Nostalgija

To, da sem eno zelo nostalgično bitje, ni več novica. Sem pač občutljiv človek, ki se pogosto prepušča spominom, tistim veselim in tudi manj veselim. In ob spominjanju me ponavadi preplavijo čustva. Razumljivo, verjetno, saj spomini nastanejo ob čustvenih dogodkih, takih ali drugačnih. Ampak mene včasih popade ena popolnoma nerazumljiva in težko razložljiva nostalgija, melanholija oz. nekaj v tem stilu. Z izredno močnimi in nenadzorovanimi čustvi. In povsem nekontroliranimi solzami.
No, to se zgodi skoraj vedno, ko poslušam kako dalmatinsko pesem, najpogosteje ob meni izredno ljubih pesmih Oliverja Dragojevića ... pa tudi ob pesmih drugih izvajalcev. Zgodi se, da si povsem vesela, srečna in nasmejana zavrtim kako tako pesem, z namenom, da si se prestavila na morje, v poletje, v drugo vzdušje. Da bi uživala in pela. In predvsem slednje po nekaj taktih ponavadi ni več mogoče, ker me iz neznanega razloga oblijejo solze. Ne prikradejo se nobeni boleči spomini, v resnici ne postanem žalostna, ni mi hudo. Le solze mi tečejo. In želim si biti tam - ob morju. Potem se moram ornk vzeti v roke, nekajkrat globoko vdihniti, da se solze umirijo in lahko pojem naprej. Tega si z razumno razlago ne znam pojasniti. Edino, kar mi pade na pamet, je, da sem bila nekoč, v nekem življenju (to, ali ima vsak od nas dejansko več življenj, je drugo razmišljanje in ne sodi v to objavo - o tej filozofiji niti nimam povsem razjasnenega stališča) Dalmatinka (prebivalka Dalmacije ... izraz Dalmatinka mi je malo hecen, ker takoj pomislim na psa dalmatinca :) in da me ob takih dražljajih pravzaprav prevzame domotožje. Hmmmmmm? Čudaško, vem. In tudi sama malo dvomim v to razlago :) Vse skupaj je v bistvu kar malo hecno, se mi zdi. Ampak taka pač sem. :)

Tole pa je ena od pesmi, ob kateri doživim te nenavadne občutke ...



Uživajte ob pesmi (ali pač ne, če niste ljubitelji te zvrsti) in lep dan!

Moj otoček

Pogrešam moj otoček. To je nek dotični otok v Kvarnerju, čudovito poraščen z borovim gozdom, ki oddaja tako neskončno božanske vonjave, da te že spomin nanje odnese (skoraj) v nebesa. Njegove plažice sicer niso med najlepšimi na svetu, je pa "glavno" mestece na njem zelo idilično, gotovo med najlepšimi na hrvaški obali. Tisti, ki ga obožujete tako kot jaz, zagotovo veste, o katerem otoku govorim.
No, pogrešam ga. Ni še minil mesec dni od konca najinega dopusta, pa se mi zdi že takoooo daleč. Sploh, ker je zadnje dni tukaj tole povsem jesensko vreme, ki mi je že zraslo čez glavo. Hočem sonce in poletne temperature, poletno vzdušje in vse, kar spada zraven. Čeprav sva bila na dopustu 16 dni, je minil, kot bi mignil. Uživala sva sto na uro, počivala in se predajala sproščenemu utripu življenja, (skoraj) kot ga doživljajo domačini. Tega se pač človek ne naveliča. In ko nekaj časa traja doma spet normalni ritem, začne to pogrešati. Sploh, če dnevi potekajo tako, kot meni (oz. nama) potekajo zadnjih nekaj mesecev. Ampak bo pa čez kak mesec, vsaj kar se tega tiče, mnogo bolje.
Še bolj od samega otočka pa pogrešam morje. Občutek, ki me prevzema ob opazovanju dogajanja na morju in ob plavanju in čofotanju, je še lepši od vonja morskega zraka. Ne vem, ali ima s tem kaj opraviti nebesno znamenje, v katerem sem rojena, ampak v vodi se počutim tako dobro, da tega občutka sploh ne znam opisati. Objame me nek neopisljiv občutek svobode, lebdenja, sreče. Mogoče se počutijo tako ljudje, ko so zadeti? Ne vem, ampak če so taki učinki droge, potem razumem, zakaj se ljudje zaradi tega uničujejo. Obožujem šumenje morja (tudi drugih voda), zvok, ki ga povzroča plavanje in čofotanje, občutek, ko voda obliva vsak košček telesa. Oh ... moja dušica je danes malo nostalgična :) Ampak tudi tu je življenje lepo. V kratkem bo moja draga E. doživela največji čudež življenja in tudi jaz se veselim z njo. Stanovanjce bo kmalu urejeno in naša hiška bo prodana. In življenje bo lepše za vse. Naj živi pozitiva, ane ;)

