Že nekaj časa se zbira v meni ta določena misel za na blog. Pa se mi je vedno izmikala, ko sem začela pisati. Zato, ker se jo trudim potiskati stran in ne vleči na plano, takrat ko pa z vso močjo (kljub moji protivolji) udari, nimam volje za blogganje.
Torej, vsake toliko časa v meni divja boj, v katerem padajo žrtve. Žrtve moje lastne omejenosti, slabe samopodobe, NEsamozavesti in nizkega samospoštovanja. Gre za boj med razumom in jasnimi dejstvi ter med temi nesmisli, ki me popadejo. Pojavljajo se misli, kot npr.: ¨Sem prva izbira ali le nadomestek?¨, ali pa ¨Če bi danes izbiral med mano in ..., bi izbral mene?¨ itd. Ko se ta zlodej v meni spet skrije, so odgovori na dlani. Vem, kaj čuti do mene, ker se vidi.
Vse te misli (verjetno) izvirajo iz dejstva, da SOVRAŽIM bivše (utemeljenega razloga za take misli NIMAM - to poudarjam, ker si najboljši!). Moje mnenje je, da so bivši stvar preteklosti in edino pravilno je, da v preteklosti tudi ostanejo. Popolnoma, brez stegovanja lovk v sedanjost. Naj dajo MIR. Tudi ob rojstnih dnevih, praznikih in ostalih podobnih priložnostih. Ja, tudi takrat, prosim, MIR. Za vse to (in še mnogo več) so imeli svojo priložnost. Pa so jo (očitno) zapravili, tako ali drugače. Zato naj živijo s tem in naj nas pustijo v miru živeti. Za vsa ta voščila in podobne zadeve smo sedaj tu mi, oni naj si za to najdejo druge ljudi. Mi želimo (predvsem) take posebne dni preživeti srečno, na svoj način, bivši tukaj nimajo kaj iskati.
A bi kdo z mano ustanovil Društvo za boj proti bivšim? ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar