Za nekoga, ki mi sicer ni najbolj pri srcu, a mu vseeno privoščim to srečo. Ker vem, da si jo želita in ker vem, da bi se meni na njenem (oz. njunem) mestu trgalo srce. Na najdrobnejše koščke. Zato upam in držim pesti, da tokrat umetna oploditev uspe.
Če lahko moje stisnjene fige kaj pripomorejo k novemu čudovitemu bitjecu, je to najmanj, kar lahko storim.
Don't give up.
ponedeljek, 27. oktober 2008
petek, 24. oktober 2008
Ljudje
Nekateri res nimajo pošlihtanih stvari v glavi. Npr. tega, zakaj hodijo na faks. Res jim ni jasno. Pridejo na predavanje, zamuda je obvezna. Potem ropotajo s stoli, preden jim uspe sesti. Potem pa začnejo na vse pretege klepetati. Niti na misel jim ne pride, da bi predavanje dejansko poslušali. In zaradi neznosnega šundra, ki ga povzročajo, tudi nam, ki hodimo na faks prav čisto zares zato, da bi se kaj naučili in naredili dobre zapiske, koncetracija pade na (če ne celo pod) ničlo. In tako tudi mi samo še sedimo in buljimo v predavatelja. Zares koristno in produktivno porabljen čas. Čisto vseeno bi bilo, če bi ostala doma, ker od takega predavanja ne odnesem ničesar. Ne vem, a ljudje ne dojamejo, da če hodijo take zganjat na faks, da bi bilo veliko bolje, če jih ne bi bilo? A nimajo nič boljšega za počet, kot tam metati stran svojega in predvsem našega časa? Do konca sebično in neodgovorno. In butasto do amena. Naj se hodijo pogovarjat raje na kavice, na svež zrak, kamorkoli, ne na faks zabijat svojega in našega časa. Danes so me res razjezili, ti t.i. kolegi. Svašta. Ja, petek je, ja tudi jaz bi raje klepetala s prijatelji in se zabavala po svoje. Ampak na faks pa vseeno hodim z razlogom. Zase, ne zato da je predavalnica bolj polna. In zato sem zares popolnoma besna, ko zaradi ljudi, ki nimajo vseh pik na svojem mestu v glavi, petkovo jutro in dopoldne presedim na faksu, brez učinka. Grrrrrr.
OK, mislim, da sem izpadla totalno piflarska, ampak ker sem eno leto faksa že zabluzila, res ne bi rada še kakšnega. Imam boljše cilje, zato se tudi trudim, da sem na predavanjih prisotna. V vseh pomenih besede, ne le fizično. Upam, da bodo tudi kolegi kmalu dojeli, zakaj so tam. Optimistično?
Seveda, saj je petek ;)
Šibam čakat Lubija in potem v naš gorski raj ;)
OK, mislim, da sem izpadla totalno piflarska, ampak ker sem eno leto faksa že zabluzila, res ne bi rada še kakšnega. Imam boljše cilje, zato se tudi trudim, da sem na predavanjih prisotna. V vseh pomenih besede, ne le fizično. Upam, da bodo tudi kolegi kmalu dojeli, zakaj so tam. Optimistično?
Seveda, saj je petek ;)
Šibam čakat Lubija in potem v naš gorski raj ;)
četrtek, 23. oktober 2008
Misel dneva
Največja ovira za srečo je, da človek pričakuje preveliko srečo.
(Bernard Le Bouvier de Fontenelle)
Tole čudovito misel sem pravkar prebrala na mojem priljubljenem blogu in sem si rekla, da jo moram nujno nekam zapisati. Blog se mi zdi za to nadvse primeren, saj tako lepe misli delim tudi z drugimi.
P.S. Waw, danes kar 2 objavi ;)
(Bernard Le Bouvier de Fontenelle)
Tole čudovito misel sem pravkar prebrala na mojem priljubljenem blogu in sem si rekla, da jo moram nujno nekam zapisati. Blog se mi zdi za to nadvse primeren, saj tako lepe misli delim tudi z drugimi.
