Danes sem ponosna. Ponosna nase. Naredila sem še en korak, ki sem ga že dolgo želela, pa se mi je vedno zdel nekje daleč, (skoraj) nedosegljiv, odmaknjen. Vem, za marsikoga so to, o čemer govorim, banalnosti. Pa vseeno, ljudje smo si različni, ane? Nekaterim je neka stvar nekaj povsem vsakdanjega, drugim priprava na to isto stvar vzame kar nekaj časa - za pripravo in prepričevanje, da je to povsem ok, da zmore.
Skratka, o čem govorim? Šla sem na lauf. Ja, kaj je to takega? Sama sem šla. Zbasala sem se v avto, odpeljala do štarta prijetnega kroga in odtekla (hecna beseda) svoj krog. Res je mogoče čudno, da se pri svojih letih hvalim s čim takim. Ampak do nedavnega mi to nikakor ne bi uspelo. Vedno sem imela težave s tem, da moram kaj početi sama. Ne da bi me bilo strah ali kaj takega. Nekako sem imela vedno nek čuden občutek, kao kakšen luzer sem, če grem sama. NOT! Res ne potrebujem ves čas nekoga, da je z mano na vsakem koraku, da z mano počne vse, kar si JAZ želim početi. Meni je fino, če ni nikogar, ki bi mu bilo to ravno tako fino, pač ne. Grem sama. Pa kaj? Počasi spoznavam, da se imam res lahko lepo. Tudi sama s sabo. Da sem samo jaz povsem dovolj, da počnem stvari. Da grem sama na aeorbiko. Sama v shopping. Sama laufat. Sama v petek zvečer uživam in se razvajam s kozarčkom najljubšega vina (seveda, v talepem tavelikem kozarcu, da se afnam). Še enkrat, ponosna sem. Ker dokazujem - predvsem sama sebi - da se spreminjam. Na bolje.
Hkrati pa sem tudi nekoliko... otožna. Ja, verjetno bo to najbolj primerna beseda. Zakaj tako? Ker sem do teh spoznanj in sprememb prišla pozno. Morda prepozno. Vsaj za nekatere stvari. In ljudi. Pa zato, ker si želim, da bi bil še nekdo ponosen name. Ampak se ne dam. Sem ponosna in vesela. In konec (kot bi rekla moja tavelika miška).
