sobota, 10. december 2011

Izgubljeni otroci

Včeraj sem doživela dve situaciji, ki sta me globoko ganili. Obe povezane z otroki. Najprej na poti v Ljubljano. Na isti postaji kot jaz so na vlak vstopili nek očka in dva majhna otroka, starejši bratec in mlajša sestrica. S torbami in igračami so šli na vlak in se tam glasno pogovarjali. Otroka sta se borila za očkovo pozornost in mu eden čez drugega hitela pripovedovati, kaj vse se jima je zgodilo. Očka raznežen in navdušen nad njunimi zgodbicami, poln prijaznih besed in pametnih razlag. Punčka se je ves čas hotela stiskati pri očku. Ločeni starši, sem si mislila. Nato pa sta mala začela tekati po vagonu in punčko je ogovorila neka starejša gospa. Na vprašanje, do kam se bodo še peljali z vlakom, ji je punčka odgovorila z dolgim pojasnilom. Da so v resnici doma v Kopru, zdaj pa živijo nekje drugje, v rejniški družini, zdaj pa da gredo z očkom v Medvode. Tako sta se mi zasmilila. Pravzaprav vsi, tudi prijazni očka. Le kakšna je njihova zgodba? Kakšen je razlog, da očitna očkova ljubezen ni dovolj, da bi družino obdržala skupaj? Nekaterim v življenju res ni lahko. Pa čeprav so si mnogi krivi sami, so zgodbe otrok še vedno žalostne. Ker oni pa res niso nič krivi. Tudi če je mamica alkoholičarka in očka drogeraš, otroci jih še vedno obožujejo. In nočejo živet v rejniških družinah. Le kaj bo z njimi?
Druga zgodba se je pa zgodila sredi Prešernovega trga. Kar naenkrat je sredi množice majhen fantek, star kake 4 leta, prestrašeno begal naokoli, jokal in klical mamico. Ubogi malček je bil popolnoma izgubljen. Na srečo je neka gospa takoj pristopila k njemu in nato še nekaj drugih. Fantek pa je le jokal in klical mamico. Smo čez nekaj minut ravno hoteli pristopiti še mi in predlagati, da bi fantka odpeljali do banda, ki je igral, in da bi tam po mikrofonu pozvali mamico, ko je ta super ženska  le prišla, grobo zgrabila fantka za roko in ga odvlekla stran, ga ob tem še grdo gledala in mu nič kaj prijazno govorila. Brez tolažbe, brez objema, brez izkaza olajšanja, da je našla svojega otroka. Brez zahvale tujcem, ki so v stiski priskočili na pomoč njenemu otroku, za katerega bi morala skrbeti sama. 4-letnika pa menda zvečer sredi Prešerca res ne spustiš iz rok, kaj šele izpred oči?! In menda slišiš jok svojega otroka? In vidiš rdeča utripajoča ušeska na glavi? Nekateri starši so res neodgovorni. In ne, nisem ena tistih žensk brez otrok, ki pametujejo kako je in kako bi moralo biti. Res še nimam svojih otrok, sem pa pogosto varuška dvema nečakinjama in vem, kako se to dela. In vem, da ju nikoli ne spustim izpred oči. Hvala bogu, se je situacija hitro in dobro razpletla, lahko pa bi bilo tudi drugače. In veliko bolj tragično. Nekateri morda res ne morejo skrbeti za svoje otroke zaradi spleta različnih okoliščin. Nekateri pa mislijo, kako oh in sploh starši so, kako lahko svojim otrokom nudijo vse na svetu, pa jim v resnici ne zagotovijo niti najosnovnejšega, ljubezni in občutka varnosti. Verjamem, da bodo taki otroci še bolj izgubljeni kot tisti, ki pristanejo v rejniških družinah, čeprav starši slednjih v splošnem veljajo za veliko slabše in nevredne. Življenje je do nekaterih res kruto. Ubogi nemočni otroci pa so mu prepuščeni na milost in nemilost odraslih. In upajo, da bo nekdo poskrbel zanje.

  
Foto: siol.net

Naj bo december lep za vse. In naj se tudi žalostnim otrokom prikrade smeh na obraz. Za vedno.

2 komentarja:

Pikapoka pravi ...

Glede tiste "mame" - otroci si globoko v sebi vsako travmatično izkušnjo dobro zapomnijo. Sklepam da je to njen običajen način vedenja do otroka, torej se ji bo to vse vrnilo, če ne prej pa ko bo mali v puberteti.
Glede dogodka na vlaku - verjamem da te je pretreslo, vendar verjemi mi, da je odvzem otroka v socialni stroki res skrajno dejanje, ko je življenje v matični družini škodljivo otroku. Vendar, čeprav je to moj poklic, si res ne želim delati na tem področju, ker je čustveno preveč obremenjujoče.

PikaFlika pravi ...

Zagotovo se bo "mami" vrnilo ... nekje se mora poznat, da otroku ne daješ občutka, da je s tabo povsod in vedno varen.
Ja glede odvzema otroka pa verjamem, da je skrajni ukrep. Saj nisem proti temu, samo razmišljam, kako mora biti otrokom ob tem. Ker ne glede na to, da se jim pri bioloških starših slabo godi, jih imajo še vseeno radi. Jasno pa ja, bolje da odraščajo v zdravem okolju, kot da še sami odrastejo v take odrasle, ki ne bodo mogli skrbeti zase in za svoje otroke.