Srečno, zdravo in veselo 2014

Vetra ne moremo spreminjati, lahko pa nastavimo svoja jadra. Obrnimo jih tako, da bomo vanje ujeli srečo, uspeh in zadovoljstvo.

Srečno v novem letu!

Božična čarovnija

naj:

• odpravi nadležen prehlad
• poskrbi, da bo moj podplat tak, kot mora biti (se čudno sliši, vem, ampak vseeno)
• zniža temperature, da ne bo zunaj tako gnilo
• spodbudi koga, naj mi vsaj čestita za to, da sem že četrto leto zapored na Dekanovi listi najboljših študentov
• prinese dobro voljo tudi v srca tistih, ki so sami, osamljeni, žalostni, žalujoči
• in še kaj.

Letos nisem pisala seznama želja. Ker so od materialnih veliko močnejše drugačne želje. Tiste, ki mi jih ne more nihče kupit in zavit v darilni papir ter postavit pod smrečico. Ampak o tem ne bom ne pisala ne razmišljala danes. Ker danes je čas za dobro voljo, ljubezen, toplino, prijaznost. In dobro hrano. :)

Želim vam, da božična čarovnija pride v vaš dom in pripravi kakšno prijetno presenečenje. Pa lepo praznujte! In radi se imejte. :)

Po treh letih ...

... je spomin nate še vedno zelo živ. In tudi obiščeš me včasih. A le v sanjah, ker samo tako me še lahko. Upam, da ti je lepo, tam, kjer si, na drugi strani mavrice. Te pa pogrešam, ata, veš.

Hvaležna jutru

Zame zelo nenavadna izjava, ker nisem jutranji človek. Nasplošno zelo težko vstanem iz postelje in zjutraj nikakor ne funkcioniram tako, kot bi bilo treba. Ampak ko se ti v sanjah dogaja mora, ki si jo enkrat že doživel (in je nikakor ne bi želel spet), je vse drugače. Tako vesela sem bila, ko sem se zjutraj zbudila in ugotovila, da je vse tako, kot je bilo zvečer. Tako kot mora biti. Prav. Stisnila sem se k Lubiju za dragocenih nekaj minut in začetek dneva je bil takoj lepši.

Slivova marmelada za lačne malčke by Anita

Pravkar sem pri Aniti prebrala o njeni dobrodelni ideji. Ker se mi zdi odlična in hkrati povsem izvedljiva, sem se takoj namenila deliti jo naprej.

Torej, če na kratko povzamem: zaradi letošnje obilne bere sliv (verjetno tudi drugega sadja), katere velik delež bo po vsej verjetnosti pristal pod drevesi in zgnil ali se skuhal v slivovko, bi lahko izvedli dobrodelno akcijo kuhanja slivove marmelade, ki bi jo razdelili lačnim otrokom, šolam, vrtcem, zavodom itd. 

Za izvedbo akcije so potrebni posamezniki ali podjetja, ki imajo na voljo ustrezne pripomočke za kuhanje večjih količin marmelade - velike lonce, gorilnike, pečice idr. Zato - če imaš, poznaš koga, lahko koga pozoveš - sodeluj, deli naprej, širi idejo.

Anita, super ideja!

Otroci (in jurčki)

To, da sem nora na otročke, najbrž ni več treba poudarjati, saj že ptički čivkajo o tem. Ampak očitno se ta moja naklonjenost ne konča pri otrocih. Navdušena sem tudi nad živalskimi mladički. Tako zelo, da se mi do srca zasmili zapuščen majhen mucek, ki nekega deževnega večera prijoka izpod avtomobila in gre za tabo do vrat. In mu potem neseš mlekca, da se bo vsaj malo najedel. (Pa v bistvu mačkov sploh ne maram. Odraslih se celo malo bojim.)
No, pa tudi to še ni vse. Očitno sem privržena vsemu majhnemu. Tudi jurčke najdem samo majhne. :) Ali pa take, ki so že vsi obžrti. Ko doma z Lubijem čistiva gobice, ni prav nobene dileme, kdo je našel katerega. Lubijevi so tisti veliki, popolni, nepojedeni, čisto pravilni, kot bi jih narisali. Moji pa tisti miceni, ki jih moram iz zemlje dobesedno izkopat. Ali pa kak sicer malo večji, ampak ves požrt, namočen, star.
Skratka, falila sem poklic. Še jurčki kažejo na to. :)
Nekaj lepih sem pa kljub temu našla ...

Tesnoba

je moja dolgoletna spremljevalka. Zadnje leto se zaradi mojega intenzivnega boja proti njej najino razmerje sicer rahlja, ampak v določenih situacijah je še vedno prisotna. Ena taka situacija je pregledovanje zaposlitvenih portalov. OMG. Kako, hudiča, bom jaz dobila službo?! Če ne zahtevajo več let delovnih izkušenj, nekateri tudi od 10 do 15, moraš bit največji stručko ever. Največ šans imaš, če si izkušen vodja, imaš hkrati izjemno ekonomsko-računovodsko znanje, obvladaš 3 jezike, pravnik, kadrovski manager, tržnik in tajnica. VSE v ENI osebi. Shranila sem sicer približno 20 oglasov, na katere se nameravam prijavit. Čeprav dejansko niti pri enem ne izpolnjujem vseh pogojev. Kakšne šanse torej imam, je jasno. In zato je trenutno moja tesnoba nekje na vrhu 10-stopenjske lestvice. Najhujše je to bedno tiščanje v prsih ...

Ohhhhhhh

... kako je bilo fino. :) Ja, spet sem z dopusta, spet z mojega ljubega otočka. Včeraj zvečer sva prispela domov, v mesto, ki niti ni samo sebi podobno (zaradi eurobasketa, itak).
Se niti ne bom trudila razglabljati o tem, kako zelo super lepo čudovito fajn je bilo. Uživala sva na polno in lenarila, kolikor je duša dala. Prav en tak penzjonističen dopustek je bil. Zgodaj v posteljo in zgodaj iz nje. Nato dolg sprehod ob morju, največkrat v mesto na kavo, po kruh in ribice direktno z ribiške barke. Potem pa teraskanje s knjigo, vmesni skoki v morje z doooooolgim plavanjem, proti večeru malo sončenja, nato pa nadodlična morska večerja. Pa kmalu zatem sladko zazibanje v sanje ob opazovanju utrinkov.
V tem dobrem tednu sem pojedla toliko ribic, kot prej ne v celem letu, odkrila slasten nadomestek nadgradnjo za hobotnico v solati, pojedla ogromno domače zelenjave in zelo malo krompirja. Mmmmm. Fajn je blo, no. :) Tako da se danes ni bilo tako grozno zbuditi ob grmenju v tole sivo deževno jesensko jutro.
(Po)morski pozdrav!

Dobro jutro

Zelen začetek dneva ... ena doza zdravja za dobro jutro, za lepši dan, za prijeten začetek tedna. Naj bo zdrav! In vse, kar sodi zraven. :)
V temle zelenem smutiju pa je špinača, peteršilj, zelena, banana in en plunc vode (razen očitnega je vse s tast-to-bejevega in očijevega vrta).

Pohorski vikend

Lubi je (nekaj mesecev) predčasno dobil rojstnodnevno darilo od staršev. Trodnevni oddih v osrčju Pohorja. Prejšnji vikend sva kupon unovčila in se imela fantastično. Zame sicer malo naporno, ampak super. Prvi dan sva se odpravila na Roglo, od tam pa na Lovrenška jezera. Potem sva potrebe po adrenalinu zadovoljila na Zlodejevem, na letnem sankanju. Proga je res zlodjeva, ko s polno hitrostjo drviš naravnost proti smrekam. :) Sledila je še panoramska vožnja s sedežnico, ki čez vikende vozi brezplačno, potem pa končno pot proti hotelu Tisa. Ta stoji na odlični lokaciji, s fantastičnim razgledom na štajersko ravnino. Drugi dan sva kolesarila - to je bil najnapornejši dan in tudi dan, ko sem odkrila, kako zastrašujoče slaba je moja (ne)kondicija. Obup. Anyway, kolesarila sva od Hočkega pohorja na Bellevue (zgornja postaja mariborske vzpenjače), od tam na Areh do Ruške koče, naprej mimo slapa Šumik in na koncu še do koče na Osankarici. Tam sva si privoščila zasluženo kosilo - poskusila sva pohorski pisker, ki, roko na srce, ni nič kaj posebno drugačen od našega ješprena oz. ričeta (mogoče bi bil, če bi ga skuhala kaka pristna štajerska gospodinja). Ko sva se okrepčala in spočila, pa sva se peš podala še do Črnega jezera, ki je bil meni od videnega na Pohorju daleč najlepši. Idilično je tam gori. Potem pa, valda, pot nazaj - ravno toliko v klanec in s klanca kot prej. Vsega skupaj sva prekolesarila cca.  40 km, kar sicer res ni blazno veliko, ampak polovica poti se je bolj ali manj strmo vzpenjala. Pohorje je pač tako - gori doli. Se nagoniš v klanec, ampak sledi spust. In nato, itak, spet klanec. :) Na koncu sem že precej trpela, pa ne toliko zaradi klancev kot zato, ker me je bolelo celo telo. Zadnji dan pa je bil mojemu musklfibru primerno na izi. Pogledat sva si šla razgled s stolpa, potem pa se po gozdni cesti oz. kolesarski transverzali čez Pohorje peljala mimo Klopnega vrha nazaj proti Rogli, kjer je sledilo še zadnje pohorsko kosilo in nato pot domov.

Pot čez barje do Lovrenških jezer.

Eno od jezer. Lokvanji so tja prinešeni.

Cerkvica na Arehu. Obuja spomine na osnovnošolsko šolo v naravi. :)

Lesena potka do Črnega jezera.

Idilično Črno jezero.

Razgled z najinega balkona.

Zate, ljubezen moja

Ena je ljubezen moja,

kratko je življenje,

prekratko je ...

Čista bela duša tvoja

za suha usta moja

kot voda je ...

Preobrati

Kako zelo hitro se čudovit dan spremeni v mini dramo. Potreben je le trenutek. En napačen gib. Ali pik ose. Sogovornikovo mnenje. Ali datum. Moj oči je 10 minut po piku (skoraj) padel skupaj. Prej nikoli ni imel težav zaradi os. Tast-to-be je pristal na očesni kliniki v Ljubljani, kjer so mu šivali oko. Pa sploh ni hotel iti k dežurnemu. Mene je ob pogovoru s starši minilo veselje ob bodoči menjavi avta, in sicer (skoraj) novega za starega. Ker hočem zmanjšati stroške za avto. Ker bi rada mal našparala za kaj pomembnejšega. Pa so me zatrli. Vroč dan, ko sem ob vzponu (haha) na Golico švicala na polno, se je prevesil v hladen večer, ko na balkonu zavita v dekico čakam na Lubijev klic, da je fotra pripeljal domov in naj ga pridem iskat.
Ja, preobrati. Na vsakem koraku.

Ljubezen

... do mojih srčkov ne pozna meja. Včeraj smo se proti večeru, ko je vročina toliko popustila, da je to dopuščala, na plažici na brisačah v gorskem raju malo crkljale z nečakinjama, da smo se poslovile, ker danes šibajo na morski dopust. Pa rečem ta mlajši, da ju bom pogrešala, ko bodo na morju. In odgovori brez trenutka oklevanja: "jest pa tebe. pa babi, pa F. in M."( F. je njun dedi, M. pa moj dragi. :)
Ooo, verjetno mi ni treba razlagati, da sem se čist raztopila. Pikice moje.

Moje poletje

Je letos polno. Verjetno najbolj izkoriščeno v vseh letih, odkar pomnim. Oziroma najbrž od takrat, ko sem še z mamo in atom hodila na počitnice.  Dolgo sva bila na morju, odkar sva nazaj pa precej dni z nečakinjama preživim v gorskem raju, ali pa kje drugje v senci na svežem zraku. Pa z Lubijem sva bila na Veliki planini, na Ratitovcu, ob Triglavski Bistrici in še kje. Super je. Me je pa včeraj prešinilo, da je to verjetno (v bistvu upam, da je) zadnje tako zelo svobodno poletje (razen, če bomo dobro preračunali s porodniško, hehe). Ker iskreno upam, da bom drugo leto že imela eno ornk službo, tako tapravo. No in ob tem me je, priznam, kar malo zbediralo. Ker jaz bi tako "zadnje" poletje rada izkoristila še veliko bolj. In ga res ne bi rada preživela ob prodajanju srečk. Ampak, tak je pač lajf, ane. Denar potrebujemo in danes se resnično ne bi smela pritoževati nad plačanim delom, ne glede na to, kakšno je. Kljub temu pa moja melanholična duša hoče v gorski raj ...
Bi blo fajn, če bi se našel donator za uživanje. :)
A girl can dream.

Lošinjski užitki

Dopust je končan, moje misli pa so še vedno tam - na otočku pod borovci. Tako neskončno super je bilo, da moje sposobnosti izražanja niso zadostne, da bi vse to znala primerno ubesediti.
Ker sem si letos želela sleherni trenutek vtisniti globoko v spomin, sem sproti pisala seznam užitkov:
* vonj borovcev - kjerkoli in kadarkoli, najizraziteje na Sunčani; ko zapiha pravi veter je vonj tako silovit, da prebudi vse čute
* pesem škržatov
* šumenje morja
* kavica na rivi
* zlat sijaj sončnega zahoda na morski gladini
* toplo večerno sonce in nežen vetrič, ki kuštra lase zvečer na terasi
* opazovanje zvezd, ki te zazibajo v sladke sanje
* branje knjig v borovi senčki
* plavanje v lesketajočem morju
* sosedov rožmarin, ki pusti dišečo sled na dlani vsakič, ko grem mimo in ga ljubeče pobožam :)
* jutranja svežina
* zvok zdarjanja vrvi ob jambore zasidarnih jadrnic
* oglašanje mojega najljubšega nočnega ptiča (ki mu jaz pač pravim čuk)
* cvetoče bugenvilije in oleandri
* vonj pritlikavega curryja
* galebi v jadranju
* plavanje proti sončnemu zahodu
* užitkarska idila v Velem
* sončni zahod
* ribice in krompir z rožmarinom
* klepet s sosedi
* kakadu pri piratih (pejte pogledat, pa vam bo jasno;)

In še in še in še ...
Wanna go back there.

Obljuba dela dolg

Tudi (ali celo predvsem) če je dana sama sebi.
V moji omari je že nekaj časa vladal kaos, ki se je samo poslabševal, odkar se je vreme začelo spreminjati v pomladno-poletno. Iz zgornjih polic sem vlekla posamične majčke, ki sem jih potem dajala v omaro nazaj med zimske majčke, ker pač sezonske cunje dam na nižje police - zgornjih namreč brez pripomočkov ne dosežem. In tako je v omari nastala prava bomba. Tako sem si obljubila, da bom to uredila po zadnji seminarski. Pa je bila ta mimo, omara še vedno razsuta. Sem si rekla, da bom pa res po zadnjem izpitu. Pa je šel mimo tudi ta. No, danes, 8 dni po zadnjem izpitu, sem se končno lotila te moje omare. In po dobri uri dela je kot iz škatlice. Je prav zadihala. Kar naenkrat ni več videti, da imam toliko cunj, da mi omara poka po šivih. Bi se dalo še kak šoping noter spravit. :)
Glavno pa je, da je obljuba izpolnjena. Pa še pakiranje za na morje bo lažje, ker je pregled nad vsebino znatno boljši.

Dobrodošlo, poletje!

Prvi poletni dan. In najdaljši dan v letu. Če to ni razlog za veselje, je tu še dejstvo, da je nebo brez oblačka in da se delovni teden izteka. Pa da se šolarjem začenjajo počitnice in da veliko ljudi že odšteva dneve, morda celo ure, do dopusta.
Kljub temu se mi letos zdi vse malo ... hm, neprav. Ker imam občutek, kot da sem nekje na poti izgubila stik s svetom, kot da bi eno obdobje preskočila. Govorim o pomladi. Letos se mi namreč zdi, da je sploh ni bilo. Da smo kar iz zime skočili v poletje. In zato moji možgani nekako ne znajo prav preklopit. In včeraj smo se na obisku pri bratu pogovarjali o današnjem dnevu in sem ugotovila, da sem čisto pozabila, da je danes že najdaljši dan in da se bodo svetle ure dneva spet začele krajšati. Kdaj se je pa dan tako podaljšal?! Kakorkoli, da ne bo zvenelo, kot da sem res za nekaj mesecev zgubila stik z realnostjo v kakem psihiatričnem smislu. Ves čas sem bila prisotna in prisebna. :) Samo mraz, ki se je neskončno dolgo vlekel, mi je malo zmešal štrene glede filinga. In res se mi zdi čudno, da grem 3 tedne po koncu "zime" že na poletni dopust. :) Oh, ampak vseeno komaj čakam.
Poletje moje drago, vesela sem te. Dobrodošlo med nami in vztrajaj tu kar se le da dolgo! Vsem nam pa želim, da bi v tem času ustvarili veliko nepozabnih spominov in preživeli ogromno čudovitih sproščenih trenutkov, ki nam bodo še dolgo dolgo vlivali voljo in energijo.

Vroče!

Čas: 10.10
Notranja temperatura: 27,8 °C
Zunanja temperatura: 32,1 °C

Klimo bi, prosim. Pri takih temperaturah je precej nemogoče učinkovito kaj naredit. Pa še roke se mi potijo, bo računalnik crknu. :) Mooooooooooorjeeeeeeeee, kje si?!

Prosto popoldne

Odkar prodajam srečo (tisto na srečkah, da ne bo pomote), imam redko kdaj možnost preživeti lenobno prosto popoldne. Danes pa sem na faksu imela čisto ZADNJI izpit in sem si vzela frej. Sicer me je vročina tako zdelala, da sem bolj kot ne kot cunja, ampak je vseeno fino. Malo berem, malo blogam, pripravila sem eno odlično testeninsko solato, ki bo za pozno kosilo, samo še moj dragi pride domov. In se predajam morskim ritmom ... in odštevam dneve. Super je. V bistvu še nisem čisto dojela, da je to to, kar se faksa tiče. Ok, čaka me še magistrska naloga, ampak po vseh seminarskih in raziskovalnih, ki smo jih napisali tekom študija, to res ni big deal. Sicer je pa to konec, finito. Po eni strani neskončno vesela, ker res že predolgo hodim v šolo, po drugi strani je pa to konec enega dokaj varnega in udobnega obdobja. Zdaj se namreč ne morem več tolažit, da imam itak še faks za dokončat ... ampak me čaka samo še borba za službo. Hmm, zašla sem. Danes sem frej in fino se imam. Težke teme za razmišljat lahko kak dan počakajo. :)

Tole pa se vrti za vzdušje ...

Ti i ja i galeba dva ... ;)

Mraz

Vem, vsi že na dolgo in široko razglabljamo o tem nič kaj pomladanskem, kaj šele poletnem vremenu. Tema zato res ni več izvirna, je pa še kako aktualna, zato pač ne morem mimo nje.
Letošnji mraz res najeda, že nekaj časa. Snežna idila mi je bila noro všeč, ampak tale zima, ki se vleče že v poletje, je pa res že tečna. Zatežena. Je*ena. In to že nekaj časa. Že cel teden in še več me noro zebe. Do kosti. In seveda sem staknila prehlad, kako pa drugače. Doma sem poleg trenirke in dodatnega flisa ter štrikanih štumfov zavita še (vsaj!) v eno deko. Ja, res spadam med zmrzljivce in mogoče bo kdo rekel, da pretiravam, ampak tako je. In tega je doooooooooooovolj! Hočem sonce, toploto (če že ne vročino), užitke v naravi, piknike, poletje in vse kar sodi zraven. Ne pa dekic, čajev, šalov in podobnega.

