Folk

Ne ljudje, jaz jim rečem folk. Takim mislim, ki jih opisujem v tej objavi. Vse OK, vsak ima svoje življenje, svoje mnenje, svoj pogled na svet, svoj način obnašanja. Vsakdo se zase trudi, da bi bil (vsaj na zunaj videti) samozavesten. Vsak hoče biti pameten. Ampak. Nekateri pa res mislijo, da je edino njihovo mnenje dobro in sprejemljivo in oh in sploh, da je njihov pogled na svet najboljši in edini pravi, da se odlično znajo obnašati. In se res izvrstno znajo pretvarjati, da so samozavestni - čeprav mene ne prepričajo, ker toliko psihologije pa poznam, da vem, da je pretirano izkazovanje samozavesti pravzaprav dokaz njenega pomanjkanja. Predvsem pa mislijo, da na svetu ni pametnejšega od njih. In posledično tlačijo v drek vsakogar, za katerega se jim pač dvigne. Z besedami, z dejanji, s omalovažujočimi pogledi. Z namigi, za katere so itak prepričani, da jih dotični ne dojame. What the fuck?
Saj vem, tak folk me niti ne bi smel ganiti. Konec koncev niso na nivoju in mi niso blizu. Ampak jaz priznam, da nisem dovolj samozavestna, da bi si rekla v redu, naj delajo, kar hočejo, mene ne moti. Ja, če me pustijo pri miru, potem mi dol visi. Ampak ne, če se vtikajo vame. Seveda, ne direktno, za kaj takega so kao preponosni - ker njihovo načelo je itak, da če ti kdo ni všeč, ga pustiš pri miru. Zato te je*ejo po ovinkih, kvazi prikrito (verjetno mislijo, da itak nisi dovolj pameten, da bi dojel). In ja, to pa me zmoti, pa če te še bolj ne maram.
Dopuščam pa možnost, da sem zaradi vsega, kar sem doživela, že malo paranoična in preveč neprizanesljiva do ljudi, ki so mi pač antipatični. Aja, saj če pa dobro pomislim, je pa tudi tako obnašanje in iskanje neskončnega števila napak pri drugih pravzaprav psihološki obrambni mehanizem. Ko svoje napake preneseš na druge in ti grejo tam neskončno na živce. Kolikor se še spomnim, se temu obrambnemu mehanizmu reče projekcija. Zdaj mi gre pa tak folk za mišjo dlačico manj na jetra, ker vem, da s tem lajšajo svojo dušo, ki trpi zaradi svojih pomanjkljivosti. :)
Ok, zdaj pa dovolj psihologije, sem že preveč zabluzila.
Nobody's perfect ...

Lešnikovi mafini

Sestavine (za 12 mafinov):

• 200 g moke
• 100 g sesekljanih lešnikov
• 2 kavni žlički pecilnega praška
• 1 jajce
• 75 g sladkorja
• 6 jedilnih žlic olja
• 200 g lešnikove nugat kreme (nutella oz. nekaj podobnega)
• 150 g kisle smetane
• 80 g sladkorja v prahu
• 2 kavni žlički kakava v prahu
• 2 jedilni žlici mehkega masla
• 1 jedilna žlica mleka

Postopek:

Pečico segrejemo na 180 °C. V pekač za mafine namestimo papirnate modelčke.
V skledi zmešamo moko, 50 g sesekljanih lešnikov, pecilni prašek in ščepec soli. V posebni skledi pa zmešamo jajce, sladkor, olje, 150 g lešnikove nugat kreme in kislo smetano. Maso nato dodajamo k mešanici moke in z metlico za sneg premešamo, da se sestavine navlažijo.
S testom napolnimo papirnate modelčke do 3/4. Mafine pečemo v pečici na srednjem vodilu 15 do 20 min, da postanejo zlatorjavi.
Naredimo kremo iz sladkorja v prahu, kakava, ostale nugat kreme, masla in mleka ter s tem premažemo mafine. Potresemo jih z ostankom sesekljanih lešnikov.

Bučkina juhica s popečenimi bučnimi semeni

Če že pišem o tem, kaj sem pripravila, dodajam še recept.

Sestavine (za 2,5 l juhice):

• 0,5 kg krompirja
• 0,5 kg bučk (boljše so tiste svetlejše, ki jih najdete kje na domačem vrtu; če nimate vrta ali sorodnikov, ki ga imajo, so čisto OK tudi tiste temno zelene, zucchini)
• 2 žlici sesekljane čebule (manjša čebula kar cela ali pa pol večje)
• 1 žlica sesekljanega česna
• 2 žlički olivnega olja
• sesekljan peteršilj (po okusu)
• manjši korenček
  
• 1 žlica moke
• 1 dcl sladke smetane
• 2 kocki
• majaron
• poper
• kumina

Postopek:

Bučke in krompir narežemo na kocke. Na olju prepražimo čebulo, česen in bučke. Dodamo majaron, poper in kumino. Po cca 8 minutah sestavine poprašimo z moko, zalijemo z vodo, dodamo krompir in naribano korenje ter kuhamo 20 min (oz. dokler krompir ni kuhan). Dodamo smetano ter peteršilj in prevremo. Zmiksamo s paličnim mešalnikom. Po želji ob serviranju na juho potresemo bučna semena, ki jih na hitro popečemo na ponvi. Pri tem je priporočljivo nad ponvijo držati pokrovko, ker semena začnejo pokati kot kokice. Je pa treba paziti, ker se semena hitro zažgejo, nekaj minut praženja je povsem dovolj.

Kuharski podvigi

Moja gospodinjska kariera ni prav bleščeča. Je pa vedno boljša. In, presenetljivo, gospodinjskih opravil ne izvajam več zgolj zato, ker jih je pač treba, ampak vse pogosteje tudi zaradi vzgiba in užitka.
Rezultat tega je bila v zadnjem času odlična bučkina juhica, mafini z lešniki in mafini z nutello, bananami in kokosom. Zadnje sem pekla v družbi dveh malih žverc, ki sta mi pridno pomagali. Super sta, srčici mali. Tako da za zadnje si sploh zaslužim pohvalo, ane :) Glede na moje kuharske začetke in to, saj vem, da je za mnoge to redna vsakodneva praksa - tudi mamice morajo nekako pripraviti kosilo.

Še foto dokaz (za čokoladno-bananino-kokosove mafine nimam fotke - žal) ...

Bučkina juhica:

Lešnikovi mafini:

Slikice niso med najbolj estetskimi, so pa za zbujanje skomin vseeno čisto ok ;)

Mmmmm, lačna.

Spomin

Človeški spomin je zapleten sistem procesov v živčnih mrežah in le malokdo ga razume. Ampak ne bom o tem, ker se ne spoznam na te stvari, sem prehitro zapustila filofax :) Je pa neverjetno, kako nam iz spomina hitro uidejo stvari, ki jih ne potrebujemo, o katerih ne razmišljamo, stvari, ki jih ne osvežujemo. Tako je mene že večkrat spreletelo, kako nimam več pojma o angleščini. Kaj šele o nemščini (OK, tega itak nikoli nisem znala, zahvaljujoč profesorici na naši gimnaziji) in italijanščini, ki - roko na srce - res ni težka in sem se je v 2 letih naučila več kot nemščine v celem življenju. Ne, ampak angleščina, ob njenem trenutnem (ne)znanju me zaboli srce. Jeziki so bili vedno moje močno področje. Nekako bi rekla, da imam posluh za jezik in stvari mi hitro pridejo v ušesa in v kri. In angleščino sem do konca gimnazije obvladala. Zdaj se pa včasih zalotim, da se ne spomnim niti osnovnih besed. V tujini se vedno pogovarja Lubi, če me slučajno kak tujec kdaj vpraša po kakšni smeri, pa kaj več kot nekaj telebanskih besed ne spravim iz sebe. Ko človek odide, se sicer nekako počasi spomnim cele pravljice, ki bi mu jo lahko natvezila. Ampak po dolgem razmišljanju. Kako sem nekaj let nazaj pisala angleške spise, pisma, kako sem na maturi dobila vse točke (na višjem nivoju)? Danes ne spravim nič več skupaj. In sem se odločila, da to pa res ne gre tako. Se bom spravila k branju angleških knjig, drugače bom kmalu kot kak kmet z bohinjskih planin, ki še ni prestopil meja svoje občine :) In ne, nisem žaljiva, Bohinj obožujem, kmete pa na svoj način občudujem, samo eno tako stereotipno primerjavo sem dala. Učenje nemščine bi bil zame malo večji podvig, ker imam res žalostno slabo podlago, tako da bi se je morala lotiti po bolj začetniških korakih. Italijanščino se pa da hitro osvežiti, samo na počitnice v Italijo moram it. Tam pa, če nočeš biti lačen, žejen in brez strehe nad glavo, ne gre drugače, kot da svoj spomin prisiliš, da izbeza na plano tistih nekaj besed iz najbolj skritih in prašnih kotičkov možganov.
Torej, sklep: jeziki so kul in jaz jih odločno preveč zanemarjam in ob tem se počutim slabo. Zato bom to popravila!

Predvikendaški pozdravček od mene :)

Nostalgija

To, da sem eno zelo nostalgično bitje, ni več novica. Sem pač občutljiv človek, ki se pogosto prepušča spominom, tistim veselim in tudi manj veselim. In ob spominjanju me ponavadi preplavijo čustva. Razumljivo, verjetno, saj spomini nastanejo ob čustvenih dogodkih, takih ali drugačnih. Ampak mene včasih popade ena popolnoma nerazumljiva in težko razložljiva nostalgija, melanholija oz. nekaj v tem stilu. Z izredno močnimi in nenadzorovanimi čustvi. In povsem nekontroliranimi solzami.
No, to se zgodi skoraj vedno, ko poslušam kako dalmatinsko pesem, najpogosteje ob meni izredno ljubih pesmih Oliverja Dragojevića ... pa tudi ob pesmih drugih izvajalcev. Zgodi se, da si povsem vesela, srečna in nasmejana zavrtim kako tako pesem, z namenom, da si se prestavila na morje, v poletje, v drugo vzdušje. Da bi uživala in pela. In predvsem slednje po nekaj taktih ponavadi ni več mogoče, ker me iz neznanega razloga oblijejo solze. Ne prikradejo se nobeni boleči spomini, v resnici ne postanem žalostna, ni mi hudo. Le solze mi tečejo. In želim si biti tam - ob morju. Potem se moram ornk vzeti v roke, nekajkrat globoko vdihniti, da se solze umirijo in lahko pojem naprej. Tega si z razumno razlago ne znam pojasniti. Edino, kar mi pade na pamet, je, da sem bila nekoč, v nekem življenju (to, ali ima vsak od nas dejansko več življenj, je drugo razmišljanje in ne sodi v to objavo - o tej filozofiji niti nimam povsem razjasnenega stališča) Dalmatinka (prebivalka Dalmacije ... izraz Dalmatinka mi je malo hecen, ker takoj pomislim na psa dalmatinca :) in da me ob takih dražljajih pravzaprav prevzame domotožje. Hmmmmmm? Čudaško, vem. In tudi sama malo dvomim v to razlago :) Vse skupaj je v bistvu kar malo hecno, se mi zdi. Ampak taka pač sem. :)

Tole pa je ena od pesmi, ob kateri doživim te nenavadne občutke ...



Uživajte ob pesmi (ali pač ne, če niste ljubitelji te zvrsti) in lep dan!

Moj otoček

Pogrešam moj otoček. To je nek dotični otok v Kvarnerju, čudovito poraščen z borovim gozdom, ki oddaja tako neskončno božanske vonjave, da te že spomin nanje odnese (skoraj) v nebesa. Njegove plažice sicer niso med najlepšimi na svetu, je pa "glavno" mestece na njem zelo idilično, gotovo med najlepšimi na hrvaški obali. Tisti, ki ga obožujete tako kot jaz, zagotovo veste, o katerem otoku govorim.
No, pogrešam ga. Ni še minil mesec dni od konca najinega dopusta, pa se mi zdi že takoooo daleč. Sploh, ker je zadnje dni tukaj tole povsem jesensko vreme, ki mi je že zraslo čez glavo. Hočem sonce in poletne temperature, poletno vzdušje in vse, kar spada zraven. Čeprav sva bila na dopustu 16 dni, je minil, kot bi mignil. Uživala sva sto na uro, počivala in se predajala sproščenemu utripu življenja, (skoraj) kot ga doživljajo domačini. Tega se pač človek ne naveliča. In ko nekaj časa traja doma spet normalni ritem, začne to pogrešati. Sploh, če dnevi potekajo tako, kot meni (oz. nama) potekajo zadnjih nekaj mesecev. Ampak bo pa čez kak mesec, vsaj kar se tega tiče, mnogo bolje.
Še bolj od samega otočka pa pogrešam morje. Občutek, ki me prevzema ob opazovanju dogajanja na morju in ob plavanju in čofotanju, je še lepši od vonja morskega zraka. Ne vem, ali ima s tem kaj opraviti nebesno znamenje, v katerem sem rojena, ampak v vodi se počutim tako dobro, da tega občutka sploh ne znam opisati. Objame me nek neopisljiv občutek svobode, lebdenja, sreče. Mogoče se počutijo tako ljudje, ko so zadeti? Ne vem, ampak če so taki učinki droge, potem razumem, zakaj se ljudje zaradi tega uničujejo. Obožujem šumenje morja (tudi drugih voda), zvok, ki ga povzroča plavanje in čofotanje, občutek, ko voda obliva vsak košček telesa. Oh ... moja dušica je danes malo nostalgična :) Ampak tudi tu je življenje lepo. V kratkem bo moja draga E. doživela največji čudež življenja in tudi jaz se veselim z njo. Stanovanjce bo kmalu urejeno in naša hiška bo prodana. In življenje bo lepše za vse. Naj živi pozitiva, ane ;)

Pozdravček!

Tole so foto spomini z mojega telefončka. Uganete, kje je to? :)