sobota, 24. december 2011

Vesel božič

Dragi moji,

naj bo božični večer poln slastnih dobrot v odlični družbi in naj vam božični dan prinese srečo. Naj vam bo toplo pri srcu in naj bo duša mirna. Naj bodo misli vesele, spokojne in lahkotne in naj skrbi vsaj za teh nekaj dni odidejo na dopust. Naj vam radost napolni srce in lica krasi ljubka rdečica - malo od vina, malo od ljubezni, malo od sreče in malo od ognja, tistega v peči in tistega drugega. Uživajte ob soju luči in vonju sladkih pregreh.

Vesel božič!

četrtek, 22. december 2011

Neprimerno

Prav noben trenutek ni primeren za bolezen, ampak vsekakor si včasih lažje privoščiš "bolniško" kot kdaj drugič. In jaz si je te dni prav zares ne morem. No, zdaj si jo pač moram. Že včeraj popoldne sem se čudno počutila, bila sem nepopisno zaspana in bolel me je želodec. Pa je bilo potem približno v redu, ponoči sem pa bruhala. In je bilo zjutraj spet OK, zato sva šla pospravljat stanovanje. Lubi je za to celo vzel dopust, da bo ja pred prazniki pospravljeno in urejeno. Sem delala nekaj ur in se vmes vedno slabše počutila, na koncu sem počivala že vsakih nekaj minut. Zato se je dragi odločil in mi prepovedal nadaljnje delo ter me odpeljal domov. In tako zdaj že kar nekaj ur ležim in počivam in razmišljam, kaj vse bi morala zdaj drugega početi. Ampak bolezen je pač močnejša. Hvala bogu, ali komurkoli že, se počutim zdaj že bolje, ampak ne upam naprej pospravljati, ker se bojim, da se bo moj želodček spet razjezil, če mu ne bom dala miru. Toliko o predprazničnem početju. In o stvareh, ki bi jih toliko raje in toliko bolj nujno rada počela. Spustiti moram praznični plesni nastop moje nečakinje, Lubi je ostal sam pri pospravljanju, piškoti so še vedno brez čokolade, darila še niso zavita in sploh nič ne teče po planu. Verjetno je pa tudi to za nekaj dobro. Upam.

sreda, 21. december 2011

(Wannabe) piškotki

Pa sem se le lotila peke piškotkov. Z zanosom in navdušenjem, polna idej. Pa me je takoj, ko sem začela z oblikovanjem, vse skupaj minilo. Ne vem, kaj je šlo narobe, ampak testo je bilo full gumijasto. Ampak to še ni bil problem, z modelčki sem jih super lahko izdelala, toda v pečici so se spremenili v spake pokvake. Full jih je skupaj potegnilo in napihnilo čez vse meje. Zadnja runda je celo vsa luknjičasta. :( Nimam pojma, v čem je problem, tako da niti ne vem, kaj bi naslednjič spremenila. Našla bom drug recept, ki ničesar ne prepušča "občutku" in ima vse točno do grama opredeljeno. Taki recepti so mi najljubši, ker začetnik pač ne more imeti občutka, ane? No ja, danes se bom lotila še okraševanja teh ponesrečenih piškotkov in upam, da bodo vsaj potem, ko bodo obdelani, malo bolj sprejemljivi na pogled. Ja, za takega perfekcionista, kot sem jaz, je takle videz piškotov hud udarec. Včeraj sem bila kar fino razočarana. Prvič se lotim tega in se takole sfiži. Ni ravno spodbuden začetek. :( Ampak ne bom vrgla puške v koruzo. Bo pač drugič moralo biti bolje.
So pa uspeli vsaj medenjaki. Čeprav je testo veliko premehko in prepocasto, da bi jih lahko oblikoval z modelčki, so vsaj približno spodobni. :) So pa oboji zelo zelo okusni, manjka jim le estetike. :)

Medenjački so ratali taki:


Ta drugih pa ne pokažem. Vsaj zaenkrat še ne. :)

ponedeljek, 19. december 2011

Idila

Končno sem si vzela čas in okrasila svoje domovanje. Že nekaj let je vsako leto okrašeno povsem enako, ampak glede na to, da so okraski na prostosti približno 2 tedna na leto, je čisto vseeno, če jih večkrat uporabimo.

Tako zgleda:



Ena smrečica je okrašena, čakata me še dve. Ena v dnevni sobi in druga v novem stanovanju. In še vedno name čakajo sestavine za pškotke, da se jih končno lotim. Mogoče že danes. Če ne, pa jutri. :)
Se tudi pri vas doma že svetijo praznične lučke?

nedelja, 18. december 2011

Sončna zimska nedelja

Dobro jutro!

Ne, ne, sem pokonci že nekaj ur. :) Končno so se temperature spustile in posijalo je zimsko sonce. Snega sicer - kljub obljubam vremenarjev - v nižinah ni, sem pa včeraj doživela zimsko idilo na poti čez Korensko sedlo. Joooooj, kako lepo. Zasnežena drevesa, lesketajoča tla in sonček. Winter wonderland. :) Sva šla v Avstrijo po nekaj dodatkov za stanovanje, ki je zdaj res že čisto čisto pri koncu, in sva mimogrede videla še zimsko pravljico. Pa še CD z božičnimi hiti sem kupila, juhu. :) Se ravno zdaj predajam zvokom teh pesmi, ki so sicer za marsikoga že povsem zlajnane, ampak meni vsako leto znova sedejo. In razmišljam, da bom jutri okrasila domovanje. Sicer pa razmišljam, kam bi šla malo na zrak, ker sem danes sama, dragi je namreč moral za nekaj ur v službo. Bomo videli, kaj to pomeni. Upam, da bo doma pravi čas, da bova ujela tast-to-be-jevo praznovanje. :) Tale čas zdaj pa izkoriščam, da se malo spedenam in sanjam o belem božiču. Ja, ja, vem, malo se že ponavljam. Ampak res res res si želim snega. In malo vzdušja. Ker se mi še danes zdi čisto nesmiselno, da je naslednji teden že božič. Res ni filinga. :) Sicer bo pa tale teden še pester. Moram še speči piškotke, okrasit ene 3 smrečice, nakupit darila, jih zavit ... itd. :) Vmes pa pogledat še na faks in delat za službo. Ni problema, vse bo. :)
Sem pa ravno ugotovila, da je tale objava čisto brez repa in glave. :)
Lepo nedeljo vsem skupaj!


petek, 16. december 2011

Božiček

Hohohoooooo, videla sem ga, videla sem Božička!!! ;) Po naši ulici se je pripeljal s sankami in jelenčki. Delil je darila in se slikal z otroki. In, veste kaj? Tudi meni je dal darilo! :))) Hehe, ja, tako je to, če imaš veze pri Božičku. In če redno futraš njegove jelenčke. Ki so v resnici poniji, moji rajski prijatelji. :) Hehe, v gorskem raju se blizu nas paseta dva ponija in danes sta bila Božičkova jelenčka. Prav prijetno je bilo. Vsaj takole občutiš malo božičnega vzdušja, se nalezeš otroškega veselja in navdušenja. :) Zdaj pa res upam, da bo ponoči snežilo in da se jutri zjutraj zbudim v belo jutro. Prosim, Božiček! :)

