Zadnji dan

pred izpitom je vedno najhujši. Pa ne samo zaradi živčkov, ki (neutemeljeno) norijo. Ampak tudi zato, ker se vedno obupno počutim. Predvsem psihično, kar pa, jasno, vpliva tudi na to, da sem še fizično kot cunja. Zadnji dan se nikakor ne morem spravit k učenju, ampak tudi k nobeni drugi aktivnosti, niti zabavni. In potem me grize slaba vest, ker se ne učim, nek zlobnež v meni pa ne dovoli, da bi slabo vest pregnala - z učenjem, seveda. Bedno, ker je res butast občutek. In potem rabim (skoraj) dobesedno brco v rit, da se končno usedem za knjige in se izvlečem iz tega butastega občutka. Danes mi to še ni uspelo. Očitno, ane, če visim na blogu, namesto kje drugje.
Je pa tudi neskončno trapast občutek, ker imam prvič v lajfu študijske obveznosti še septembra. Pa ne zato, ker bi mi junija tako zelo manjkalo časa. Manjkalo mi je predvsem samodiscipline. Ma ja, letos so zadnji meseci sploh nekam čudni. Bo že.

1. september

Čeprav je minilo že kar nekaj prvih septembrov, ko mi ni treba nazaj v šolo, je to zame še vedno en melanholičen dan. Danes zjutraj, ko sem pogledala na GSM, sem zagledala datum in mi je kar zmrazilo. Mogoče tudi zato, ker je zunaj kazalo borih 10 stopinj.
Na ta dan sem vedno malo žalostna. Ker se izteka poletje, ker se bližajo tisti turobni dnevi, ker se končuje tisto čarobno vzdušje, ker trava med gorami ob sončnem zahodu nima več tistega prijetnega vonja po koncu vročega dneva. Ker še vedno natančno vem, kako sem se počutila, ko sem še hodila v šolo. In še danes čutim s šolarji in dijaki. Letos mi je pa še posebej čudno pri srcu. Moja starejša nečakinja namreč letos postaja prvošolka. Sprašujem se, kam je minilo teh 6 let. Čeprav se sama neskončno veseli prvega šolskega dneva, gre meni kar malo na jok, ko pomislim. Pa čeprav je šola tako zelo pomembna in to. Ampak vseeno, prvi šolski dan v prvem razredu je pač dan, ko se zaključi eno obdobje življenja. In sprašujem se, a so otročki pri 6. letih res že tako "odrasli", da se jim mora zaključiti to otroško obdobje brez (pomembnejših) odgovornosti. Čudovito in preprosto. Čudovito preprosto. Hja, verjetno ja. Ampak če dobro pomislimo, a ni grozno, da se obveznosti in odgovornosti pričnejo že pri šestih letih in trajajo do smrti? Kako malo časa smo lahko zares brezskrbni. In tako zelo svobodni. A ni vsaj malo žalostno, da mora že tako majhen otroček čakati na vikende in počitnice, da gre lahko na počitnice k babici. Ali na izlet s teto. Karkoli že.
Še dobro, da otroci, ko morajo v šolo, o tem še ne razmišljajo. Resnično upam, da bo navdušenje nad šolo, ki ga kaže moja mala ljubezen, trajalo in trajalo. In da ne bo minilo že naslednjega prvega (septembra).
No, če pa odmislim to mojo neozdravljivo melanholijo, me čaka še en prijeten mesec. Čez en teden greva z dragim spet na morje. Konec koncev pa je tudi jesen lepa. Ko se začnejo pojavljati dnevi, podobni današnjemu, začnem razmišljati tudi o lepotah in prijetnostih jeseni. Začelo se bo čajčkanje, dekca bo spet moja (skoraj) najboljša prijateljica, sprehodi bodo obarvani s čudovito pisanimi barvami, spremljalo jih bo šumenje odpadlega in odpadajočega listja, stanovanje bo prijetno odišavljeno in osvetljeno s svečkami, kmalu se bo začela sezona peke piškotov ... pa še kaj.
O vsem tem razmišljam 1. septembra. In še o mnogo čem. Dobro, da ga bo kmalu konec. Da si možgani odpočijejo. :)
Pa lahko noč. In vesel september. Naj bo vsaj še malo poleten, če je koledarsko še poletje.

Tole pa je bil v šolarskih časih moj najljubši komad na prvi šolski dan. Še dobro, da so ti časi minili. :)

Bananin sladoled

Zadnjič sem v Qlandii poskusila 100% bananin sladoled in me je tako navdušil, da sem takoj (no, takoj, ko sem se spomnila) poiskala recept zanj. Ker se mi je dozdevalo, da ne more bit ne vem kakšna umetnost. Našla sem ga in ravnokar je v zamrzovalnik romala druga runda.
Prvotni recept gre takole:

• 5 banan

• 250 g sladkorja v prahu

• 1 limona

• vanilin sladkor

• 300 ml sladke smetane

V prvem poskusu nisem imela limone in sem dala malo limetinega soka (tistega iz Hoferja, ki je v zeleni embalaži v obliki limone). In 250 ml sladke smetane, ker so pač take doze. :) Pa je bilo vseskupaj precej sladko, zato sem danes količino sladkorja zmanjšala na 180 g, uporabila pa sem tudi pravo limono, vendar samo polovico, ker je bila res ogromna in še tega soka se mi je zdelo preveč, saj se potem malo izgubi okus banan. Količina smetane ostaja enaka, ker še vedno nisem našla 300 ml pakiranja. :)
Postopek je pa povsem preprost - zmiksaš banane in sladkor ter dodaš limonin sok, stepeš sladko smetano z vanilijevim (al kakšnim?) sladkorjem, oboje združiš in počasi premešaš. Daš v zamrzovalnik za čez noč (oz. ustrezno število ur) in že se lahko sladkaš z božanskim home made bananinim sladoledom. Ne bom rekla, da je bio, ker bi se lahko pogovarjali o tem, koliko so bio kupljene sestavine, ampak vsaj veš, iz česa je sladoled v resnici narejen. :) Njam!

Vikend v raju

Po precej dolgem času sva z Lubijem sama preživela ves vikend v gorskem raju. V petek po službi sva se odpravila in dan zaključila s čudovito osvežujočim skokom v ravnoprav toplo kristalno čisto jezero, sledila je še pica na običajnem mestu in krepčilen spanec. Ta je v raju res trdno sladek - zaradi neskončnega miru, svežega in čistega zraka ter zavesti, da so možgani na off. Soboto sva preveslala, dobesedno, saj sva preveslala celoten obseg jezera, se vmes ustavila na samotni plažici in se namakala do onemoglosti. Nedelja je bila pa drugačna, bolj družabna, zelo prijetna. Dobila sva obisk čudežne družinice in je bilo prav super. Zame so otročki itak balzam za dušo. In z malo A.J. se fino razumeva. :) Malo sem jo nosila, malo hranila, veliko crkljala. Tako lepo se že smejčka. ;) Prijazno ljubko malo detece.
Tale vikend je bil res fajn. Tako super truper vreme, čudovita narava in odlična družba. Tak je zame raj. :) Me pa vedno bolj preseneča spoznanje, kako zelo uživam v naravi, v okolju brez stolpnic, s številnimi možnostmi prijetnih sprehodov brez natepavanja asfalta, kjer lahko zjutraj še v pižami in z golimi nogami stopim na travo in lovim prve sončne žarke ter se poigravam s kapljicami rose. Potem pa pridem v moje mesto (a že veste, da ima ta besedna zveza sarkastičen prizvok?) in ... me vse mine. Ah ja. Mogoče bo pa kdaj moje mesto kako drugo. Prijaznejše. Malo manj mestno?
Kakorkoli, malo sem zašla. Kako bi zdajle pasalo malo zaplavat in sprat s sebe to betonsko vročino. Ane?
Upam, da je bil tudi vaš konec tedna malo rajski.
P.S. Manjkajo fotografije. Malo zato, ker sem pozabila kabel za telefon, malo zato, ker sem boljkotne nesposoben fotograf in mi ne uspe ravno najbolje ujeti trenutkov v taki podobi, kot bi si želela.

Dopust

Je bil in je (pre)hitro minil. Sem si pa nekakšen dopust vzela tudi od bloganja. Ne vem točno, zakaj. Včasih imam tako obdobje, ko imam enostavno odpor - do bloga, do mailov, do SMSov, do računalnika na splošno. Pa ne, da ne bi imela o čem pisati, nasprotno. Velikokrat se mi zgodi, da zvečer, ko ležem v posteljo in preden zaspim, v glavi "tipkam" objave za blog. Takrat se rojevajo ideje in prav vidim stavke, ki bi jih napisala, natančno vidim prste na tipkovnici, kako se podijo za tipkami. Škoda, da se teh misli ne da prežarčit na splet. :) Zjutraj, ko bi se lahko usedla za računalnik in pisala, pa ... se mi ne da. Enostavno. :)
Sicer pa se mi zdi od pravega morskega dopusta že neskončno dolgo, čeprav sem doma šele 3 tedne. Bilo je pasje vroče, voda toooooooopla, za ohladitev celo pretopla, za namakanje in uživanje pa prekrasna. Malo sva se tudi sprehajala, čeprav (po moji zaslugi, jasno) manj kot ponavadi. In letos je spomin na morje tudi malo grenak, ker sem totalno zatravmirala. Ker sem prav lahkomiselno ležala pod klimo, ki je hladila na polno, sem staknila prehlad in me je začelo tiščat v prsih. Ampak, jasno, mene je grabila panika in sem travmirala in paničarila in težila toliko časa, da sva spokala domov, da sem šla k zdravniku (ja, valda, moj strah pred dohtarji in bolnicami mi ni pustil, da bi šla tam na pregled), da mi je naredil EKG in krvne teste in mi povedal, da me ne bo infarkt. In potem sem bila pomirjena in sva lahko šla nazaj. Ampak potem je pa itak vse minilo hitro, kot bi mignil. Eh. Tako je - celo leto čakam teh 14 dni morja, potem pa zabluzim. Kaj čmo. Bo pa drugič bolje. :)
Sicer pa zadnje dni neverjetno veliko gobarim. Čeprav prej v življenju nisem nabirala gob, če sem pa že šla v gozd, pa nisem nobene našla. Zdaj pa me je prijelo in celo jurčki se mi ne skrivajo več tako intenzivno. :) Pa uživam z nečakinjama in hodim na sprehode, za vikend sem celo prvič letos kolesarila in šla tudi malo v hribe. In potem, ko sem dve uri in pol grizla kolena, da sem pridihala na planino Viševnik, tam še kislega mleka niso imeli. Bah, pa taka planina. :) Bo treba na kako drugo.
Tako nekako se sliši hiter povzetek zadnjih tednov, ko me ni bilo na spregled. Mogoče bom pa zdaj kaj bolj redno spet pisala. :)
Lep sončen dan!

Užitek na replay

Za protiutež vsemu temu dežju, sivini, nenormalnemu mrazu za ta čas in najedajoči slabi volji. Naj bo sonce. Naj bo smeh. In užitek na replay. ;)

Hvala Ani za idejo. Nor komad. Po dolgem času nekaj, kar malo dvigne. Šeeeeee nekaj dni zdržim. Potem pa počitnice!

Ne

V prejšnji objavi sem pisala, da sem bila povabljena na razgovor za službo na mojem strokovnem področju. V kadrovski agenciji Manpower so iskali študenta za pomoč v kranjski poslovalnici. Vzeli so si čas in mi danes, po 2 tednih od razgovora, po elektronski pošti sporočili, da so se odločili za kandidatko, ki že ima izkušnje na tem področju. Da pa se mi zahvaljujejo za srečanje in da mi želijo veliko sreče in uspeha na trgu delovne sile. Fino, ane? Še za študentsko delo te ne vzamejo, če nimaš izkušenj. Še za delo preko študentskega servisa ne dajo možnosti nekomu, ki izkušenj še nima, da bi si jih pridobil in bil tako vsaj malo bolj zanimiv za delodajalce. Mislim, saj jih razumeš, želijo pač čim manj dela s tabo in to. Ampak s tako miselnostjo se bojim, da se nam mladim in brez izkušenj hudo slabo piše. Kako naj jih dobim, če imajo vedno prednost tisti, ki jih že imajo? Začaran krog. Na žalost ne poznam pravih ljudi. Z dovolj denarja in dovolj vpliva, da bi me spravili h koritu. Tako to gre danes. Ah ... poleg Lubijeve celovikendaške odsotnosti je tole res super začetek vikenda.