To, da sem eno zelo nostalgično bitje, ni več novica. Sem pač občutljiv človek, ki se pogosto prepušča spominom, tistim veselim in tudi manj veselim. In ob spominjanju me ponavadi preplavijo čustva. Razumljivo, verjetno, saj spomini nastanejo ob čustvenih dogodkih, takih ali drugačnih. Ampak mene včasih popade ena popolnoma nerazumljiva in težko razložljiva nostalgija, melanholija oz. nekaj v tem stilu. Z izredno močnimi in nenadzorovanimi čustvi. In povsem nekontroliranimi solzami.
No, to se zgodi skoraj vedno, ko poslušam kako dalmatinsko pesem, najpogosteje ob meni izredno ljubih pesmih Oliverja Dragojevića ... pa tudi ob pesmih drugih izvajalcev. Zgodi se, da si povsem vesela, srečna in nasmejana zavrtim kako tako pesem, z namenom, da si se prestavila na morje, v poletje, v drugo vzdušje. Da bi uživala in pela. In predvsem slednje po nekaj taktih ponavadi ni več mogoče, ker me iz neznanega razloga oblijejo solze. Ne prikradejo se nobeni boleči spomini, v resnici ne postanem žalostna, ni mi hudo. Le solze mi tečejo. In želim si biti tam - ob morju. Potem se moram ornk vzeti v roke, nekajkrat globoko vdihniti, da se solze umirijo in lahko pojem naprej. Tega si z razumno razlago ne znam pojasniti. Edino, kar mi pade na pamet, je, da sem bila nekoč, v nekem življenju (to, ali ima vsak od nas dejansko več življenj, je drugo razmišljanje in ne sodi v to objavo - o tej filozofiji niti nimam povsem razjasnenega stališča) Dalmatinka (prebivalka Dalmacije ... izraz Dalmatinka mi je malo hecen, ker takoj pomislim na psa dalmatinca :) in da me ob takih dražljajih pravzaprav prevzame domotožje. Hmmmmmm? Čudaško, vem. In tudi sama malo dvomim v to razlago :) Vse skupaj je v bistvu kar malo hecno, se mi zdi. Ampak taka pač sem. :)
Tole pa je ena od pesmi, ob kateri doživim te nenavadne občutke ...
Uživajte ob pesmi (ali pač ne, če niste ljubitelji te zvrsti) in lep dan!
Ni komentarjev:
Objavite komentar