Pa samo še tole - za vse tiste, ki vas rado boli grlo - najbolj od vseh angalov, septolet, neoanginov itd. pomaga mešanica limone in medu. Preverjeno. Jaz si ožamem celo limono, dodam eno veliko žlico medu in samo en špric mlačne vode, ravno toliko, da se stopi med. Res je močno in najbrž nič kaj prijazno želodcu, ampak za grlo totalno pomaga. Cel ponedeljek sem si špricala grlo z angalom, pa je bilo samo ves čas huje. Ko sem končno prišla domov, sem si pripravila omenjeno domače zdravilo in v pol urice je bilo skoraj čisto ok.

Toliko od mene. Pa lep pozdrav. Naj vas greje ljubezen. :)

Užitki preteklega vikenda

Kmalu bo nov (na srečo), ampak vseeno nekaj utrinkov preteklega vikenda ...

Po naporni soboti sva si privoščila eno odlično gurmansko večerjico. Največji presežek so bili zame šparglji, sploh zato, ker prej nikoli nisem vedela, kaj točno naj z njimi počnem, pa še enkrat sem jedla ene totalno olesenele, ker se nisem dovolj pozanimala, kako se jih pripravi. Tile pa so bili slastni. Njam. Oviti v pršut, popečeni na olivnem olju, zaviti v listnato testo in pečeni v pečici. Cedijo se mi sline. Iz ostankov pa sem v ponedeljek skuhala še odlično juhico. Mmmm ...

Kulinarični vrhunec sobotnega večera.

Med sobotnimi napori (v Ikei, haha) sem si privoščila tole meni tako zelo ljubko retro vazico. Sem si jo ogledovala že nekajkrat, pa se mi je vedno zdela malo predraga. Ampak, če ti nekaj tako pade v oči, pač enkrat popustiš, ane. :) In je bilo treba potem v nedeljo zrihtat še primeren šopek ... in kaj je bolj retro od čudovitega šopka travniških cvetlic? Kljub mrazu in grozeči nevihti sva uspela nabrat tele luštne rožice ...

Nedeljska harmonija za dušo.

Še danes greje mojo dušo.

Iz raja v raj

Dopustek na morju je bil božanski. Ravno prav toplo, ko se je umiril veter prav poletno. Ravno prav športno . Prav toliko lenobno. Sončenje in relaksiranje po kolesarjenju na plažici. Pogled na neskončno morje. Svoboda, mir, idila in sreča so besede, s katerimi bi verjetno najbolje opisala občutke ob tem. In otroško veselje, ko sem v daljavi zagledala dva delfinčka, ki sta mirno plavala svojo pot. Da ne pozabim na počasne sprehode skozi mesto in najboljši sladoled. Pa stari 'znanci' na rivi. No, znani so oni meni, jaz njim verjetno toliko kot vsak drug turist. :)
Takooooooo luštno je bilo. Po tistih peripetijah lani prav odrešujoče. In čisto prehitro je minilo.
Tako zelo lepo diši sedaj na otočku. Po cvetočem jasminu, ki se meša z vonjem morja. Pa po ciklamah, ko se prebijaš skozi borov gozdiček. In po roštiljanju, ko kolesariš skozi naselja. Mmmmm. Nepopisno. Še sedaj uživam v vsem tem, ko le obujam spomine, da jih lahko delim tule. Prav s težkim srcem sem odhajala. Ampak težko srce ni trajalo dolgo, ker je po kratkem premoru doma sledil še nekajdnevni gorski raj. Lubi je moral v petek v službo, tako da sem bili sama. Ampak čisto nič osamljena. Na sončku sem si uredila 'pisarno' in delala za faks. S tako dobro voljo kot že dolgo ne. Ali pa nikoli. Za pavzo sem si privoščila sproščujoč sprehod in nekaj prebranih strani knjigice na sončku. In dišečo kavo. Pa ogromno ptičjega petja in vonja sveže oprane pomladne narave. Oh. :) Preostanek vikenda pa je minil ob sprehajanju okoli jezera, s kavo (ok, pivom) v najljubšem baru s super razgledom, s čevapi in poležavanjem. Čudovito. Življenje je lepo. Obujanje spominov na tale dopustek pa ga bo polepševalo še nekaj časa, tudi v dneh, kot je bil včerajšnji. Ampak ob vsej lepoti te objave to enostavno nima veze. :)

Delovno okolje. Če bi bilo le ves čas tako. :)

Zelena, ki te ljubim zeleno. Obožujem to pomladno svetlo zeleno barvo.

Kalužnice ob potočku.

Slike iz morskega raja sledijo. Jih ima Lubi. :)

Dnevi

letijo mimo. Služba, faks, seminarske naloge, praznovanja in še in še. April je minil, kot bi mignil. In zdaj je (končno) čas za oddih. Danes popoldne sledi skok na otoček, kjer imam v planu dat možgane na off, matrat predvsem mišice s sprehodi in kolesarjenjem in nastavljat soncu dušo in srce. Tudi telo, ampak tega malo manj. Komaj čakam. Do takrat pa še nekaj opravkov, tako da hitim.
Pozdravčki od zgubljenke.

Rojstnodnevne želje

Evo ga, spet se približuje. Moj rojstni dan namreč. :) Staram se, staram. V bistvu sem nad številko še sama kar malo presenečena. :) Čas beži ...

Želja je pa itak preveč, kot vedno. Rabila si laptopa. Ali pa kotiček v stanovanju, kamor bi lahko parkirala svoj namizni računalnik, ki odlično dela, odkar si je bratec vzel čas zanj. Hvala še tukaj. Potrebujem čevlje. In superge. Nekaj kakovostnega, uporabnega in šik. Zelo zelo zelo so mi všeč Desigual oblačila - majčke, oblekice, kiklce. In, valda, torbice. Rabila bi tudi kako jopico za pomlad (ni nujno Desigual.:). Pa belo srajčko. Želim si imet spet enkrat lepe nohtke, zato bi rada poskusila z gelishem oz. permanentnim lakiranjem. Torej je želja na primer bon za tovrstno manikuro. :) Dolgo, predolgo že nisva bila v savni, zato bi se prilegel kakšen obisk wellnessa. Pa kakšna lepa rožica. In urejen balkon. Alpa če mi kdo pove zmagovalno kombinacijo za jackpot. Bi bila zelo hvaležna (in bi to hvaležnost tudi dokazala, hehe).  :) Ok, seriously, to je to. Mislim, ni to to. To so zgolj nekatere od materialnih želja. :)
In tale objava je totalno zmedena, zato vam samo še zaželim lep dan. In grem. :)

Sanje

so včasih, ali skoraj vedno, hudo čudna reč. Redko se zgodi, da so povsem realne, največkrat so totalno absurdne, občasno so odraz naših želja in strahov, pogosto pa nekakšna mešanica vsega omenjenega. No, slednje se mi je sanjalo preteklo noč. Sanjala sem, da se mi je uresničila moja velika želja. Rodila sem deklico. Najbolj luštno malo punčko. Ampak. Sanjala sem sicer nekaj malega o nosečnosti, prav nič o porodu. Imela sem otročka, ampak nikakor nisem nikomur znala povedat, kako mu je ime. Na koncu sem se odločila za Julijo. Ja, prav gotovo med nosečnostjo ne bi razmišljala o imenu. Ob otročku v rokah pa jaz v sanjah nisem imela niti seznama potencialnih imen. Kar tako sem se potem odločila. In ja, sem se in ne sva se. Ker tudi o očetu v sanjah ni bilo ne duha ne sluha. :) Ob sebi sem imela mamico, očka, mojo E., brata, eno od nečakinj (ne, ne spomnim se, katero) in, nadabsurdno, enega od bratovih najboljših prijateljev. Kaj hudiča? Poleg tega nisem za otroka imela niti najosnovnejših pripomočkov, kot so na primer tetra pleničke. Niti lupinice niti vozička. Ničesar za očistit nosek. Zimskega pajacka za ven. Skratka - kot da bi se otrok kar čez noč pojavil pri meni. Čudno, čudnejše, najčudnejše. :)
Sanje so se končale med mojčkanjem moje male Julije. How nice ...
Zjutraj sem vsa komatozna dragemu razlagala, da sva imela Julijo. In se je le razneženo nasmehnil.
Dreams can come true, ane. :) Samo upam, da brez odštekanih omenjenih scen. :)