Pozdravček!

Tole so foto spomini z mojega telefončka. Uganete, kje je to? :)

Posoda za čaj

Počasi bom že začela najedat s temi čaji in rožicami, ampak zelišča za čaj se počasi kopičijo in jih je treba nekam pospraviti. In jaz bi jih rada dala v kakšne fensi šmensi škatle, posode, kozarce ... al kam se to spravi? No, pa za te stvari ne bi dala ravno celega premoženja ... Bi rabila kakšno idejo, kako je to najbolje pospraviti in kje se dobi luštne in poceni stvari. Anyone?

Pozor, huda jopčka

OMG ... Zadnjič sem med delom za službo na uradni spletni strani znamke O'Neill našla najbolj hudo jopčko ever! No, če bi hotela bit fensi, bi rekla, da sem našla res hud hoodie. Sicer res to ni ravno moj stil, sem načeloma privrženka bolj elegantnega stila, ampak so pa priložnosti, ko se pač moraš obleči športno - npr. ko grem v naš gorski raj, kam na izlet, na sprehod, zgolj nekam na kratek obisk itd. In v teh primerih bi bila ta jopčka zeloooo primerna in čisto zagotovo moja najpogostejša izbira! Res res resssss je lepa - na svoj športno casual način. Obstaja pa ena ovira. Tale športna lepotička stane cca. 70 €. To se mi res zdi malo veliko. Koliko kosov oblačil bolj mojega stila za ta denar dobim npr. v C&A? Približno 7. Sigurno pa vsaj 5. Ampak obstaja pa še en problem. Namreč, ko se jaz v nekaj zapičim, zagledam, da ne rečem zaljubim, to zelo težko kar izpustim in pozabim. Tako je tudi z oblačili. Hmmmm. Me prav zanima, kako se bo ta notranji dvoboj zaključil :)

Tole pa je moja športna lepotička ...

Bezeg

Nad njim sem naravnost navdušena. Kot sem omenila že v prejšnji objavi, sem letos sploh obsedena z rastlinami, takšnimi in drugačnimi. Ampak bezeg mi je res med najljubšimi, tako španski, kot tisti navadni. Slednji sicer ponavadi raste v največji svinjariji, ob progah, cestah, v jarkih, kamor packi odlagajo odpadke. Kljub temu pa tako omaaaaaaamno diši in njegovi drobni beli cvetki so tako ljubki. Ko se sprehajam mimo bezgovih grmov, bi se kar ustavila in vohala. Bi bilo fino imeti parfum s tem vonjem ... ali dišavo za stanovanje, ampak naravno, ne kak fake umetni vonj. Da bom vsaj malo lahko uživala ob bezgovih darovih tudi, ko bodo cvetovi že zdavnaj odcveteli, bo poskrbel bezgov sirup, ki sva ga letos prvič z Lubijem sama naredila in očiščevalni bezgov čajček. Je super, ko je človek bolan, ker se po njem dodobra prešvicaš, pa tudi sicer je zelo okusen. Priporočam!

