Zadnje dni je pri meni stalno prisotna. Bliža se 1. september (ne, ne, ne grem v šolo), ko sva z Lubijem načrtovala še zadnji letošnji poletni dopust. Destinacije seveda še nisva izbrala, ker se poslužujeva last minute variant, bila pa sva precej dokončno dogovorjena, da takrat nekam greva. In mi je bilo že nekaj časa čudno, ko Lubi ni nič brskal za ponudbami, nič kaj dosti se nisva o tem pogovarjala... Potem pa sem le zagnjavila, da je že SKRAJNI čas, da se nekaj zmeniva in odločiva glede tega dopusta, da pri meni kot ženski ni tako preprosto kar čez noč nekam iti, da moram pa le malo prej vedeti, itditd. In potem izvem, da pravzaprav še ne ve, če mu bo v službi uspelo vse spedenat, da sploh ne ve, kdaj bova lahko šla... No, o njegovi službi in totalno bedni šefici, ki marsikaj zakomplicira, sploh ne bom izgubljala besed, ženska namreč še zdaleč nima vsega pošlihtanega v glavi. V glavnem... a se samo meni zdi, da je to res trapast občutek? Da ne vem kdaj in kam grem, če sploh? V taki situaciji potem že pol užitka zbledi, ker niti ni tistega veselega in evforično nestrpnega pričakovanja, ki je meni skoraj boljši od samega dopusta...
No ja, se bom pač morala pustiti presenetiti. Nenačrtovane stvari so itak ponavadi boljše od načrtovanih (ampak jaz vseeno raje načrtujem ;).
Moje trenutne misli: Hurgada, Djerba, Lefkas, Alanya...?!?
Ni komentarjev:
Objavite komentar