. In upajo, da bo nekdo poskrbel zanje.

  
Foto: siol.net

Naj bo december lep za vse. In naj se tudi žalostnim otrokom prikrade smeh na obraz. Za vedno.

Še vedno

ga iščem. Praznično vzdušje, namreč. :) Tudi v Ljubljani ga ni. Verjetno je to posledica spleta različnih dejstev. Priznam, tudi datum je verjetno še predaleč od praznikov. Vsekakor pa so vzdušje včeraj kvarile temperature visoko nad lediščem, dež in dejstvo, da mi je bilo na predprazničnem pohajanju po Ljubljani in ob kuhančku dejansko vroče. Ponavadi me zebe v vsak delček telesa in iščem proste prostorčke pod grelci. Včeraj so bili redki sploh vključeni. In prav nič, niti malo me ni zeblo. Kot bi pila kuhano vino enkrat spomladi. Samo lučke so bile prižgane. Aja, v večini lokalov so pa vrteli terasne dalmatinske komade. Hmmm? Ja, saj pravim. Nič kaj zimsko. :) Je bilo pa kljub neprazničnem vzdušju fino. Lučke so lepe, kuhanček je okusen, praženi mandlji omamno dišijo in božajo želodček. Družba je bila pa itak dobra. Kljub temu pa z Lubijem planirava ponovitev, in sicer naslednji petek, 23. Takrat upam, da bo v zraku že več prazničnega. In mogoče kakšna snežinka? Proooooooosim, naj sneži. Kaj je bolj čarobnega od zasneženega božiča?
V upanju na sneg vas lepo pozdravljam! ;)

petek, 09. december 2011

Christmas Spirit

Ni ne snega in ne mraza. Pri nas ni še nič okrašeno, niti daril še nimam. Pogled skozi okno tudi ne pripoveduje božične zgodbe. Vseeno pa se božič hitro bliža. In na radiu ravno igra lepa božična pesem. Jaz pa se popoldne z mojo ljubeznijo in najinima prijateljema odpravljam v praznično Ljubljano. Iskat vzdušje v lučkah, vrvežu in kuhančku. Komaj čakam! Če bi zvečer začele naletavati še drobne snežinke,bi bila pa še posebej vesela.

Praznična Ljubljana 2009.  Foto: Lubi :)

četrtek, 08. december 2011

(Nič več) zadušljivo

Včasih zna biti kje v kakšnem prostoru zadušljivo. Zaradi prevelikega števila ljudi, premalo prostora, slabega zraka, včasih pa tudi zaradi preveč krame in šare, ki se nabira in nabira skozi leta in jo le potiskamo vstran, pospravljamo naokoli, prestavljamo in še kaj, dokler nam nekega lepega dne končno ne do*izdi. In to se je danes zgodilo meni. Grozno grozno grozno sem se že počutila v moji sobi. Nikjer več ni bilo nič prostora, povsod sama neuporabna šara, nikamor več nisem mogla nič več odložit. Miza je bila polna, police so se šibile, predali se niso več zapirali, prah me je dušil. Zjutraj sem se počutila prav obupno. Nisem vedela, kaj mi je, ni se mi dalo delati, še ležati ne. In sem ugotovila, da je razlog v tem, da se v svoji sobi že neskončno slabo počutim. Zaradi vsega, kar se je nabralo v njej. In sem začela najprej samo na izi pospravljati po mizi. Potem pa sem ugotovila, da sem v pravem razpoloženju za proč metat. Nič mi ni bilo škoda. In sem začela pri predalih. Pa policah. In omari. In zdaj lahko v sobi spet diham. Pospravljeno je in čisto, brezveznih stvari ni več. Svečki migljata in dišita. Kar je pa predvsem super, je to, da je večina stvari, ki je še ostala v sobi, povsem uporabna, zato ob selitvi ne bo treba ponovno zgubljati živcev, kaj je za v smeti. Čaka me edino še omara s cunjami, ampak za to pa danes nimam več energije. Sem bila že dovolj pridna. :)

petek, 02. december 2011

Imam ga

Končno ga imam. Neskončno lep je. Temen. Skoraj črn. Dolgo sem ga iskala in končno je moj.

Loreal Resist&Shine Titanium 502

Slika je sposojena, saj meni nikakor ne uspe naredit dobre fotke svojih nohtov. Lak je izredno temno rdeč, skoraj črn. Le na svetlobi pokaže svojo zardelost. :) Res dolgo sem si že želela nekaj takole temnega. In že nekaj lakov sem kupila, misleč, da so taki, a so me pretentali. Tale pa je res tak, kot zgleda v steklenički. Je pa res, da sem se namučila z nanosom, saj je za popolno prekrivnost in pravo "temnoto" potreboval 3 plasti, pa je še vedno čisto majceno neenakomeren. Da ne govorim, koliko časa se bo tole sušilo. :) No, pa naj mu bo. Ker je res lep. :)
Glavno, da sem lepa v petek zvečer. :) (Ne, ne grem žurat.) :)

Lep vikend!

četrtek, 01. december 2011

Veseli december

Začel se je. Najbolj nori, najbolj veseli, najbolj kičasti, najbolj praznični, najbolj družabni in najbolj božičkasti mesec v letu. :) Čas kuhanega vina, vonja po cimetu in pomarančah, po sveže pečeni potički in piškotkih. Po ljubezni. In danes se počutim prav praznično. Kot da bo že jutri Božiček nosil. :) Hehe, še dobro, da ne bo res, ker nimam še nobenega darila. Niti ideje. :)
Sem pa ravno narezala pomaranče in jih dala sušit na radiatorje. Da bo za okraske. :) Vem, da bi morali adventni venčki biti že narejeni in da bi morala v nedeljo goreti že druga svečka. Ampak meni advent v pravem pomenu besede ne pomeni prav dosti. Meni so venčki všeč kake 2 tedna pred božičem in tam do 5. januarja. Okraševat začnem nekje okoli 20. decembra in nič prej. Zato je danes pravi čas, da se pomaranče začnejo sušit. :)

Takole to zgleda:

Mmmm, kako dišijo. Bi morala še kak klinček v lupinice zataknit, da bi dišalo še lepše.
Naslednji teden bom pa začela piškotke pečt. Hmmm, ampak glede na datum, bi jih pa mogoče morala že prej? Miklavž je že v torek, ups. Malo gre prehitro tale čas. :) No ja, do božiča bom že napekla piškotke, Miklavž pa lahko kaj drugega prinese. Suho sadje, na primer. Alpa čokolado. :) Mmmmm, gremo na kuhančka? ;)

Vesel december vsem skupaj! In ... naj diši. :)