četrtek, 08. december 2011

(Nič več) zadušljivo

Včasih zna biti kje v kakšnem prostoru zadušljivo. Zaradi prevelikega števila ljudi, premalo prostora, slabega zraka, včasih pa tudi zaradi preveč krame in šare, ki se nabira in nabira skozi leta in jo le potiskamo vstran, pospravljamo naokoli, prestavljamo in še kaj, dokler nam nekega lepega dne končno ne do*izdi. In to se je danes zgodilo meni. Grozno grozno grozno sem se že počutila v moji sobi. Nikjer več ni bilo nič prostora, povsod sama neuporabna šara, nikamor več nisem mogla nič več odložit. Miza je bila polna, police so se šibile, predali se niso več zapirali, prah me je dušil. Zjutraj sem se počutila prav obupno. Nisem vedela, kaj mi je, ni se mi dalo delati, še ležati ne. In sem ugotovila, da je razlog v tem, da se v svoji sobi že neskončno slabo počutim. Zaradi vsega, kar se je nabralo v njej. In sem začela najprej samo na izi pospravljati po mizi. Potem pa sem ugotovila, da sem v pravem razpoloženju za proč metat. Nič mi ni bilo škoda. In sem začela pri predalih. Pa policah. In omari. In zdaj lahko v sobi spet diham. Pospravljeno je in čisto, brezveznih stvari ni več. Svečki migljata in dišita. Kar je pa predvsem super, je to, da je večina stvari, ki je še ostala v sobi, povsem uporabna, zato ob selitvi ne bo treba ponovno zgubljati živcev, kaj je za v smeti. Čaka me edino še omara s cunjami, ampak za to pa danes nimam več energije. Sem bila že dovolj pridna. :)

Ni komentarjev: