sreda, 30. september 2009

Wishlist (kar tako)

Moj rojstni dan je še daleč. In vsi prazniki tudi. Ampak imam vseeno veliko (materialnih) želja, za katere nimam dovolj finančnih sredstev, da bi jih uresničila. Torej, če slučajno kdo čuti željo, da bi me kar tako za foro malo obdaroval, mu pomagam s seznamom ;)
Optimist, ha?

Želim si:
  • avto!!!
  • kake 4 pare čevljev različnih namembnosti
  • nov stol za k pisalni mizi (preden si razbijem vse zobe, ker bom enkrat na tem starem polomljenem samo zgrmela na gobec)
  • torbo za na fax
  • fensi šmensi ledrco, tako hudo
  • jesenske cunjice
  • novo posteljo s kvalitetnimi vzmetnicami
  • kako dodatno omaro (ki jo sicer nimam kam postavit, ampak ok), ker imam v sobi totalno preveč stvari, ki jih nimam kam dati
No, OK, pa še:
  • stanovanje... ali pa, ker danes nisem ravno skromna, kar hiško.
Hahaha... Lubi je ravno šibal vplačat loto, mogoče pa bo kaj iz tega ;)

torek, 29. september 2009

Doma

Pa smo preživeli še en lep dopust. Na koncu sva se le odločila za Toskano. Domov sva prišla sicer že v soboto zvečer, ampak do zdajle še ni bilo energije, da bi se spravila k pisanju :)
V glavnem, Toskana je še lepša kot pravijo, samo nujno jo bo treba iti pogledat še v kakem drugem letnem času, npr. ko cvetijo ogrooooooomna polja sončnic, ali pa spomladi, ko poganja žito in cveti mak in drugo poljsko cvetje. Je pa pokrajina taka, da se iz minute v minuto, iz ure v uro, iz letnega časa v letni čas spreminja. In vsakič je zanimiva in lepa - na svoj način. Vsakič, ko se ozreš okoli sebe, je drugačna.
Na žalost se je že prvi dan začelo na veliko dogajati. Zakaj pravim na žalost? Ker ni bilo prav nič prijetno. Nekje na pol poti okoli Padove nama je namreč crknil avto. Oziroma bolj natančno klima. In zarad klime crkne cel avto! No, saj ne crkne, samo notri se nekaj začne šmelcat in se kadi izpod havbe(a je to slovenska beseda?). In potem je treba zamenjati kompresor pa filter pa jermena pa ne vem kaj še vse. Da ne bo pomote, nimam ravno kaj dosti pojma o tem, kar govorim, samo tako nekako so nama razložili, kaj vse je narobe. In potem čakanje na italijansko vlečno službo. In komuniciranje s tistim, ki šlepa, in seveda ne zna niti besedice angleško. In potem iskanje renta car-ja. In vožnja na letališče v Benetke po renta car (sama sreča, da smo bili z dvema avtomobiloma, da smo se zvozili. Hvala za pomoč soudeležencema!). In potem SPET nazaj do Padove plus še 250 km do Toskane. In veliko moje živčnosti in Lubijeve tolažbe. Potem so se zadeve pomirile, z neverjetno prijaznim italijanskim serviserjem (ki btw zna odlično angleško!) se je Lubi lahko vse dogovoril, tip je šel full na roke in iskal najcenejšo varianto, nato naju je prišel celo iskat na železniško postajo, ko sva šla iz Firenc do Padove z vlakom po najin avtoček. V glavnem, stvari so se dobro iztekle, samo denarnica je kar za nekaj evrov tanjša. Pa en dan Toskane sva zapravila s to vožnjo sem in tja, ampak lahko bi bilo veliko huje.
Aja, da ne bi bilo premalo pripetljajev, je Lubi v nedeljo zvečer ugotovil, da nima polnilca in rezervne baterije za fotoaparat. Aaaaa?!!!?!? Hvala komurkoli že, ga je uspel v torek kupiti sredi Siene. Počitnice v Toskani brez fotoaparata bi bile še zame pravo mučenje, kaj šele za navdušenega in strastnega fotografa, kakršen je moj Lubi.
Kljub vsemu je bilo zelo lepo. Za moje pojme malo preveč natrpan urnik za dopust, ampak vseeno. Bo pa naslednjič bolj na izi ;)
Ja, pa toliko vina, kot sem ga v tem tednu spila v Toskani, ga prej nisem pomoje celo življenje :) No, malo pretiravam, ampak je bilo fino tako pri večerjicah iz talepih kozarcev piti domač vinček.
S Chiantijem sva založila tudi vse sorodstvo, tako da upava, da bodo tudi oni uživali v pozdravčkih iz Toskane. Če pa kdo želi še potopisno predavanje, naj se javi pri meni in se bomo dogovorili :)
Sem pa tudi kar dobro obnovila moje (preslabo) znanje italijanščine. Večina Italijanov je namreč prav zares zarukanih in znajo samo svojo makaronščino. No, nič hudega, v bistvu je to samo povečalo mojo željo po znanju tujih jezikov.
Zdaj se grem pa malo pred TV počit, moram izkoristiti še dva lenobna dneva počitnic ;)

P.S. Ko bom pri volji, bom prilepila tudi kako slikico.

petek, 11. september 2009

Waiting for tonight

Komaj čakam današnji večer, pravzaprav že popoldne. Danes sem namreč zadnjič v službi, tako da se mi ob 16.00 spet začnejo počitnice ;) V torek pa z Lubijem spet nastopiva dopust (samo ne me še vprašat, kam greva!) ;) Zaenkrat je najbolj v igri Toskana, ampak ni še nič sigurnega. Letos se namreč z mano nekaj dogaja, in se mi ne da potovat, Lubi je seveda nad tem totalno razočaran, ampak kaj morem. Če bi bilo po moje, bi šla v naš gorski raj in na naš otoček. Bomo pa videli, kaj se bova na koncu odločila. Do sedaj se mi samo tale Toskana zdi dovolj mamljiva ;) Ko bom kaj več vedela, poročam.
Sicer pa danes pričakujem prijetno popoldne in večer, če bo Lubi za, se mi full lušta ene mehiške večerjice pa enega luštnega filmčka. Pa da malo pozabim dogodke tega tedna, ki so me čisto preveč vrgli s tira (a me zato tišči v prsih?).
Torej, še dobre 3 ure in pol na šihtu in potem domoooooooov!

Lep vikend!

torek, 08. september 2009

Happy to be alive

Včeraj sem jamrala. Danes sem vesela, da sem živa in da si želim živeti in da je tako tudi z mojimi najdražjimi. Včeraj si je moj sorodnik vzel življenje. Zakaj, ne ve nihče. No, vsaj tako so rekli. V bistvu ni pomembno. Ni ga več, očitno je obupal. Kaj se mora človeku zgoditi, da naredi kaj takega, ne vem. Niti nočem vedeti. Očitno mislijo, da jim bo bolje na drugi strani mavrice. Upam, da jim je res. Hudo mi je za tiste, ki ostanejo. Ne morem si predstavljati bolečine staršev, sorodnikov, partnerjev, vendar čutim z njimi. In je hudo tudi meni.
K. in D. želim vama vsa moč tega sveta, da bosta sčasoma prebolela vajino izgubo. Tebi, G., pa lahko rečem samo še počivaj v miru.

Each day is a gift, not a given right. (avtorja ne poznam, povzeto po E.)

ponedeljek, 07. september 2009

I (don't) care if Monday's blue

Zelo hladno ponedeljkovo jutro. Zaspana sem. Zebe me (kljub oblačilom, ki jih ne bi pričakovala 7. septembra). Sitna sem, ker sva z Lubijem popolnoma neusklajena glede dopusta, mogoče je boljši pridevnik kar žalostna. Želim si, da bi bolje izkoristila proste poletne mesece (ta tema bi si morda zaslužila čisto svojo objavo). Rada bi imela beagla. Velikokrat (in tudi danes) razmišljam o tem, da bi rada delala kot vzgojiteljica. Sanjam, da bi imela svoje stanovanje. In avto, s katerim me ne bi bilo strah se vozit. Razmišljam, kdo bi mi financiral ene trojne čevlje, ki bi jih rada imela. V službi (spet) nimam kaj početi ...
Ja, pritožujem se in paše mi. Saj vem, ni OK, ampak pač pri meni pride trenutek, ko si ne morem pomagati, ampak se prepustim občutkom... in mislim... ki niso ravno pozitivne.
Mogoče je pa kriv samo ponedeljek in dejstvo, da vse kaže, da je poletje minilo. In da nisem naspana.
No, ampak je bil pa lep vikend. Lenobna petek in sobota ter malo bolj aktivna nedelja v družbi bratove družinice (srčici me vedno spravita v dobro voljo).
Toliko. Je brezveze še naprej tipkat.

četrtek, 03. september 2009

Kaj dogaja

Kako kaj lajf zadnje dni, gre?

No, pri meni zgleda nekako takole: vstajanje 6.10, na pot proti prestolnici 6.40, služba 8.00-16. 00, doma približno 17.10, pozno kosilo in kratek počitek, da se poleže do okoli 18.30, hitra hoja okoli jezera tam nekje med 19.00 in 20.00, povratek domov in tuš... in ura je kakih 9 zvečer... in sem utrujena. Se z Lubijem uleževa pred TV in velika verjetnost je, da zaspim pred 23.00, še s skoraj polnim kozarcem pijače in neumitimi zobmi. Fakkkk, kako to ni fajn.
Vsaka čast vsem, za katere je to stalnica čez vse leto in več let (ali celo življenje). Si pa res želim, da bi lahko ta zaresno službo dobila nekje bližje!
Še dobro, da je jutri že peeeeeteeeeeeeek. Hja, ne morem skriti veselja, res je ;)

Lep dan!