Zoja, dobrodošla!

Včeraj, 20. novembra 2008, se je rodila moja druga nečakinja, Zoja. Torej sem že drugič teta ;)
Draga mala princeska, dobrodošla med nami! Komaj čakam, da te spoznam.
Mala miška S., tebe imamo pa sedaj še rajši.
Čestitke srečnima staršema!

Lep dan.

Še vedno traja

Stanje duha preteklega tedna, namreč. Samo zdravje je, na srečo, boljše. Sicer pa moje psihofizično stanje pikira proti ničli. Komaj čakam, da je mimo ta izpit v ponedeljek... in da se znebim Baggie (ne sprašujte, kdo je to, bodite srečni, da nimate opravka z njo). Hm, tole se pa še rima :) Čisto nenačrtovano...
Ker ne želim slabe volje in pesimizma trositi naokoli, se raje bolj poredko oglašam, pa še takrat bolj na kratko.

Lp

Stanje duha

je danes približno tako... sem:

• tečna
• utrujena
• rahlo depresivna
• naveličana
• z bolečinami v zgornjem delu hrbta (kakorkoli se tistemu predelu pač reče) & bolečinami v trebuhu
• sita kašljanja, ki noče izginiti

Hja, ne sliši se ravno spodbudno, a ne? Očitno so mi Organizacijske teorije in osnove managementa, približujoči se rok izpita, novembrska sivina, megla in dež, prehlad, pomanjkanje spanja in prostega časa (in še kaj drugega) pošteno načeli optimizem. Aja, pa še ene ''luštne'' vaje se mi jutri začnejo. Juhu!

Bo jutri bolje? Pustimo se presenetiti.

Neprijetno prebujanje

Ko se zbudiš in ugotoviš, da te boli grlo, da komaj požiraš. Takoj zatem se spomniš, da te čez dan čaka en cel kup učenja, ki ga moraš spraviti pod streho, da zadostiš dnevni normi (ker te sicer začne grabiti panika). Ob že tako ne pretirano zanimivem čtivu, se je z ne ravno odličnim zdravjem še težje zbrati... Da niti ne omenjam tega, da vedno pride nekaj vmes, ko z Lubijem nekaj planirava... enkrat on zboli, drugič jaz. Ali pa še kaj drugega.
Mogoče bom pa zdaj še iz enega razloga morala k dohtarju (ne samo iz enega drugega, ki mi visi nad glavo. Saj bom šla!).
Ampak kljub vsemu ohranjamo optimizem, ane? ;) Saj po angalu je kake pol ure bolje...
Trenutno čakam P., da greva na čaj in čvek, ampak se bojim, da so jo (eni ali drugi) dohtarji zadržali zase, ker je ni od nikoder.

Lep dan!

Morje ;)

Kako so malčki kjut... In kako si oni predstavljajo biti na morju. Moja mala nečakinja S. odpre vrata, stopi skozi njih in reče: ''Adijo!''. In jo vprašamo: ''Ja, kam pa greš?''. Pa ona: ''Na moje (beri morje)!'' Potem pa mi: ''Ja super, kaj boš pa delala tam?''. Hmmm... kakšen odgovor pričakujete? Zagotovo napačnega ;) To malo sončece je odgovorilo: ''Čičala pa jedla!''. Hja, saj je kar blizu popolnega preživljanja dopusta ;)))
Love her so much.
Čeprav ima ona očitno rajši mojega Lubija kot mene, ker mi od ust trga večerjo, da jo da njemu ;) - govorim o plastični večerji, ki jo pripravlja v svoji mini kuhinjici, ampak meni nakloni samo pesto (presto), Lubiju pa zezk (zrezek), ibo (ribo), kajuzo (koruzo) in kjuh (kruh). Ko jo vprašam, kaj bo meni skuhala, mi že skoraj da koruzo iz pečice, ko se naenkrat zgrožena spomni: ''Neee, kajuzo za M*** pečem!''. No, pa imam ;) Že tako majhne punčke vidijo, kako je moj Lubi super ;)

Bitka

Že nekaj časa se zbira v meni ta določena misel za na blog. Pa se mi je vedno izmikala, ko sem začela pisati. Zato, ker se jo trudim potiskati stran in ne vleči na plano, takrat ko pa z vso močjo (kljub moji protivolji) udari, nimam volje za blogganje.
Torej, vsake toliko časa v meni divja boj, v katerem padajo žrtve. Žrtve moje lastne omejenosti, slabe samopodobe, NEsamozavesti in nizkega samospoštovanja. Gre za boj med razumom in jasnimi dejstvi ter med temi nesmisli, ki me popadejo. Pojavljajo se misli, kot npr.: ¨Sem prva izbira ali le nadomestek?¨, ali pa ¨Če bi danes izbiral med mano in ..., bi izbral mene?¨ itd. Ko se ta zlodej v meni spet skrije, so odgovori na dlani. Vem, kaj čuti do mene, ker se vidi.
Vse te misli (verjetno) izvirajo iz dejstva, da SOVRAŽIM bivše (utemeljenega razloga za take misli NIMAM - to poudarjam, ker si najboljši!). Moje mnenje je, da so bivši stvar preteklosti in edino pravilno je, da v preteklosti tudi ostanejo. Popolnoma, brez stegovanja lovk v sedanjost. Naj dajo MIR. Tudi ob rojstnih dnevih, praznikih in ostalih podobnih priložnostih. Ja, tudi takrat, prosim, MIR. Za vse to (in še mnogo več) so imeli svojo priložnost. Pa so jo (očitno) zapravili, tako ali drugače. Zato naj živijo s tem in naj nas pustijo v miru živeti. Za vsa ta voščila in podobne zadeve smo sedaj tu mi, oni naj si za to najdejo druge ljudi. Mi želimo (predvsem) take posebne dni preživeti srečno, na svoj način, bivši tukaj nimajo kaj iskati.
A bi kdo z mano ustanovil Društvo za boj proti bivšim? ;)

Držim pesti

Za nekoga, ki mi sicer ni najbolj pri srcu, a mu vseeno privoščim to srečo. Ker vem, da si jo želita in ker vem, da bi se meni na njenem (oz. njunem) mestu trgalo srce. Na najdrobnejše koščke. Zato upam in držim pesti, da tokrat umetna oploditev uspe.
Če lahko moje stisnjene fige kaj pripomorejo k novemu čudovitemu bitjecu, je to najmanj, kar lahko storim.
Don't give up.