Sneženi raj

Pretekli teden sva z dragim preživela v gorskem raju. Pa ne samo gorskem, spremenil se je v pravi sneženi raj. Snega je ogroooooooomno in ko sva odhajala, ga je še vedno metalo na polno. Z ogromnimi puhastimi snežinkami. Lahko si predstavljate, da sem odšla z zelo težkim srcem. Bil je namreč daleč najboljši dopust v zadnjem letu (saj se spomnite, kako je bilo poleti z mojimi dopusti, ane) in tale sneg mi je všeč všeč všeč. Uživala sem kot že dolgo ne. Naužila sem se svežega zimskega zraka, končno dodobra razmigala svoje zakrnelo telo brez kondicije, se z otroško igrivostjo veselila snega, sanjarila ob kaminu, prebrala manj kot eno knjigo (kar priča o tem, da sva bila preveč aktivna, da bi imela čas za branje, kar je super!). Kljub ne ravno popolnim vremenskim razmeram za smučanje sva smučala dvakrat in tudi ob tem sem neverjetno uživala. Ne vem, če sem že sploh kdaj v življenju tako z veseljem smučala. Odkrila sva radosti krpljanja in prekrpljala (skoraj) cele Dobrave in še travnike ob jezeru. Krplje so the best, res. Ne najdem pravih besed, ki bi opisale, kako zelo sem uživala, ko sem kot jeti gazila po celem snegu, daleč naokoli pa samo hribčki, smreke in sneg, sneg in še enkrat sneg. Brez gazi, nič prehojeno, nič prevoženo. Samo belina in svetlikajoči kristalčki. Kot da bi nekdo v mehko vato oblekel ves svet. Nepopisen občutek svobode, sreče in miru. Največ vam lahko povem samo s tem, da mi nasmešek nikakor ni izginil z obraza. Za konec in protiutež tem prvinskim naravnim aktivnostim sva se pa pomerila še v bowlingu. Uganite, kdo je zmagal, haha. Lubi, nisi pričakoval takega rezultata, ane? ;)
No, v nedeljo sva se potem ornk nagarala, da sva sploh lahko šla domov, ker naju je čez noč dobesedno zasulo. Naj slike povedo, kar besede ne morejo. Brezmejna uživancija. Neprecenljivo.

Takšna pravljica me je pričakala od prihodu v raj.

Snežni šank zvečer. :)

Najbolj romantična potka ever. 

Jaz, jeti. :)

A ni pravljično, no?

A greva počasi domov? :) Samo še avto je treba poiskat.

Hihihihi. Najbolš. ;)

Dokaz o višini snežne odeje.

Pot domov.

Zimski užitki

(natipkano 17. 2. 2013)
Odkar nam je nazadnje nametalo odlično mero snega, na polno uživam na snegu (zdaj, ko je zdravje končno spet bolj ali manj tako, kot mora biti). Prejšnji vikend sva kolovratila pod gorenjskimi (ali bolj ljubljanskimi?) smučišči, se odpravila v Tamar in se sankala na Pokljuki. Povsod naju je spremljalo sonce, mraz in metanje v sneg. :) Ko je med tednom spet snežilo, sem morala izkoristiti čaroben večer in sem dragega prepričala, da greva na krajši sprehod po eni luštni potki nad mojim mestom. Včeraj pa je bil čas za eno bolj konkretno sankanje - v Savskih jamah. Letos ne polivajo za tekme, tako da ni čisto nič ledeno in je za takega piščančka, kot sem jaz, super. Ker ne gre prehitro, jasno. :) Me pa na sankanju res ne moreš zgrešit, ker se me sliši daleč naokoli. Če bi večkrat ponavljala, bi mi v TNPju verjetno prepovedali vstop (plašenje živali in to). :) Super odlično fajn je bilo. Me pa danes toliko bolj bolijo moje nenatrenirane noge. Komaj vstanem s kavča. Ampak me to ne bo odvrnilo od svežega zraka, nikakor. Klin se s klinom zbija, pravijo ... No, in sva šla, spet v Tamar. Tokrat s sankami. In rahlo je začelo snežiti. Nadidilično, romantično, igrivo.

Fino je pregledovati takele fotografije in obujati spomine.