četrtek, 15. december 2011

Škotske klapkouhke (Scottish fold)

Nisem ljubiteljica mačk, ampak danes sem našla tele prikupne mucke s poklapanimi ušeski. Že iz objave o psih je jasno, da so poklapana ušesa top. :) Škotske klapkouhke so, a ni že ime prav ljubko? :)




Hehe, Lubi, ti je tole bolj všeč kot kužki? ;)

Wishlist 2011

Leto je naokoli in spet so tu mrzlični nakupi pred prazniki. Tako brez idej, kot sem letos, še nisem bila. In tudi na svoj tradicionalni wishlist sem skoraj pozabila, ker smo itak vsi brez denarja. :) No ja, želje so pa kljub temu. Če morda kdo zadane sedmico, mi lahko kaj kupi. ;)

Tole so moje želje:
  1. zimski škornji za v sneg. Butke smo jim včasih rekli. :) Taki, da grem lahko z njimi tudi po mestu, ne le po gozdu. :)
  2. črni škornji brez pete, ki ne premočijo. V Alpini imajo lepe. Ampak so hudičevo dragi.
  3. smučaraska bunda
  4. smučarske hlače
  5. bež plašč (ne štejem več, katero leto zapored)
  6. robotski sesalec iRobot Roomba
  7. kapa, šal, rokavice za k beli bundi (vijolične, turkizne, kaj takega kontrastnega)
  8. vinjeta :)
  9. copatki Vučko, taki lepi, usnjeni, ročno izdelani, s tistimi fensi šmensi vzorčki. Imajo jih na stojnici v Qlandii v Kranju. :)
  10. posode (lonci, piskri:) za v novo kuhinjo
  11. dežnik, tak ta ornk, ne zložljiv, ne prevelik in ne premajhen. Eleganten.
  12. boni Qlandia
  13. boni Müller
  14. šivalni tečaj :)
Nisem ravno skromna, vem. Tako da se zavedam, da je tale seznam bolj kot ne neuporaben. :) Itak pa je smisel božiča čisto nekje drugje, mogoče bi bil v obdobju tele svetovne krize spet čas, da bi se tega začeli zavedati. Ni nam treba zapravljati kupov denarja za vsa mogoča obdarovanja. Dovolj je, če smo tam za tiste, ki jih imamo radi, jim napišemo lepo misel, jim povemo, da nam je lepo z njimi. Darilo je lahko tudi vrečka domačih piškotkov. Res ni bistvo praznikov v tem, da si razbijamo glavo, kaj bomo komu kupili in kje bomo sploh dobili denar za vsa darila, kako bomo potem plačali položnice in kako bomo živeli prvih nekaj mesecev naslednjega leta, dokler si denarnice (vsaj malo) ne opomorejo.  Hja, ampak wishlist pa ostaja. Ker kljub temu, da je duh božiča v bližini in druženju, materialnih potreb to pač ne zadovolji. Po svetu moramo še zmeraj hoditi toplo oblečeni in s suhimi nogami. Ker zdravje je pa naše največje bogastvo.

sreda, 14. december 2011

I Hate Mornings


Pravzaprav ne sovražim juter. Sovražim zgodnje vstajanje. Predvsem, ko me pokonci vrže budilka. Če se sama od sebe zbudim zgodaj zjutraj, sem navdušena in se počutim odlično, ker je dan potem res dolg in produktiven in poln. Ampak. Ko se zbudim z budilko, preprosto ne delujem. Ne morem se zbuditi in ne morem se zalaufat. In počutim se, kot bi me povozil vlak. Zeeeeeeeehhhh. Pozna kdo rešitev? :)

Dobro jutro vsem! In upam, da lažje vstajate. :)

sobota, 10. december 2011

Izgubljeni otroci

Včeraj sem doživela dve situaciji, ki sta me globoko ganili. Obe povezane z otroki. Najprej na poti v Ljubljano. Na isti postaji kot jaz so na vlak vstopili nek očka in dva majhna otroka, starejši bratec in mlajša sestrica. S torbami in igračami so šli na vlak in se tam glasno pogovarjali. Otroka sta se borila za očkovo pozornost in mu eden čez drugega hitela pripovedovati, kaj vse se jima je zgodilo. Očka raznežen in navdušen nad njunimi zgodbicami, poln prijaznih besed in pametnih razlag. Punčka se je ves čas hotela stiskati pri očku. Ločeni starši, sem si mislila. Nato pa sta mala začela tekati po vagonu in punčko je ogovorila neka starejša gospa. Na vprašanje, do kam se bodo še peljali z vlakom, ji je punčka odgovorila z dolgim pojasnilom. Da so v resnici doma v Kopru, zdaj pa živijo nekje drugje, v rejniški družini, zdaj pa da gredo z očkom v Medvode. Tako sta se mi zasmilila. Pravzaprav vsi, tudi prijazni očka. Le kakšna je njihova zgodba? Kakšen je razlog, da očitna očkova ljubezen ni dovolj, da bi družino obdržala skupaj? Nekaterim v življenju res ni lahko. Pa čeprav so si mnogi krivi sami, so zgodbe otrok še vedno žalostne. Ker oni pa res niso nič krivi. Tudi če je mamica alkoholičarka in očka drogeraš, otroci jih še vedno obožujejo. In nočejo živet v rejniških družinah. Le kaj bo z njimi?
Druga zgodba se je pa zgodila sredi Prešernovega trga. Kar naenkrat je sredi množice majhen fantek, star kake 4 leta, prestrašeno begal naokoli, jokal in klical mamico. Ubogi malček je bil popolnoma izgubljen. Na srečo je neka gospa takoj pristopila k njemu in nato še nekaj drugih. Fantek pa je le jokal in klical mamico. Smo čez nekaj minut ravno hoteli pristopiti še mi in predlagati, da bi fantka odpeljali do banda, ki je igral, in da bi tam po mikrofonu pozvali mamico, ko je ta super ženska  le prišla, grobo zgrabila fantka za roko in ga odvlekla stran, ga ob tem še grdo gledala in mu nič kaj prijazno govorila. Brez tolažbe, brez objema, brez izkaza olajšanja, da je našla svojega otroka. Brez zahvale tujcem, ki so v stiski priskočili na pomoč njenemu otroku, za katerega bi morala skrbeti sama. 4-letnika pa menda zvečer sredi Prešerca res ne spustiš iz rok, kaj šele izpred oči?! In menda slišiš jok svojega otroka? In vidiš rdeča utripajoča ušeska na glavi? Nekateri starši so res neodgovorni. In ne, nisem ena tistih žensk brez otrok, ki pametujejo kako je in kako bi moralo biti. Res še nimam svojih otrok, sem pa pogosto varuška dvema nečakinjama in vem, kako se to dela. In vem, da ju nikoli ne spustim izpred oči. Hvala bogu, se je situacija hitro in dobro razpletla, lahko pa bi bilo tudi drugače. In veliko bolj tragično. Nekateri morda res ne morejo skrbeti za svoje otroke zaradi spleta različnih okoliščin. Nekateri pa mislijo, kako oh in sploh starši so, kako lahko svojim otrokom nudijo vse na svetu, pa jim v resnici ne zagotovijo niti najosnovnejšega, ljubezni in občutka varnosti. Verjamem, da bodo taki otroci še bolj izgubljeni kot tisti, ki pristanejo v rejniških družinah, čeprav starši slednjih v splošnem veljajo za veliko slabše in nevredne. Življenje je do nekaterih res kruto. Ubogi nemočni otroci pa so mu prepuščeni na milost in nemilost odraslih. In upajo, da bo nekdo poskrbel zanje.