Nazaj v naravo

Zadnje čase me vse bolj vleče v naravo. V gore, med travnike, k vodam ... Tudi v smislu nabiranja plodov, listov in cvetov, ki nam jih ponuja naša narava. Spomladi sva z Lubijem začela nabirati rožice oz. zelišča, plodove in listke za domačega jegra. Glede na to, koliko ljudi v bližnji okolici poznam, ki to počnejo, je očitno izdelava te zdravilne alkoholne pijače postala pravi hit. No, in, odkar to počneva, me narava vedno bolj zanima. Spoznavam rastline, odkrivam njihove vonjave in zdravilne učinke. Ugotavljam, da pred tem pravzaprav večine rastlinic nisem niti opazila, kaj šele poznala. Ena takih je naprimer akacija. Ne vem, zakaj, ampak prej sem ob tej besedi vedno pomislila na neko sredozemsko rastlino. Ne bi je znala opisati, ampak pač - nekaj sredozemskega (morda zato, ker je beseda vsaj znatno podobna agavi?). Letos pa odkrijem, da je to drevo, ki ga je tudi v moji bližnji okolici več kot ogromno in da prav omamno diši. No, to je samo en primer. Na podoben način gre še pri mnogim rastlinah, ki mi prej niso prišle niti do kroga nezavednih zaznav. Zdaj pa jih poznam, opazim in z veseljem povem ljudem okoli mene, katere rožice so to. Prav v veselje mi je hoditi po travnikih in potkah in v vrečko nabirati te čudovite rastlinice. Včasih bi se mi to zdelo neznansko dolgočasno in brezveze. Da jaz pa res nisem za kaj takega, bi rekla. Hja, človek se res spreminja ;)
Posledice tega početja pa so 5 litrov jegra v izdelavi (rastlinice se namreč dodaja celo sezono - od zgodnje pomladi do jeseni), 14 litrov (ne, nisem se zmotila, res je 14) bezgovega sirupa, sušeči se bezgovi cvetovi za bezgov čaj, še nekaj drugih rastlinic, ki se sušijo, da bodo za čajno mešanico, ki jo je treba še dopolniti. In še se bo kaj našlo. Če bom še ujela, bom dala sušit tudi lipove cvetove za čaj.
Narava je super!

10. 6. 2011

Čisto navaden dan, še bolj navaden datum? Not! To je dan, ko sem diplomirala! Z odliko, jasno ;) V čudoviti oblekici, z novo (oz. obnovljeno in svežo) barvo las, v čeveljcih, ki so bili kupljeni že nekaj let nazaj iz čiste nečimrnosti, na koncu pa so bili super kombinacija že za bratovo poroko in zdaj še za zagovor diplome (če prav pomislim, sem jih imela že ob razglasitvi rezultatov mature, o matr, so že stari - so pa še kot novi) in s fensi svetlečimi rdečimi nohti. Aja, point je v diplomi, ne v outfitu, saj res ;) No, tako lepa in v spremstvu mojih najdražjih sem torej v petek, 10. 6. 2011, diplomirala. In bila zelo lepo pohvaljena s strani mentorice in predsednika komisije, ki me je pohvalil z besedami, da mu je v čast, da je lahko na zagovoru diplome ene najboljših študentk fakultete. In ta gospod ni ravno znan po tem, da bi izkazoval svoje navdušenje nad kom. Zelo ponosna!
Hja, zdaj sem pa baje gospa, a ne gre to tako? Poroka ali diploma, kar je pač prej, je tisto, kar gospodično spremeni v gospo :) No ja, počutim se ne prav nič drugače kot prej, samo veliiiiiiko bolj nasmejana in sproščena sem. In komaj čakam morjeeeeeeeeeeee :)

Lep (sončen?) dan!