Ko odraščaš in se staraš, tega pravzaprav sam niti ne opaziš. Ja, opaziš, da se življenjski ritem spreminja skladno z obveznostmi, ki se z leti spreminjajo. Opaziš, da so ti všeč druge stvari in drugi ljudje. Da uživaš v drugačnih dogodkih in da so ti pomembne drugačne vrednote. Ampak kljub temu nekako ne občutiš direktno, koliko si dejansko star ... vse dokler ne vidiš svojih (so)vrstnikov. In šele pri njih vidiš, koliko so stari. In nato ugotoviš, da če so oni že toliko stari, da si tudi ti. In te zadane. Ena sošolka ima 2 leti starega fantka, druga je poročena, tretjo srečaš na kavi s trebuščkom, kot da bi pojedla žogo, četrta ima facebook status "engaged", peta objavlja poročne slike, šesta boža svoj trebušček, sedma pregleduje spletne strani z otroško opremo ... še bi lahko naštevala. Skratka, na ta način nekako ugotoviš, da se staraš. Da nisi več otrok, najstnik, mlad študent. Čeprav še vedno, vsaj nekateri, gulimo študijske klopi, smo v letih, ko je večina naših staršev že živela v lastnih stanovanjih, imela redne službe za nedoločen čas, (vsaj) enega otroka in starše v penzjonu. Danes so sicer stvari bistveno drugačne, povprečna starost za take velike prelomnice v življenju se močno dviguje. Ampak kljub temu ne morem mimo dejstva, da se tudi moja generacija stara. :) Kakšna ugotovitev, kaj? Pa ne, mene moja starost (še) prav nič ne obremenjuje, niti se (še) ne bojim staranja. Se pa veselim dogodkov, ki jih današnje generacije spravimo pod streho tam nekje do tridesetega, naši starši, še sploh pa stari starši, so jih pa že nekje do dvajsetega. Priznam pa tudi, da me ob vsaki novi novici o velikih korakih pripadnic moje generacije malo zbode. Ja, jaz bi tudi. Vse to.
In še tale pesmica - ne morem, da ne bi - ker mi naslov objave zveni prav v tej melodiji. :)
2 komentarja:
Tudi jaz bi. Pa zaenkrat še ne gre. In pri teh zadevah najbolj sovražim, ko mi kdo reče "vse ob svojem času".
Ampak takoj, ko podpišem pogodbo za prvo ta resno službo, bo ta čas prišel...
Tudi pri meni še ne gre. Čeprav po drugi strani pa verjamem, da če bi se zgodilo, da bi nekako zagotovo šlo. Se mi zdi, da smo vsi vedno bolj preračunljivi in čakamo idealne trenutke. Pa je res kdaj idealno? Tudi jaz sovražim tole vse ob svojem času. Žalostno je, da ta pravi trenutek ne more biti takrat, ko si želiš.
No, v razmerah, kakršne so danes, lahko rečem le: upam na ta resno službo - zame, zate, za vse ...
Objavite komentar