  
Foto: siol.net

Naj bo december lep za vse. In naj se tudi žalostnim otrokom prikrade smeh na obraz. Za vedno.

Še vedno

ga iščem. Praznično vzdušje, namreč. :) Tudi v Ljubljani ga ni. Verjetno je to posledica spleta različnih dejstev. Priznam, tudi datum je verjetno še predaleč od praznikov. Vsekakor pa so vzdušje včeraj kvarile temperature visoko nad lediščem, dež in dejstvo, da mi je bilo na predprazničnem pohajanju po Ljubljani in ob kuhančku dejansko vroče. Ponavadi me zebe v vsak delček telesa in iščem proste prostorčke pod grelci. Včeraj so bili redki sploh vključeni. In prav nič, niti malo me ni zeblo. Kot bi pila kuhano vino enkrat spomladi. Samo lučke so bile prižgane. Aja, v večini lokalov so pa vrteli terasne dalmatinske komade. Hmmm? Ja, saj pravim. Nič kaj zimsko. :) Je bilo pa kljub neprazničnem vzdušju fino. Lučke so lepe, kuhanček je okusen, praženi mandlji omamno dišijo in božajo želodček. Družba je bila pa itak dobra. Kljub temu pa z Lubijem planirava ponovitev, in sicer naslednji petek, 23. Takrat upam, da bo v zraku že več prazničnega. In mogoče kakšna snežinka? Proooooooosim, naj sneži. Kaj je bolj čarobnega od zasneženega božiča?
V upanju na sneg vas lepo pozdravljam! ;)

petek, 09. december 2011

Christmas Spirit

Ni ne snega in ne mraza. Pri nas ni še nič okrašeno, niti daril še nimam. Pogled skozi okno tudi ne pripoveduje božične zgodbe. Vseeno pa se božič hitro bliža. In na radiu ravno igra lepa božična pesem. Jaz pa se popoldne z mojo ljubeznijo in najinima prijateljema odpravljam v praznično Ljubljano. Iskat vzdušje v lučkah, vrvežu in kuhančku. Komaj čakam! Če bi zvečer začele naletavati še drobne snežinke,bi bila pa še posebej vesela.

Praznična Ljubljana 2009.  Foto: Lubi :)

četrtek, 08. december 2011

(Nič več) zadušljivo

Včasih zna biti kje v kakšnem prostoru zadušljivo. Zaradi prevelikega števila ljudi, premalo prostora, slabega zraka, včasih pa tudi zaradi preveč krame in šare, ki se nabira in nabira skozi leta in jo le potiskamo vstran, pospravljamo naokoli, prestavljamo in še kaj, dokler nam nekega lepega dne končno ne do*izdi. In to se je danes zgodilo meni. Grozno grozno grozno sem se že počutila v moji sobi. Nikjer več ni bilo nič prostora, povsod sama neuporabna šara, nikamor več nisem mogla nič več odložit. Miza je bila polna, police so se šibile, predali se niso več zapirali, prah me je dušil. Zjutraj sem se počutila prav obupno. Nisem vedela, kaj mi je, ni se mi dalo delati, še ležati ne. In sem ugotovila, da je razlog v tem, da se v svoji sobi že neskončno slabo počutim. Zaradi vsega, kar se je nabralo v njej. In sem začela najprej samo na izi pospravljati po mizi. Potem pa sem ugotovila, da sem v pravem razpoloženju za proč metat. Nič mi ni bilo škoda. In sem začela pri predalih. Pa policah. In omari. In zdaj lahko v sobi spet diham. Pospravljeno je in čisto, brezveznih stvari ni več. Svečki migljata in dišita. Kar je pa predvsem super, je to, da je večina stvari, ki je še ostala v sobi, povsem uporabna, zato ob selitvi ne bo treba ponovno zgubljati živcev, kaj je za v smeti. Čaka me edino še omara s cunjami, ampak za to pa danes nimam več energije. Sem bila že dovolj pridna. :)

petek, 02. december 2011

Imam ga

Končno ga imam. Neskončno lep je. Temen. Skoraj črn. Dolgo sem ga iskala in končno je moj.

Loreal Resist&Shine Titanium 502

Slika je sposojena, saj meni nikakor ne uspe naredit dobre fotke svojih nohtov. Lak je izredno temno rdeč, skoraj črn. Le na svetlobi pokaže svojo zardelost. :) Res dolgo sem si že želela nekaj takole temnega. In že nekaj lakov sem kupila, misleč, da so taki, a so me pretentali. Tale pa je res tak, kot zgleda v steklenički. Je pa res, da sem se namučila z nanosom, saj je za popolno prekrivnost in pravo "temnoto" potreboval 3 plasti, pa je še vedno čisto majceno neenakomeren. Da ne govorim, koliko časa se bo tole sušilo. :) No, pa naj mu bo. Ker je res lep. :)
Glavno, da sem lepa v petek zvečer. :) (Ne, ne grem žurat.) :)

Lep vikend!

četrtek, 01. december 2011

Veseli december

Začel se je. Najbolj nori, najbolj veseli, najbolj kičasti, najbolj praznični, najbolj družabni in najbolj božičkasti mesec v letu. :) Čas kuhanega vina, vonja po cimetu in pomarančah, po sveže pečeni potički in piškotkih. Po ljubezni. In danes se počutim prav praznično. Kot da bo že jutri Božiček nosil. :) Hehe, še dobro, da ne bo res, ker nimam še nobenega darila. Niti ideje. :)
Sem pa ravno narezala pomaranče in jih dala sušit na radiatorje. Da bo za okraske. :) Vem, da bi morali adventni venčki biti že narejeni in da bi morala v nedeljo goreti že druga svečka. Ampak meni advent v pravem pomenu besede ne pomeni prav dosti. Meni so venčki všeč kake 2 tedna pred božičem in tam do 5. januarja. Okraševat začnem nekje okoli 20. decembra in nič prej. Zato je danes pravi čas, da se pomaranče začnejo sušit. :)

Takole to zgleda:

Mmmm, kako dišijo. Bi morala še kak klinček v lupinice zataknit, da bi dišalo še lepše.
Naslednji teden bom pa začela piškotke pečt. Hmmm, ampak glede na datum, bi jih pa mogoče morala že prej? Miklavž je že v torek, ups. Malo gre prehitro tale čas. :) No ja, do božiča bom že napekla piškotke, Miklavž pa lahko kaj drugega prinese. Suho sadje, na primer. Alpa čokolado. :) Mmmmm, gremo na kuhančka? ;)

Vesel december vsem skupaj! In ... naj diši. :)

ponedeljek, 28. november 2011

Za protiutež

Ker je bila prva današnja objava čisto preveč zatežena, pesimistična in obremenjujoča, dajem protiutež.



Čeprav melodija ni preveč spodbudna, je besedilo lepo, predvsem pa pozitivno. In da misliti. Res je treba ves čas ohranjati pozitiven pogled na svet, ne glede na to, kaj se dogaja okoli. Predvsem pa ne smemo pustiti, da nas banalne malenkosti spravijo s tira. Ponavadi se tega trudim držati, ampak danes sem morala negativno energijo spravit ven. Ker tako slabega dneva že dolgo nisem imela. Samo zato, ker se smilim sama sebi. Ampak sem šla prej na en mini sprehod do knjižnice in sem se vsaj malo preluftala.

Glejte ta naš svet, tako je lep kot lepe sanje, življenje imejte za prekrasno potovanje ... grde stvari naj vam te radosti ne vzamejo, ker srečni so le, ki srečo res dojamejo ...

Kriza

Ne da se mi učit. Ne da se mi študirat. Ne da se mi opravljati izpitov. Ne da se mi bit živčna. Totalno sem ven iz tega in že od jutra sem čisto blesava. Najraje bi šla pod kovtr in prespala tale dan. In še jutrišnjega. Kakšno krizo lahko povzroči en sam izpit, ne moreš verjet. Jutri zvečer bo že vse mimo, jaz pa travmiram za popi*dit. Ja, temu primerne so tudi besede in jezikovni slog objave. Ker se mi pač ... ne da!

Upam, da je vaš dan boljši.

petek, 25. november 2011

Sprejela izziv

Pred nekaj dnevi mi je mentorica pri diplomski nalogi ponudila sodelovanje na vsakoletni konferenci, ki jo naša fakulteta organizira v Portorožu. Pripravila naj bi članek po diplomskem delu in ga tam, jasno, tudi predstavila. Dva dni sem sedaj premlevala, kaj naj naredim. Vem, da je zame to izjemna priložnost, velik izziv in odlična referenca za naprej. Po drugi strani pa me je grozno strah, ker imam pred nastopanjem precej treme že pred manjšim občinstvom. Tam bo ljudi precej in vsi bodo "pomembni". Profesorji, raziskovalci, predstavniki podjetij. Ampak odločitev je padla in sem jo ravno sporočila tudi mentorici. Ja, sodelovala bom na konferenci s čisto svojim referatom.
Huh, me je že strah. Dobro, da je do marca še kar nekaj mesecev. :)

torek, 22. november 2011

Vroč čaj

Po 2 urah dela, 7 urah faksa in pred nadaljevanjem z delom se grejem s čajem Twinings Brazilian Baia. Zunaj je grozno mrzlo, megla razjeda razpoloženje in jemlje energijo. Jaz pa sem zaspana in nemirna. In veliko dela imam. Zato grem.
Lep večer!

ponedeljek, 21. november 2011

Produktivno

Danes se je dan izkazal za prav produktivnega. Čeprav je ponedeljek in kljub temu, da je zjutraj slabo kazalo, da bom danes sploh kaj naredila. Zbudila sem se 2 uri kasneje, kot sem nameravala, ker sem tudi zaspala približno toliko kasneje, kot bi morala. Takoj sem v varstvo dobila moji dve nečakinji in kazalo je, da z mojim delom za službo in faks ne bo nič. A se je na srečo izkazalo drugače. Moj očka je punčki odpeljal malo na svež zrak, jaz sem vmes dokončala seminarsko nalogo, potem sem dala mlajšo miško spat, ta velika je pa uživala v kuhinji z babico, tako da sem medtem jaz v miru delala za računalnikom. In dokončala študijske obveznosti današnjega dne in še za službo naredila kar dosti. Pa še zdajle sem par uric "stisnila" in namesto, da bi poležavala, raje sedim in buljim v ekran in delam. Priznam, da sem kar utrujena, ampak občutek je pa super, ko veš, da si bil priden in uspešen kljub temu, da varstvo otrok ni bilo na mojem urniku pa sem ga potem vključila in vseeno dokončala še vse ostalo. OK, učenja se še nisem lotila, ampak se zanašam na to, da je še dovolj časa, ker sem sproti med predavanji in vajami pridno delala in sodelovala.


PS: Vikend je bil super, sončen, sprehajalski in prazničen. Mala nečakinja je včeraj praznovala 3. rojstni dan. Ljubica, vse najboljše!

petek, 18. november 2011

Se splača?

Lani sem bila na faksu res pridna. No, saj sem vsako leto, ampak lani je bilo še posebej naporno. Ker smo bili v zadnjem letniku dodiplomca, so nam nafilali prvi semester čez vse meje. Na faksu smo viseli od jutra do večera, vsak teden natipkali vsaj eno seminarsko nalogo, izpiti so se kar vrstili. Ko smo končno lahko zadihali (kar se tiče izpitov), sem začela besno ustvarjati diplomsko nalogo. Tipkala sem kot nora, kupe knjig sem premetavala sem in tja, ugotavljala, kako mi bo uspelo v dobrem mesecu vse spraviti pod streho. No, pa mi je uspelo. Z veliko truda, volje, optimizma, s pomočjo mojih in, normalno, s pomočjo odlične in nadvse ažurne mentorice, ki mi je delo pregledovala čez noč. In svakinje, ki mi je nalogo zlektorirala v enem popoldnevu. Diplomirala sem z desetko in bila izredno pohvaljena. Aja, vmes so mi na naši območni enoti ZRSZ razglasili, da če junija diplomiram, s tistim mesecem izgubim tudi štipendijo. So potem v Ljubljani to zanikali in sem dobila izplačano do oktobra. V enkratnem znesku. In dejali, da naprej jo bom pa dobivala od Sklada za razvoj kadrov in štipendije. Al nekej takega. Odločba s te ustanove je prišla danes. Znesek me je milo rečeno razočaral. V prvem letniku podiplomca bom dobivala točno 100 € manj kot lani. So se mogoče stroški zmanjšali? Se je prevoz pocenil? So vsi moji dosedanji uspehi kar izginili? Očitno štartam z nule. Vedno bolj mi je žal, da sem tako hitela s to diplomo. Se mi zdi, da bi bilo veliko bolje, da bi vpisala absolventa in diplomirala septembra 2012, v tem primeru bi še celo leto prejemala 100 € višjo štipendijo, vmes bi lahko veliko delala preko študenta, mogoče našla celo kako delo v moji smeri, ki bi mi prineslo tako želene in nujno potrebne izkušnje, kam odpotovala ... skratka, uživala. Tako pa sem na slabšem s štipendijo, delam lahko manj, denarja imam posledično precej manj, uživam lahko manj, časa imam manj. No, bom pa prej magistrirala. Ampak, kdo bo to cenil? Bo kdo v prihodnosti upošteval moj trud in prizadevnost? Željo po čimprejšnjem končanju študija in hitri zaposlitvi? Verjetno ne. Ker ne bom imela izkušenj. Ki jih itak ne morem dobit, ker te že na razgovoru za študentsko delo vprašajo, če jih imaš. Ja, verjetno sem jih dobila - ne vem - med spanjem. Mogoče ko sem sedela na faksu? No ja. Nekako bo že. Upam. Ampak taka nestimulativna dejanja s strani naše (kao) preljube državice me pa res razp*zdijo. Se opravičujem izrazu. Tako zelo veliko se govori o tem, da je treba skrajšati trajanje študija in naše vlade se obupno trudijo za to. Vsaj one tako mislijo. So uvedli bolonjo, da do 7. stopnje prideš po 5 letih namesto po 4, če si tak kot jaz, sicer pa temu dodajmo še kaki 2 leti. Ti nižajo štipendijo, če greš študirat naprej. Gospodarstvu ne pustijo dihati, da bi se ustvarila delovna mesta, da bi mladi lažje dobili zaposlitev. In bi bili mogoče bolj motivirani hitro diplomirati.
Ah. Naj bo dovolj. Ampak moj sklep je, da če bi imela jajca in bi bila malo drugačna po značaju in karakterju, bi kmalu zapustila ta kos sveta.  Tako ga pa verjetno nikoli ne bom. In mi bodo po glavi srali ljudje, ki jih zadnje dni lahko vsak večer gledamo na TV. Ampak ljudje, če boste volili Janeza, potem se ne pritoževat, ker ste očitno proti kakršnikoli spremembi na vrhu. Ne rečem, da bi novosti kaj prida pomagale, ampak slabše je pa že težko. Ane?
Zdaj pa res - lep dan še naprej in naj bo vikend nepozabno sončen! ;)

ponedeljek, 14. november 2011

Tell me why

I dont't like Mondays.



Kljub sončku sem se zbudila ne pretirano dobre volje. Verjetno k temu pripomore tudi dejstvo, da sem se po Lubijevem odhodu v službo prav matrala nazaj zaspat, ko je pa meni zvonila budilka, sem pa - itak - spet dvakrat vklopila dremež. In sem vstala vsa trapasta. Je pa tudi nekaj stvari, ki me nekje v ozadju rahlo grizejo in ponedeljek je itak dan, ko me vse skrbi. Zvečer bo že bolje. Vsaj po izkušnjah sodeč. Upam. :)

Lep dan in naj bo vaš ponedeljek sončen v vseh pogledih.

torek, 08. november 2011

Kosmatinci

Večkrat sem že omenjala, da si želim enega prijaznega kosmatinca. Zdajle pa ravno gledam oddajo o kužkih na Animal Planetu in sem se odločila, da tukaj predstavim "nabor" mojih najljubših kužev :)

Najprej ne morem mimo teh malih črnih kepic, ki zrastejo v velike črne medvede. Dva takale sem nekoč davno imela. Ne oba hkrati, enega za drugim. Takoj ko je prvi žalostno končal zaradi hude bolezni, je moj ata kupil drugega. Novofundlandci so mi še vedno zelo zelo všeč, vendar ga ne bi imela še enkrat. No, mogoče, ko bom velika in bom živela v hiši z velikim vrtom. :) Ampak zdaj bi raje kakšnega drugega. Tile velikani znajo biti precej neobvladljivi, če niso dobro naučeni. Saj nič nočejo, le igrivi so, ampak njihova velikost in teža privedeta do tega, da potrebuješ dosti moči, da jih lahko pelješ na sprehod. Jaz sem se enkrat eno uro sredi zime valjala po vrtu, ker me je moj podivjani razigrani kuža podrl na tla in mi ni pustil vstati. Nič mi ni hotel hudega, da ne bo pomote. Igral se je in vesel me je bil. Ampak on je bil velik, jaz pa majhna. Ni bilo prav prijetno. :)

Neskončno ljubke in prikupne majhne črne kepice. Slikica je sposojena, ker sem imela takega lepotca še v času, ko ni bilo digitalnih fotoaparatov. Sta pa bila oba kopije tega s slikice. Ta bela lisa spredaj na kožuščku je identična.

Črna mrcina. Eleganten, mogočen, neskončno vdan, ljubeč in čuteč kuža. Zbuja poglede.
Irski seter.

Beagle.  
Škotski seter.

Zlati prinašalec. Najljubši so mi ti najsvetlejši zlatkoti.

King Charles španjel. Moj favorit je trikolor. Jaz jim pravim čarliji.

Težko bi se odločila. No ja, v bistvu se mi pa (na žalost) ni treba. Nimam "dovoljenja" niti podpore za psa. Sem pa načeloma bolj za večje pse. Bolj ta pravi zgledajo. So pa tele miniature ala čarli takooooo ljubke, da se jim tudi težko uprem. :)

Mrk

Zadnje dni mi malo manjka navdiha za pisanje. Ne najdem prave ideje in pravih tem za objavo. :) Malo me je preplavila tale novembrska sivina. Saj ne, da sem slabe volje, samo tako zaspano in leno je vse. Ta megla in oblaki in pršenje in kratki dnevi mi prav nič ne pašejo. Je že res, da je november prav stereotipno označen za najbolj depresivnega med meseci, ampak nekaj je na tem, vam povem. Ko je enkrat december, je vse drugače. In ja, prav zaradi tega že komaj čakam veseli december in praznike, čeprav vem, da jih bom še prehitro sita. Sploh, ko si bom razbijala glavo, kaj kupiti za darila. Upam le, da mi bo uspelo nakupe opraviti pravočasno, ker decembrske gužve v trgovskih centrih pa res ne maram. Dokler je še november, bom pa sivino preganjala s kajpavem čim. Za vikend sva z Lubijem spekla jabolčno pito. Mmmm, kako lepo je dišalo po jabolkih in cimetu. Ampak o tem drugič, ko pridem do slik. :) Je pa to eden od načinov, da si tudi v takšnih meglenih dnevih pričaraš malo čarobnega vzdušja. No ja, trenutno niti za kaj takega nimam navdiha. Me preveč vleče v posteljo. :)
Lep pozdrav. In upam na navdih. :)


četrtek, 03. november 2011

Mladički

so letos očitno IN. :) Včeraj smo spet zapili enega novorojenčka. Tudi ta je fantek. Kvajzdej, mamice, kdaj bodo pa punce na vrsti? ;) Letos je res ogromno nosečnic in dojenčkov. Vsaj takih, ki jih poznam. Tole je bila druga žurka za dojenčka v štirih dneh, če gledam zadnje dva meseca pa tretja.  In vsaj še za eno ali dve znanki vem, da pričakujeta. Plodno leto, ni kaj. Štorklje imajo veliko dela. :) Kar tako naprej.





sreda, 02. november 2011

Sreda, ki se pretvarja, da je ponedeljek

Počutim se čisto ponedeljkovo, kar pomeni, da sem lena in zaspana, da moram spraviti sebe v red po preteklih aktivnih dnevih, da se ne morem zalaufat v delo in da bluzim na polno. Kar nekaj sanjam naokoli po stanovanju in ni nič od mene. Še las se mi ne da prat.
Je bil pa podaljšani konec tedna super. Zelo aktiven, malo družaben, nekoliko lenoben, predvsem sončen. V teh dneh sem prehodila cca. 40 km in danes čutim posledice v nogah (nisem več navajena na toliko gibanja, se bo treba nazaj navaditi), obiskala moje in Lubijeve stare starše na pokopališču, se družila z obema družinama, bila v KG na pici pri Pinotu, kjer so pice odlične, gužva pa ne toliko. :) In na veliko uživala v gorskem raju. Nekje vmes sem na hitro videla še malega T. Aja, in zapila rojstvo še enega velikana. Tudi tebi vso srečo, mali J.
Tako nekako so minili dnevi od petka do včeraj. Zdaj pa res moram zamenjati v eno bolj produktivno prestavo. :)

Lep dan in upam, da ste uživali v mini dopustu!

torek, 25. oktober 2011

Generacijo moja

Ko odraščaš in se staraš, tega pravzaprav sam niti ne opaziš. Ja, opaziš, da se življenjski ritem spreminja skladno z obveznostmi, ki se z leti spreminjajo. Opaziš, da so ti všeč druge stvari in drugi ljudje. Da uživaš v drugačnih dogodkih in da so ti pomembne drugačne vrednote. Ampak kljub temu nekako ne občutiš direktno, koliko si dejansko star ... vse dokler ne vidiš svojih (so)vrstnikov. In šele pri njih vidiš, koliko so stari. In nato ugotoviš, da če so oni že toliko stari, da si tudi ti. In te zadane. Ena sošolka ima 2 leti starega fantka, druga je poročena, tretjo srečaš na kavi s trebuščkom, kot da bi pojedla žogo, četrta ima facebook status "engaged", peta objavlja poročne slike, šesta boža svoj trebušček, sedma pregleduje spletne strani z otroško opremo ... še bi lahko naštevala. Skratka, na ta način nekako ugotoviš, da se staraš. Da nisi več otrok, najstnik, mlad študent. Čeprav še vedno, vsaj nekateri, gulimo študijske klopi, smo v letih, ko je večina naših staršev že živela v lastnih stanovanjih, imela redne službe za nedoločen čas, (vsaj) enega otroka in starše v penzjonu. Danes so sicer stvari bistveno drugačne, povprečna starost za take velike prelomnice v življenju se močno dviguje. Ampak kljub temu ne morem mimo dejstva, da se tudi moja generacija stara. :) Kakšna ugotovitev, kaj? Pa ne, mene moja starost (še) prav nič ne obremenjuje, niti se (še) ne bojim staranja. Se pa veselim dogodkov, ki jih današnje generacije spravimo pod streho tam nekje do tridesetega, naši starši, še sploh pa stari starši, so jih pa že nekje do dvajsetega. Priznam pa tudi, da me ob vsaki novi novici o velikih korakih pripadnic moje generacije malo zbode. Ja, jaz bi tudi. Vse to.



In še tale pesmica - ne morem, da ne bi - ker mi naslov objave zveni prav v tej melodiji. :)

Ena drugačna torta

Če sem se zadnjič hvalila s svojo prvo čisto tapravo torto, bom danes objavila še eno drugačno tortico. Tako, ki ni za pojest, je pa njena "struktura" uporabna. Tole tortico sem delala avgusta, ko sem čakala, da se prvi otroček moje drage E. odloči prijokati na svet. Za dobrodošlico z moje strani je dobil tole:



Mali T., čeprav si na svetu že več kot 2 meseca, ti še tu želim vso srečo na poti življenja.

Tortico iz pleničk sem pa naredila nekako takole:

kupila sem paket pleničk :), vsako posebej zrolala in rolico utrdila z elastiko. Potem sem preračunala, kako pleničke ustrezno razdeliti na tri dele, da bodo nadstropja v ustreznem razmerju. Ko sem to približno ugotovila, sem najprej pleničke kar same postavila približno v krog in jih nato skupaj zvezala z vrvico. Ko sem to zategovala, jih je sila nekako stisnila skupaj v pravilnejši krog. Enako sem potem naredila še s preostalima nadstropjema. Z okrasnim trakom sem prekrila vrvice in naredila mašnjice. Skozi sredino sem potisnila palčko za ražnjiče :), da je bila torta bolj stabilna. Poiskala sem ustrezno velik karton in ga ovila z darilnim papirjem, torto postavila gor, na vrh pa še okrasek, ki je spomin za mamico in očka. To je to. :)
Meni se zdi zelo luštno darilo, pleničke pa itak vedno prav pridejo. Ane? :)

petek, 21. oktober 2011

Veliki odhajajo ...

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusi vnovič
in zopet
in znova.
 
Tone Pavček (1928-2011)

Naj bo njegovo življenje tudi na drugi strani polno pesmi.

Vikend

se lahko začne. Sem opravila, kar je bilo ta teden za opraviti. Lasje so umiti, nohtki rdeče sijoči. Skodelica kave prijetno diši in greje dušo in telo. Načrtov za soboto in nedeljo še ni, ampak dolgčas gotovo ne bo.
Naj bo vikend za vse nas lep, vesel, sončen in nasmejan.

četrtek, 20. oktober 2011

Priznanje

Na naši fakulteti je letos že drugič potekala slovesna podelitev priznanj Dekanova lista najboljših študentov posamezne vpisne generacije. In že drugič sem bila tam. Kot nagrajenka. Lani je bilo povsem očitno, da gre za novost in je vse skupaj potekalo bolj tako ... na hitro. Letos so se že bolj potrudili, povabili nekaj (visokih) gostov iz vrst naših politikov. Pa župana. In Manco Špik. Punca kar v redu poje. :) Po podelitvi je sledila manjša pogostitev. No, ta pa res ni bila bogvekaj. Verjetno bi se mi zdela povsem primerna, če ne bi vedela, da je bilo že zmenjeno za nekaj boljšega. A je zmanjkalo denarja. :) Ampak penina je bila pa kljub temu odlična. Za želodčke smo pa potem sami poskrbeli in se odpravili v znano čevapčinico v mestu, kjer študiram. Res imajo dobre čevape, pa v resnici nisem fanica te "piknik" hrane. No, skratka, sem se hotela malo pohvaliti. Pa sem se, a ne. :) Je super občutek, ko vidiš, da se ves tvoj trud potem vsaj na tak način obrestuje. Samo upam, da se bo obrestoval tudi, ko bo treba dobiti službo. Mogoče bodo pa na fakulteti poskrbeli za to? :) Optimizem v tem zgodnjem mrzlem in deževnem jutru prav pride. :)