P.S. Waw, danes kar 2 objavi ;)
Malo mešano (pa ne na žaru;))
Po tako dolgem obdobju, v katerem nisem našla časa (ne gre le za pomanjkanje časa, ampak tudi za pomanjkanje volje in utrujenosti) za novo objavo, je to edini naslov, ki si ga lahko zamislim.
V tem času sem začela ponovno hoditi na faks, kar ima svoje dobre in slabe strani, kot vse stvari v življenju. Dobro je to, da sem končno spet na (upam da dobri) poti, ki pelje do diplome, zaposlitve, plače, posledično do lastne štalce in svoje družinice. Čeprav bo trajalo še nekaj let, sem z vsakim dnem korak bližje do uresničitve teh ciljev in to me žene naprej. Dobro je tudi to, da mi je (zaenkrat) študij še precej zanimiv, kar je spodbudno glede na dejstvo, da je ponavadi 1. letnik najbolj dolgočasen od vseh in tudi to, da imam (zaenkrat) še dosti volje za spopadanje z obveznostmi. Slabe strani mojega študija so pravzaprav čista banalnost: zgodnje vstajanje, študijske obveznosti, učenje... Ampak to je pač življenje, naša realnost. Kako že pravijo - v delu je rešitev! ;) No, tudi Lubi se je ponovno podal med študijske klopi. Vpisal se je na magistrski študij s področja, ki ga že ves čas zanima - nepremičnine. Kar je pravzaprav super, ima pa tudi nekatere (zame prav boleče) posledice, katere bom morala čimprej sprejeti in ravno tako dojeti kot... življenje. Kažejo se v tem, da se precej malo vidiva, ko sva končno skupaj pa sva oba preutrujena in preveč brez energije za karkoli drugega kot skupno tuširanje in spanje. Hja... če ti čas z dragim predstavlja precejšen del motivacije za delo, to zna biti problem. Zaradi tega sva v preteklih tednih marsikakšen večer in tudi naslednji dan začinila s prepiri, ki so se (kot ponavadi) končali z mojim jokom. Sem pa prejšnji teden doživela rahlo katarzo, ko sva po dolgem času imeli s P. zares dolg, odkrit babji pogovor in sva prišli do prenekaterih ugotovitev - od tega, kako ženske kompliciramo, do tega, da je pravzaprav vsaka stvar za nekaj dobra... in da je tudi to, da sva trenutno z Lubijem oba ZELO zaposlena, velik korak k temu, da bova čimprej lahko ustvarila lastno življenje in družinico, za katero bova lahko brez (večjih) težav skrbela. In po tistem večeru sem boljše volje. Čeprav vem, da mi bo še velikokrat hudo, ko Lubija do poznih večernih ur ne bo domov, sem se odločila, da nama vsaj tistih skupnih trenutkov, ki so nama na voljo, ne bom uničila s trmo, žalostjo, jezo. Od tega slavnega pogovora s P. naprej sva z Lubijem preživela lep, čudovit teden z veliko pogovarjanja in nežnosti.
No, medtem, ko sem za nekaj časa izginila z obličja bloga, je Lubi praznoval tudi prav poseben rojstni dan, ki sta ga (obema) precej neprijetno začinila moja tašča- in tast-to-be. V podrobnosti o tem se ne bom spuščala, lahko pa povem le to, da sem za vse večne čase končala s sodelovanjem in dogovarjanjem z njima. Glede česarkoli.
V tem obdobju sem tudi kar korenito spremenila svoj imidž, zaradi česar me moja mala nečakinja S. ne prepozna več. Oziroma z mano ni več tako sproščena kot je bila. Ali pa me samo malo heca, ko se mi tako navihano smehlja in postrani gleda iz očijevega naročja ;) Upam, da se me bo navadila, ko bova spet kaj več skupaj. Ne bom pa pozabila, kako mi je nekega dne pred mojo stilsko preobrazbo, ko sem prišla k njej z novimi očali, rekla: ¨Lepa očala maš, nova so!.¨ Oooo, miška mala, hvala, si najbolj prijazno in pozorno bitjece na planetu!
Tako, to je strnjeno poročilo o dogajanju preteklih tednov, mogoče mi bo sedaj uspelo spet kaj bolj redno pisati.
Zdaj pa grem... čakat vikend ;)
V tem času sem začela ponovno hoditi na faks, kar ima svoje dobre in slabe strani, kot vse stvari v življenju. Dobro je to, da sem končno spet na (upam da dobri) poti, ki pelje do diplome, zaposlitve, plače, posledično do lastne štalce in svoje družinice. Čeprav bo trajalo še nekaj let, sem z vsakim dnem korak bližje do uresničitve teh ciljev in to me žene naprej. Dobro je tudi to, da mi je (zaenkrat) študij še precej zanimiv, kar je spodbudno glede na dejstvo, da je ponavadi 1. letnik najbolj dolgočasen od vseh in tudi to, da imam (zaenkrat) še dosti volje za spopadanje z obveznostmi. Slabe strani mojega študija so pravzaprav čista banalnost: zgodnje vstajanje, študijske obveznosti, učenje... Ampak to je pač življenje, naša realnost. Kako že pravijo - v delu je rešitev! ;) No, tudi Lubi se je ponovno podal med študijske klopi. Vpisal se je na magistrski študij s področja, ki ga že ves čas zanima - nepremičnine. Kar je pravzaprav super, ima pa tudi nekatere (zame prav boleče) posledice, katere bom morala čimprej sprejeti in ravno tako dojeti kot... življenje. Kažejo se v tem, da se precej malo vidiva, ko sva končno skupaj pa sva oba preutrujena in preveč brez energije za karkoli drugega kot skupno tuširanje in spanje. Hja... če ti čas z dragim predstavlja precejšen del motivacije za delo, to zna biti problem. Zaradi tega sva v preteklih tednih marsikakšen večer in tudi naslednji dan začinila s prepiri, ki so se (kot ponavadi) končali z mojim jokom. Sem pa prejšnji teden doživela rahlo katarzo, ko sva po dolgem času imeli s P. zares dolg, odkrit babji pogovor in sva prišli do prenekaterih ugotovitev - od tega, kako ženske kompliciramo, do tega, da je pravzaprav vsaka stvar za nekaj dobra... in da je tudi to, da sva trenutno z Lubijem oba ZELO zaposlena, velik korak k temu, da bova čimprej lahko ustvarila lastno življenje in družinico, za katero bova lahko brez (večjih) težav skrbela. In po tistem večeru sem boljše volje. Čeprav vem, da mi bo še velikokrat hudo, ko Lubija do poznih večernih ur ne bo domov, sem se odločila, da nama vsaj tistih skupnih trenutkov, ki so nama na voljo, ne bom uničila s trmo, žalostjo, jezo. Od tega slavnega pogovora s P. naprej sva z Lubijem preživela lep, čudovit teden z veliko pogovarjanja in nežnosti.
No, medtem, ko sem za nekaj časa izginila z obličja bloga, je Lubi praznoval tudi prav poseben rojstni dan, ki sta ga (obema) precej neprijetno začinila moja tašča- in tast-to-be. V podrobnosti o tem se ne bom spuščala, lahko pa povem le to, da sem za vse večne čase končala s sodelovanjem in dogovarjanjem z njima. Glede česarkoli.
V tem obdobju sem tudi kar korenito spremenila svoj imidž, zaradi česar me moja mala nečakinja S. ne prepozna več. Oziroma z mano ni več tako sproščena kot je bila. Ali pa me samo malo heca, ko se mi tako navihano smehlja in postrani gleda iz očijevega naročja ;) Upam, da se me bo navadila, ko bova spet kaj več skupaj. Ne bom pa pozabila, kako mi je nekega dne pred mojo stilsko preobrazbo, ko sem prišla k njej z novimi očali, rekla: ¨Lepa očala maš, nova so!.¨ Oooo, miška mala, hvala, si najbolj prijazno in pozorno bitjece na planetu!
Tako, to je strnjeno poročilo o dogajanju preteklih tednov, mogoče mi bo sedaj uspelo spet kaj bolj redno pisati.
Zdaj pa grem... čakat vikend ;)
petek, 26. september 2008
Frustrated
Ponavadi najprej napišem naslov objave in nato njeno jedro, danes bo obratno. Nekaj minut že buljim v ekran in hočem natipkati ustrezen naslov, ki bi lahko strnjeno povzel vse moje misli, a mi ne uspe. Tako bo mogoče bolje, da najprej spravim vse iz sebe in bo potem naslov lažje izluščiti (ali pač ne).
Trenutno sem (spet) doma, ker je Lubi (spet) v zdravstvenem domu. In bo danes še enkrat. In bom SPET doma. Ta teden sva sicer (kao) na dopustu v hiški sredi gorskega raja, ampak Lubijeva poškodba onemogoča njegovo pričakovano spokojnost. Vsak dan gledava na uro, da ne bova zamudila njegove fizioterapije, danes pa še pregleda pri njegovi dohtarci (ne, ne hodim z njim v ZD, hodim pa med tem časom domov, ker nisem rada sama na tako samotnem kraju na robu gozda). To za sabo potegne tudi to, da ne moreva početi vsega, kar si želiva - sprehodov po prelepi naravi, obiska savne, kuhanja odličnih večerij (kosiva zaradi poznega zajtrka pač ne). Z vsem tem se moram (baje) sprijazniti, vendar mi to ne gre preveč dobro od rok. Nepričakovane spremembe (na slabše, seveda) načrtov pri meni namreč ne povzročijo hitre adaptacije v smislu ¨se zgodi, bo vseeno fajn¨, ampak prav nasprotno sprožijo val tečnobe (¨a gre loh spet vse narobe?!¨). Ja, če nekaj prekriža moje načrte in ne gre vse po pričakovanjih, me to precej pobije.
Naslednja misel je pa: ¨Hmmm, že 26. smo?! V sredo mam že fax!¨ Hja, spet. Po kar dolgih počitnicah, tako da imam malo treme. Ampak o tem raje drugič. Naj uživam še teh nekaj dni ;)
Trenutno sem (spet) doma, ker je Lubi (spet) v zdravstvenem domu. In bo danes še enkrat. In bom SPET doma. Ta teden sva sicer (kao) na dopustu v hiški sredi gorskega raja, ampak Lubijeva poškodba onemogoča njegovo pričakovano spokojnost. Vsak dan gledava na uro, da ne bova zamudila njegove fizioterapije, danes pa še pregleda pri njegovi dohtarci (ne, ne hodim z njim v ZD, hodim pa med tem časom domov, ker nisem rada sama na tako samotnem kraju na robu gozda). To za sabo potegne tudi to, da ne moreva početi vsega, kar si želiva - sprehodov po prelepi naravi, obiska savne, kuhanja odličnih večerij (kosiva zaradi poznega zajtrka pač ne). Z vsem tem se moram (baje) sprijazniti, vendar mi to ne gre preveč dobro od rok. Nepričakovane spremembe (na slabše, seveda) načrtov pri meni namreč ne povzročijo hitre adaptacije v smislu ¨se zgodi, bo vseeno fajn¨, ampak prav nasprotno sprožijo val tečnobe (¨a gre loh spet vse narobe?!¨). Ja, če nekaj prekriža moje načrte in ne gre vse po pričakovanjih, me to precej pobije.
Naslednja misel je pa: ¨Hmmm, že 26. smo?! V sredo mam že fax!¨ Hja, spet. Po kar dolgih počitnicah, tako da imam malo treme. Ampak o tem raje drugič. Naj uživam še teh nekaj dni ;)
sreda, 17. september 2008
Igrice
Tudi ne več (vsaj ne taki tipični, do 10 let stari) otroci se včasih igramo. Zadnje dni se z Lubijem neprestano igrava - imava svoje stanovanje, skrbiva zanj, pospravljava, hodiva po nakupih, kuhava, hodiva spat v sobo, ki NI tudi bivalni prostor... Hja, zakaj pravim, da se igrava? Ker stanovanje, žal, ni najino, ampak bo to najino igranje trajalo samo še kak dan, dokler se tašča- in tast-to-be ne vrneta z dopusta. In potem bo spet vsega konec. In bova čakala... in upala... da se njegovi končno enkrat odločijo, katero stanovanje hočejo zase in nato drugega prepustijo nama. Ja, imajo eno stanovanje, ki sameva in propada. A ni to žalostno? Toliko mladih parov in družinic sploh nima možnosti, da bi imeli svoje stanovanje. Midva pa sva prisiljena živeti nomadsko življenje zgolj zaradi neodločnosti ljudi. :( Ne najdem besed, ki bi opisale, kako se počutim pri vsem tem. Res res resssss si želim, da tole, kar se dogaja zadnji teden ne bi bila več le igra (oz. začasno stanje), ampak bi to postal najin vsakdan, najina realnost. Zakaj ne greva v najemniško stanovanje, boste vprašali. Ampak odgovor je sila preprost: nimava denarja. Pri teh cenah stanovanj nama z eno plačo ne bi uspevalo plačevati najemnine in stroškov, kaj šele, da bi si ob vsem tem privoščila še kaj drugega. Poleg tega dejstva pa se nama zdi totalno neumno zapravljati denar za najemnino, ko pa naju nekje že čaka prazno stanovanjce...
Po mojem bom res morala jaz nekaj ušpičiti, da se bo kaj premaknilo ;)
No, jaz pa se od petka naprej igram tudi negovalko :) Lubi si je namreč zvil gleženj, ko sva pobirala pridelke z vrta (ja, seveda ne svojega, tudi ta je od njegovih). Je bilo kar pestro, ampak je že skoraj dobro.
Tako da je bil vikend zelo lenoben, ne le zaradi vremena. Ampak nama je bilo lepo.
Po mojem bom res morala jaz nekaj ušpičiti, da se bo kaj premaknilo ;)
No, jaz pa se od petka naprej igram tudi negovalko :) Lubi si je namreč zvil gleženj, ko sva pobirala pridelke z vrta (ja, seveda ne svojega, tudi ta je od njegovih). Je bilo kar pestro, ampak je že skoraj dobro.
Tako da je bil vikend zelo lenoben, ne le zaradi vremena. Ampak nama je bilo lepo.
torek, 9. september 2008
Home, (sweet) home
Tako, pa sem spet doma. Včeraj sva z Lubijem po enem tednu uživancije na Lefkasu pristala na letališču Jožeta Pučnika (joj, kako se to trapasto sliši).
Imela sva se takoooooo lepo, otoček ima res rajske plažice... beli drobni kamenčki, turkizna in kristalno čista voda... uživala sem kot majhen otrok, ko sem čofotala v vodi. Pa vse tiste grške večerjice... njam!
No, da ne bi bilo preveč kičasto, sva bila malo razočarana nad namestitvijo - predvsem ¨upravnice¨ hotela so bile prave grške cvetke, ki niso znale niti besedice angleško, pa malo je bila vodovodna napeljava že zdelana... Ampak pustimo to, končni in skupni vtis o počitnicah je: SUPEEER!
Da pa vse skupaj res ni bilo niti malo dolgočasno, naj povem še to, da sem doživela dva (zame malo manj prijetna) pripetljaja na letalu. Najprej smo v Prevezi potrebovali dva poskusa, da smo lahko pristali. Smo leteli že ZELO nizko na tlemi, že nad pristajalno pisto, ko kar naenkrat nismo več upočasnjevali, ampak je pilot MOČNO šel po gasu. Potem se je oglasil in rekel, da je bila pista blokirana... Hm?! Letališče je bilo ob našem pristanku (po 5 minutah kroženja nad letališčem nam je v drugem poskusu le uspelo pristati) kot izumrto. Le kaj je blokiralo stezo? Ja, saj raje vidim, da pilot navrže tak izgovor, kot da bi rekel, ups, zafrknil sem. Že tako sem pred poletom potrebovala apaurin, da sem lahko normalno delovala :) No, potem pa še turbolenca na poti domov. Ježešna. Saj baje ni bila huda, ampak meni je bilo kar malo strašno vse skupaj. In to v jasnem vremenu. Ne vem, zakaj sem bila prepričana, da se turbolenca pojavi samo v oblakih? :) Ja, nimam pojma o teh stvareh. V glavnem, še vedno ne maram letenja!
No ja, življenje se torej vrača na stare tirnice. Po včerajšnjem veselju ob snidenju z domačimi in tuširanju v domači banci me je danes ponovno prevzela želja, da bi se odpeljala nekam na toplo, na morje. Doma mi ni všeč :) Ampak saj bom padla nazaj v star ritem...
Tako, da boste videli, da sva se imela res lepo in da je otoček čudovit, prilagam še slikici za prebujanje skušnjav ;)
Imela sva se takoooooo lepo, otoček ima res rajske plažice... beli drobni kamenčki, turkizna in kristalno čista voda... uživala sem kot majhen otrok, ko sem čofotala v vodi. Pa vse tiste grške večerjice... njam!
No, da ne bi bilo preveč kičasto, sva bila malo razočarana nad namestitvijo - predvsem ¨upravnice¨ hotela so bile prave grške cvetke, ki niso znale niti besedice angleško, pa malo je bila vodovodna napeljava že zdelana... Ampak pustimo to, končni in skupni vtis o počitnicah je: SUPEEER!
Da pa vse skupaj res ni bilo niti malo dolgočasno, naj povem še to, da sem doživela dva (zame malo manj prijetna) pripetljaja na letalu. Najprej smo v Prevezi potrebovali dva poskusa, da smo lahko pristali. Smo leteli že ZELO nizko na tlemi, že nad pristajalno pisto, ko kar naenkrat nismo več upočasnjevali, ampak je pilot MOČNO šel po gasu. Potem se je oglasil in rekel, da je bila pista blokirana... Hm?! Letališče je bilo ob našem pristanku (po 5 minutah kroženja nad letališčem nam je v drugem poskusu le uspelo pristati) kot izumrto. Le kaj je blokiralo stezo? Ja, saj raje vidim, da pilot navrže tak izgovor, kot da bi rekel, ups, zafrknil sem. Že tako sem pred poletom potrebovala apaurin, da sem lahko normalno delovala :) No, potem pa še turbolenca na poti domov. Ježešna. Saj baje ni bila huda, ampak meni je bilo kar malo strašno vse skupaj. In to v jasnem vremenu. Ne vem, zakaj sem bila prepričana, da se turbolenca pojavi samo v oblakih? :) Ja, nimam pojma o teh stvareh. V glavnem, še vedno ne maram letenja!
No ja, življenje se torej vrača na stare tirnice. Po včerajšnjem veselju ob snidenju z domačimi in tuširanju v domači banci me je danes ponovno prevzela želja, da bi se odpeljala nekam na toplo, na morje. Doma mi ni všeč :) Ampak saj bom padla nazaj v star ritem...
Tako, da boste videli, da sva se imela res lepo in da je otoček čudovit, prilagam še slikici za prebujanje skušnjav ;)
Naročite se na:
Objave (Atom)