Blatenje

Ne maram ga. Blatenja - javnega ali zasebnega. Če sem kdaj kogarkoli blatila, ali se mu je vsaj zdelo, da sem ga, naj mi pove. Lepo prosim. Se bom javno opravičila. Ker se mi zdi skrajno grdo. In (pre)globoko pod nivojem, na katerega sem se pripravljena spustiti. Pa naj gre za posredno ali neposredno, z imeni ali brez. Tisti, ki ga blatiš, itak ve, da so opazke namenjene njemu. Iz prejšnjih pogovorov, iz okoliščin... enostavno ve. In je resnično podlo. Še posebej, če gre za družinskega člana, priženjeno družino, prijatelja... skratka nekoga, s katerim boš tako ali drugače še dolgo imel opravka. Sploh, če ta oseba zate veliko naredi - dobrega, seveda. Se žrtvuje in trudi pomagati po najboljših močeh, pa če to (sebi in drugim) priznaš ali ne.
In ja, blatenje se te dotakne, pa čeprav veš, da je neutemeljeno. Preprosto zato, ker je krivično. Ampak itak se vse vrne. Zato se sekirali res ne bomo, ane? Glavno da vsak zase ve, da dela prave stvari s pravimi nameni in iz pravih razlogov.

V tem sivem hladnem dnevu pa dajmo nasmeške na obraz. In kmalu bo spet sonček in toplo! ;)

Želje

Vsi jih imamo, eni več, drugi manj. V glavnem pa vsi veliko. Ampak moramo paziti, da smo v svojih željah natančni. Ko o njih pripovedujemo, razglabljamo, razmišljamo, si preprosto želimo, je treba biti jasen. Kaj, kdaj, kako, kje, s kom itd. :) V nasprotnem primeru bo morda vesolje (ali kdorkoli že uresničuje naše želje - poleg nas samih) kako malenkost razumelo narobe. Preprosto drugače.
En primer, malo za hec, malo zares... včeraj zvečer oz. ponoči se voziva z Bleda. Sita, vesela, zadovoljna, prijetno utrujena. Dež je lil, kot bi se odtrgal oblak. In kar naenkrat se zavem, da skozi naše mesto (skoraj) dobesedno glisirava. Voda je špricala na vseh koncih. Visoko. In takrat mi je postalo jasno - že od nekdaj si želim, da bi lahko kdaj glisirala. Nikoli pa nisem prav natančno opredelila, da mislim s čisto pravim gliserjem (ali jahtico, da ne bomo skromni) in ne osebnim avtomobilom, da bi rada, da se to zgodi na morju in ne na glavni cesti skozi naše mesto in da bi takrat rada bila v kopalkah in v čudovitem sončnem toplem dnevu. Ne ponoči, v kavbojkah in puloverju, pri 14 stopinjah kljub avgustu. :)
OK, tole je bil res bolj hec, ampak bistvo je pa čisto zares. Natančno moramo vedeti, kaj si želimo. In želje tudi natančno izraziti. Z vsemi podrobnostmi. Potem pa samo z vsemi močmi in energijo mislimo na uresničitev, hodimo po svetu z odprtimi očmi, da ne spregledamo možnosti, ki odpirajo poti k uresničitvi. In trdno verjamemo, da se nam bodo želje izpolnile. Rezultat je neizbežen. :)

Srečno in prijeten vikend ;)