Lep dan, tudi če zunaj ni najbolj prijazno. Gumijaste škornjce na noge, toplo bundico in dežnik, potem pa skakat po lužah. ;)


ponedeljek, 17. oktober 2011

Super

vikend je bil. V petek zvečer sva šla z Lubijem na najino rojstnodnevno večerjo. Vsakič, ko ima kdo od naju namreč praznujeva z družino in sama. Ko praznujeva sama, greva ponavadi nekam na večerjo. Tokrat je dragi izbral eno odlično restavracijo na Bledu. Že dolgo naju je mikala, zato sva se zadnjič odločila. In bila sva navdušena. Odlična postrežba, prijazno in ustrežljivo osebje, izvrstna hrana, prijetno vzdušje, da ne govorim o razgledu (če bi bila tam podnevi) in o tem, da vsaka dama dobi vrtnico. In teranov liker na hišo. Popoln večer, ravno prav polna želodčka in midva srečna. Potem dooolgo spanje in sobotno potepanje po bližnjem avstrijskem in bližnjem italijanskem (nakupovalnem) mestu, po vrnitvi v Slovenijo pa odprava v gorski raj. Tam pa dva takratka, da sva se pogrela, dokler hiške ni zgrel ogenj v peči, pica, film ... :) Včeraj, v nedeljo, krogec okoli jezera, hitro kosilo in popoldanski počitek. In nato nazaj domov. :)
Fino je bilo.
Kakšen pa je bil vaš vikend?

četrtek, 13. oktober 2011

Topli spomini

Zebe me, zaspana sem in imam popoldne za lenarjenje. Mi je pa končno uspelo naložiti fotke s fotoaparata na računalnik, tako da me grejejo spomini na vroče, brezskrbne in neskončno srečne dni.
Naj fotografije spregovorijo same ...



Razgled s terase.

Malo drugačen pogled s terase.

Ožujsko in kavica na plažici, ravno prav vroče sonce, šum morja. Lubi prinese za vsakega nekaj. Nebesa?

Na eni odmaknjeni plažici. V ozadju otoček Zabodarski.
Pripravljava večerjo.
Mmmmm ...
Večerna romantika in ledeno ohlajen koktajl. 



Ste se pogreli? Jaz sem se. Bolj konkretno pa me trenutni greje Twinings Brazilian Baia. Omamno diši. :)

Prvič

Vsaka stvar je enkrat prvič, in v torek sem prvič v življenju čisto sama spekla torto. Čisto malo mi je pomagala mami, ampak samo z nasveti. Praktična izvedba pa je bila povsem moja. Sem se zelo potrudila in dragega presenetila z nutelino tortico. Moram se pohvaliti, da je (bila) odlična. Mogoče malo premalo namočen biskvit, ker nisem upala bolj namočiti, da mi ne bi vse skupaj razpadlo, drugače pa slastna. :) Povrhu vsega pa še izgledala ni tako slabo. Za prvič čisto super. Sem se malo izživljala z okraševanjem in sem popolnoma navdušena nad tistimi tubicami s sladkorno pisavo. Mislim, da bom kmalu spet kaj ustvarjala. Nekako sem padla v filing. :)

Še malo foto dokaza:



Lep dan!

torek, 11. oktober 2011

Vse najboljše

Danes je objava namenjena samo tebi. Ker me osrečuješ in podpiraš, spodbujaš in usmerjaš, navdihuješ in opogumljaš. Ker me ljubiš. In ker te ljubim jaz.
Ljubezen moja, vse najboljše!

ponedeljek, 10. oktober 2011

Danes

nisem najboljše volje. Nič hudega ni narobe, je pa nekaj stvari po malem. Zjutraj sem se zbudila ne prav čisto zdrava. Imam povsem razdražen želodec in ne vem, a sem staknila kaj od nečakinje, mi včeraj kakšna hrana ni pasala, ali je pač včasih želodec preprosto razdražen. Delala sem prav nič fajno nalogo za fax in, ko sem se hotela lotiti dela za službo, ugotovila, da itak spet nimam pravega materiala. In da bom spet delala namesto nekoga in da za to spet ne bom ustrezno plačana. Iz bolnice so sporočili, da mama še ni OK. Da pljučnica še vztraja. V sobi me zebe. Kurimo še ne. Ne vem niti, kako in kdaj bomo, ampak v redu. Zvečer bi morala začeti s sezono aerobike, ampak mislim, da bom današnji termin skenslala. Zaspana sem in ne da se mi prav nič. Iščem energijo, da se spravim iz tega stanja. Ker tole samopomilovanje ne bo pomagalo polepšati dneva.
Upam, da je vaš dan pozitivno naravnan.

ponedeljek, 03. oktober 2011

Huda ura

Imela bi tole uro. No, ti dve uri. Ali vsaj eno od njiju. :) Najraje obe. :)
Fossil ES2860, hudaura.com



Jet Set Beverly Hills JI3604-642, hudaura.com

(NE)navadno

Zadnji mesec je nenavadno predvsem vreme. Ampak, začuda, se tokrat nad tem nihče ne pritožuje. Jaz se tudi ne. :) Tole indijansko poletje je super, pa čeprav je nenavadno in (verjetno) ne povsem normalno. In ker vremenarji za konec tedna napovedujejo ohladitev, je bilo pretekli vikend treba na polno izkoristiti. In sva ga. Z dragim sva bila v gorskem raju in bilo je čudovito. Čez dan neskončno toplo sonce, brez oblačka, brez sapice. In, ne boste verjeli, saj še sama težko verjamem, plavala sva. V jezeru! 1. in 2. oktobra sva se kopala v Bohinjskem jezeru. Tak dogodek si je treba zapomniti. Ga zabeležiti. Označiti na koledarju. Ker ga najbrž ne bova več doživela. Vsaj še dolgo ne. Ali pač? Glede na vreme zadnje čase je sicer vse mogoče, ampak se mi še vedno zdi bolj malo verjetno, da se bo kaj takega kmalu ponovilo. Nad čudovitimi dnevi sem povsem očarana. Veslanje po čisto mirnem jezeru, opazovanje narave, kristalno jasen odsev gora v vodi, jadranje padalcev nad jezerom, nastavljanje sončnim žarkom ... sanjsko.
No, danes je bilo malo manj sanjsko vstajanje ob 6.00. Ampak študijsko leto se je pač začelo in tudi to je po svoje fino. Pa še bratca sem srečala zjutraj na faksu (on je bil tam po službeni dolžnosti). In kavo mi je plačal. :) Hvala!

Lep dan! Študentom pa uspešno študijsko leto in čim manj študentskih laži. ;)

petek, 30. september 2011

Otročki

Moji dve mali nečakinji bi danes morali z babico in dedkom na morje. Sta že zjutraj namesto v vrtec prišli k nam. Obe dobre volje, razigrani, zgovorni, kot morajo biti otroci. Smo šli z dedkom kupit novi jopici, peš, ker je sijalo sonce. Ko smo prišli nazaj, se je pa začelo. Ta velika miška pravi, da je zaspana. Hmm, petletnik ob 11h dopoldne ravno ne bi smel biti zaspan. OK, mogoče je slabo spala, gremo gledat risanke in malo počivat. Vsakih nekaj minut ji dam roko na čelo. Po kake pol ure postopek ponovim in me kar zapeče. Izmeriva temperaturo in ... 38,5°C. O joj :( Kakšno morje, samo Calpol in spat pod dekco.
Neskončno se mi smili. Kako nebogljena je. Samo leži, sedi, gleda. In čaka, da ji bo kdo pomagal. Da ji bo končno bolje. Ko to vidiš, se zaveš, da si ne boš nikoli več želel, da bi bili otročki nekaj minut pri miru.  Ker to ponavadi pomeni, da so zboleli. Zato naj le norijo (v mejah varnega, seveda).
Upam, da bo kmalu zdrava.

Smeha polna skleda

Dve uri nenehnega krohotanja. In še kakšna ura potem. Stand up večer z Vidom Valičem in Denisom Avdićem je bil res za crknit smešen.Včeraj sta gostovala v GTČ in sta res zmagala. Avdić mi sicer prej ni bil nevemkako všeč, ampak v tej "predstavi" je bil res dober. Se mi je sprva zdelo veliko 15 € za vstopnico, ampak za cel večer smeha do solz je totalno vredno. Res sta faci. Priporočam! :) No, vsaj vsem tistim, ki so vam smešne fore o seksu in ki se znate smejati tudi na svoj račun. Pa če ne marate Janše. :) Ne, res. Smešno je. Poleg tega sem se noro dobro počutila v svoji koži v 10-centimetrskih petkah, s smokey eyes in kričeče rdečo šminko. Drzen make-up za drzen šov.

Pa lep vikend vsem skupaj. In privoščite si vsaj en večer nebrzdanega smeha, kjerkoli in s komerkoli.

torek, 27. september 2011

Obsesije

Kakor se spomnim, nisem še pisala o svojih obsesijah, čeprav jih imam nekaj. Predvsem ena je zelo očitna in bi verjetno tisti, ki me bolje poznajo, takoj izstrelili, katera je. Nohtki. Dolgi, urejeni, nalakirani nohtki. Različnih barv, divji, temni, največkrat pa v različnih odtenkih rdeče. Spremljam tudi nekaj blogov, kjer predstavljajo swatche lakov. In že nekaj časa se mi po glavi mota ideja, da bi kaj takega objavljala tudi sama. Čeprav ne v takem obsegu, kot to počnejo nekatere blogerke, ker mi niti finančno stanje ne omogoča neskončnega števila (novih) lakov. No, kljub temu jih imam ogromno, a so predvsem nizkocenovci. Sem pa danes oddala eno spletno naročilo za dva Essie lepotca. Mogoče naredim swatch. :)
Poleg lakov je moja obsesija še nakit, predvsem prstani in zapestnice. Vendar pa je moja zbirka bistveno manj obsežna ob zbirke lakov, predvsem zaradi cenovne (ne)dostopnosti. Kiča imam sicer kar precej, predvsem verižic in uhanov. Kar pa se tiče zapestnic in prstanov mi ni do kiča, ker ob stiku z vodo kaj hitro žalostno propade, vsa ponarejena kovina postane oranžna in pušča grde črne sledi na koži. Zato sem pri tem obsedena bolj z gledanjem  kot z imetjem. Zadnje čase pa me vse bolj obsedajo tudi senčke za oči, rdečila za lica in šminkice. Posledično se je pametno izogibati poslovalnic DM in Mueller. :)

Jesenska opravila

Zadnjič sem razglabljala o dokazih, da je jesen res tu. Minuli konec tedna se je zgodil še en dokaz - pripravljanje drv v gorskem raju. V soboto sta delala samo mamica in očka, saj sva bila z Lubijem v ekstra napornem šopingu v Ikei, v nedeljo pa sva se jima pridružila v gorskem raju. In smo delali. Žagali, sekali, zlagali drva. Smo bili od glave do peta od žaganja. In v najbolj razcapanih cunjah. Potem pa kar naenkrat zaslišimo: "Dober dan, je kdo tukaj?". Sta se na hitrem obisku oglasila Lubijeva stric in teta. Hmmm, hitro pogledam, kakšna sem, malo otresem žaganje in grem s prsti skozi lase. Kaj več od tega res nisem mogla narediti. Saj ne, da sem ponavadi v gorskem raju prav zelo urejena, ampak v nedeljo sem bila res skrajno NEurejena. No, in potem moja stara mama razlaga, kako smo pridni. In kako sem še sploh jaz pridna. Da znam biti dama, ampak znam tudi poprijeti za delo. Malo pomislim, kdaj sem bila nazadnje "dama". Je že kar dolgo tega. Se bo treba spet malo ušmekat. Dobro, da greva v četrtek z Lubijem v gledališče. :) Sicer bo pa kmalu fax ... in bom verjetno spet kmalu naveličana tega, da se moram vsak dan navsezgodaj zjutraj upedenat.
Aja, jesenski pa je tudi Lubijev prehlad. In vse očitnejši znaki, da sem ga od njega staknila tudi jaz. Me pa veseli pričakovanje hladnih večerov, ko bo v kaminu v gorskem raju prijetno prasketal ogenj in grel dušo in telo. :)
Lep dan!

petek, 23. september 2011

Rada bi ...

  • znala tekoče in brez zadržkov govoriti več jezikov
  • znala fotografirati - najti zanimive objekte, jih na pravi način ujeti v objektiv, uporabljati funkcije, ki jih ponujajo fotoaparati, razumeti pač pomembna dejstva v zvezi s fotografijo
  • se naučila šivati
  • delala z otroki
  • imela otroke
  • imela psa
  • bila bolj pogumna in samozavestna
  • se znebila manjvrednostnega kompleksa
  • spet začela tečt
  • dobila službo oz. delo, ki bi mi dopuščalo redni študij, dalo izkušnje v moji stroki in prineslo več denarja kot trenutno študentsko delo
  • našla kupca za hiško
  • prispevala kaj za stanovanje
  • ugotovila, kako bi se lahko samozaposlila po končanem študiju, če ne bom našla službe
  • znala pisati pesmi
  • pisala prispevke za kakšno revijo
  • popolnoma obvladala slovensko slovnico
  • ...
Preveč želja? Mogoče. Našlo bi se jih še nešteto, ampak tokrat sem se omejila na tiste ne tako zelo materialne. Me je prešinilo, da o tem razmišljam veliko manj kot o materialnih. Pa so te veliko pomembnejše. Tako da je to verjetno še ena želja: rada bi več razmišljala o tem, kaj si želim doseči v življenju.
Evo, tako. Naj bo zaenkrat dovolj želja.
No, pikapolonica, mi boš izpolnila želje?