četrtek, 03. september 2009

Kaj dogaja

Kako kaj lajf zadnje dni, gre?

No, pri meni zgleda nekako takole: vstajanje 6.10, na pot proti prestolnici 6.40, služba 8.00-16. 00, doma približno 17.10, pozno kosilo in kratek počitek, da se poleže do okoli 18.30, hitra hoja okoli jezera tam nekje med 19.00 in 20.00, povratek domov in tuš... in ura je kakih 9 zvečer... in sem utrujena. Se z Lubijem uleževa pred TV in velika verjetnost je, da zaspim pred 23.00, še s skoraj polnim kozarcem pijače in neumitimi zobmi. Fakkkk, kako to ni fajn.
Vsaka čast vsem, za katere je to stalnica čez vse leto in več let (ali celo življenje). Si pa res želim, da bi lahko ta zaresno službo dobila nekje bližje!
Še dobro, da je jutri že peeeeeteeeeeeeek. Hja, ne morem skriti veselja, res je ;)

Lep dan!

4 komentarji:

Anonimni pravi ...

Sem navdušena nad objavo, mislim, da si sploh kaj objavila, nad njeno vsebino pa sploh ne.

Jaz imam podoben urnik, kadar hodim v službo. Le da grem na vlak, kar je najboljša možna pogruntavščina. Dve uri na dan več - za delo (odprem in tipkam) ali pa zase (muzika, knjige, klepetanje).

Aja, v resnici pa nimam podobnega urnika. Tam od 17.00 do 21.30 je stlačeno vse, kar se zdaj z mulci dogaja čez cel dan, od 21.30 naprej pa obvezna življenjska opravila: pospravljanje, čupanje, načrtovanje prihodnosti, kuhanje...

Ampak mi je fino. Več ko imam dela, več imam idej, kaj bom počela, ko bom imela čas. Saj pride vikend, pa dopust pa to.

In še: HB za službo. Eni so brez. Da bi mi pa kdo drug plačeval pufe za avto pa za stanovanje, pa ni velika verjetnost.

Tako da služba je zakon:) To, da ti pišeš, pa še bolj!

Se vidimo.

PikaFlika pravi ...

Ja, sej se strinjam, da HB za službo in vse in se niti ne pritožujem, bistvo je v tem, da šele zdej vidim, kako dragocen je čas... in razumem zakaj se kdaj komu kaj ne da, pa se je meni prej zdelo čist nesprejemljivo...
Tako da kljub vsemu še vedno upam, da bom lahko službo dobila kje bližje... tisti dve uri, ki jih porabiš za vožnjo, bi vsekakor raje porabila kako drugače (jaz se na vlaku namreč ne znam zabavat, preverjeno:/)... No ja, se pa verjetno tega urnika in tempa tudi malo navadiš, meni se zaenkrat še zdi, da se mi je ves življenjski ritem porušil. Ko se bom navadila, bo pa že konec šihta :)))

Anonimni pravi ...

Jah, je vsestransko koristno vmes malo drugače živet ane.

Kar se pa tiče časa na vlaku - če je to edini čas, ki ni izkoriščen, tebe pa čaka veliko dela ali dobra knjiga, ti ne ostane drugega, kot da ga izkoristiš.

Naj ti hitro mine.

Vmes ne greš nič domov? Sem se spomnila na Skrivnost.

Ko boš fertik, pokliči, bomo verjetno že doma, smo malo premaknili.

PikaFlika pravi ...

Vmes ne grem nič domov ne, s tole Skrivnostjo je pa res sranje :)
OK, se slišimo, ko bom opravla.