sreda, 01. avgust 2012

Dopust

Je bil in je (pre)hitro minil. Sem si pa nekakšen dopust vzela tudi od bloganja. Ne vem točno, zakaj. Včasih imam tako obdobje, ko imam enostavno odpor - do bloga, do mailov, do SMSov, do računalnika na splošno. Pa ne, da ne bi imela o čem pisati, nasprotno. Velikokrat se mi zgodi, da zvečer, ko ležem v posteljo in preden zaspim, v glavi "tipkam" objave za blog. Takrat se rojevajo ideje in prav vidim stavke, ki bi jih napisala, natančno vidim prste na tipkovnici, kako se podijo za tipkami. Škoda, da se teh misli ne da prežarčit na splet. :) Zjutraj, ko bi se lahko usedla za računalnik in pisala, pa ... se mi ne da. Enostavno. :)
Sicer pa se mi zdi od pravega morskega dopusta že neskončno dolgo, čeprav sem doma šele 3 tedne. Bilo je pasje vroče, voda toooooooopla, za ohladitev celo pretopla, za namakanje in uživanje pa prekrasna. Malo sva se tudi sprehajala, čeprav (po moji zaslugi, jasno) manj kot ponavadi. In letos je spomin na morje tudi malo grenak, ker sem totalno zatravmirala. Ker sem prav lahkomiselno ležala pod klimo, ki je hladila na polno, sem staknila prehlad in me je začelo tiščat v prsih. Ampak, jasno, mene je grabila panika in sem travmirala in paničarila in težila toliko časa, da sva spokala domov, da sem šla k zdravniku (ja, valda, moj strah pred dohtarji in bolnicami mi ni pustil, da bi šla tam na pregled), da mi je naredil EKG in krvne teste in mi povedal, da me ne bo infarkt. In potem sem bila pomirjena in sva lahko šla nazaj. Ampak potem je pa itak vse minilo hitro, kot bi mignil. Eh. Tako je - celo leto čakam teh 14 dni morja, potem pa zabluzim. Kaj čmo. Bo pa drugič bolje. :)
Sicer pa zadnje dni neverjetno veliko gobarim. Čeprav prej v življenju nisem nabirala gob, če sem pa že šla v gozd, pa nisem nobene našla. Zdaj pa me je prijelo in celo jurčki se mi ne skrivajo več tako intenzivno. :) Pa uživam z nečakinjama in hodim na sprehode, za vikend sem celo prvič letos kolesarila in šla tudi malo v hribe. In potem, ko sem dve uri in pol grizla kolena, da sem pridihala na planino Viševnik, tam še kislega mleka niso imeli. Bah, pa taka planina. :) Bo treba na kako drugo.
Tako nekako se sliši hiter povzetek zadnjih tednov, ko me ni bilo na spregled. Mogoče bom pa zdaj kaj bolj redno spet pisala. :)
Lep sončen dan!

Ni komentarjev: