Pa smo preživeli še en lep dopust. Na koncu sva se le odločila za Toskano. Domov sva prišla sicer že v soboto zvečer, ampak do zdajle še ni bilo energije, da bi se spravila k pisanju :)
V glavnem, Toskana je še lepša kot pravijo, samo nujno jo bo treba iti pogledat še v kakem drugem letnem času, npr. ko cvetijo ogrooooooomna polja sončnic, ali pa spomladi, ko poganja žito in cveti mak in drugo poljsko cvetje. Je pa pokrajina taka, da se iz minute v minuto, iz ure v uro, iz letnega časa v letni čas spreminja. In vsakič je zanimiva in lepa - na svoj način. Vsakič, ko se ozreš okoli sebe, je drugačna.
Na žalost se je že prvi dan začelo na veliko dogajati. Zakaj pravim na žalost? Ker ni bilo prav nič prijetno. Nekje na pol poti okoli Padove nama je namreč
crknil avto. Oziroma bolj natančno klima. In zarad klime
crkne cel avto! No, saj ne crkne, samo notri se nekaj začne
šmelcat in se kadi izpod
havbe(a je to slovenska beseda?). In potem je treba zamenjati kompresor pa filter pa jermena pa ne vem kaj še vse. Da ne bo pomote, nimam ravno kaj dosti pojma o tem, kar govorim, samo tako nekako so nama razložili, kaj vse je narobe. In potem čakanje na italijansko vlečno službo. In komuniciranje s tistim, ki
šlepa, in seveda ne zna niti besedice angleško. In potem iskanje renta car-ja. In vožnja na letališče v Benetke po renta car (sama sreča, da smo bili z dvema avtomobiloma, da smo se zvozili. Hvala za pomoč soudeležencema!). In potem SPET nazaj do Padove plus še 250 km do Toskane. In veliko moje živčnosti in Lubijeve tolažbe. Potem so se zadeve pomirile, z neverjetno prijaznim italijanskim serviserjem (ki
btw zna odlično angleško!) se je Lubi lahko vse dogovoril, tip je šel full na roke in iskal najcenejšo varianto, nato naju je prišel celo iskat na železniško postajo, ko sva šla iz Firenc do Padove z vlakom po najin avtoček. V glavnem, stvari so se dobro iztekle, samo denarnica je kar za nekaj evrov tanjša. Pa en dan Toskane sva zapravila s to vožnjo sem in tja, ampak lahko bi bilo veliko huje.
Aja, da ne bi bilo premalo pripetljajev, je Lubi v nedeljo zvečer ugotovil, da nima polnilca in rezervne baterije za fotoaparat. Aaaaa?!!!?!? Hvala komurkoli že, ga je uspel v torek kupiti sredi Siene. Počitnice v Toskani brez fotoaparata bi bile še zame pravo mučenje, kaj šele za navdušenega in strastnega fotografa, kakršen je moj Lubi.
Kljub vsemu je bilo zelo lepo. Za moje pojme malo preveč natrpan urnik za dopust, ampak vseeno. Bo pa naslednjič bolj
na izi ;)
Ja, pa toliko vina, kot sem ga v tem tednu spila v Toskani, ga prej nisem pomoje celo življenje :) No, malo pretiravam, ampak je bilo fino tako pri večerjicah iz
talepih kozarcev piti domač vinček.
S Chiantijem sva založila tudi vse sorodstvo, tako da upava, da bodo tudi oni uživali v
pozdravčkih iz Toskane. Če pa kdo želi še potopisno predavanje, naj se javi pri meni in se bomo dogovorili :)
Sem pa tudi kar dobro obnovila moje (preslabo) znanje italijanščine. Večina Italijanov je namreč prav zares
zarukanih in znajo samo svojo
makaronščino. No, nič hudega, v bistvu je to samo povečalo mojo željo po znanju tujih jezikov.
Zdaj se grem pa malo pred TV
počit, moram izkoristiti še dva lenobna dneva počitnic ;)
P.S. Ko bom pri volji, bom prilepila tudi kako slikico.
