ponedeljek, 7. september 2009

I (don't) care if Monday's blue

Zelo hladno ponedeljkovo jutro. Zaspana sem. Zebe me (kljub oblačilom, ki jih ne bi pričakovala 7. septembra). Sitna sem, ker sva z Lubijem popolnoma neusklajena glede dopusta, mogoče je boljši pridevnik kar žalostna. Želim si, da bi bolje izkoristila proste poletne mesece (ta tema bi si morda zaslužila čisto svojo objavo). Rada bi imela beagla. Velikokrat (in tudi danes) razmišljam o tem, da bi rada delala kot vzgojiteljica. Sanjam, da bi imela svoje stanovanje. In avto, s katerim me ne bi bilo strah se vozit. Razmišljam, kdo bi mi financiral ene trojne čevlje, ki bi jih rada imela. V službi (spet) nimam kaj početi ...
Ja, pritožujem se in paše mi. Saj vem, ni OK, ampak pač pri meni pride trenutek, ko si ne morem pomagati, ampak se prepustim občutkom... in mislim... ki niso ravno pozitivne.
Mogoče je pa kriv samo ponedeljek in dejstvo, da vse kaže, da je poletje minilo. In da nisem naspana.
No, ampak je bil pa lep vikend. Lenobna petek in sobota ter malo bolj aktivna nedelja v družbi bratove družinice (srčici me vedno spravita v dobro voljo).
Toliko. Je brezveze še naprej tipkat.

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Človek more mal pojamrat. Tisti, ki razglaša, da nikoli ni slabe volje, ga malo biksa.

Glavno, da nam potem odleže in da se znamo izkopati iz tega, ane?

PikaFlika pravi ...

To je glavno, ja. Pa res odleže, če včasih malo pojamraš.