I Hate Mornings

Pravzaprav ne sovražim juter. Sovražim zgodnje vstajanje. Predvsem, ko me pokonci vrže budilka. Če se sama od sebe zbudim zgodaj zjutraj, sem navdušena in se počutim odlično, ker je dan potem res dolg in produktiven in poln. Ampak. Ko se zbudim z budilko, preprosto ne delujem. Ne morem se zbuditi in ne morem se zalaufat. In počutim se, kot bi me povozil vlak. Zeeeeeeeehhhh. Pozna kdo rešitev? :)

Dobro jutro vsem! In upam, da lažje vstajate. :)

Izgubljeni otroci

Včeraj sem doživela dve situaciji, ki sta me globoko ganili. Obe povezane z otroki. Najprej na poti v Ljubljano. Na isti postaji kot jaz so na vlak vstopili nek očka in dva majhna otroka, starejši bratec in mlajša sestrica. S torbami in igračami so šli na vlak in se tam glasno pogovarjali. Otroka sta se borila za očkovo pozornost in mu eden čez drugega hitela pripovedovati, kaj vse se jima je zgodilo. Očka raznežen in navdušen nad njunimi zgodbicami, poln prijaznih besed in pametnih razlag. Punčka se je ves čas hotela stiskati pri očku. Ločeni starši, sem si mislila. Nato pa sta mala začela tekati po vagonu in punčko je ogovorila neka starejša gospa. Na vprašanje, do kam se bodo še peljali z vlakom, ji je punčka odgovorila z dolgim pojasnilom. Da so v resnici doma v Kopru, zdaj pa živijo nekje drugje, v rejniški družini, zdaj pa da gredo z očkom v Medvode. Tako sta se mi zasmilila. Pravzaprav vsi, tudi prijazni očka. Le kakšna je njihova zgodba? Kakšen je razlog, da očitna očkova ljubezen ni dovolj, da bi družino obdržala skupaj? Nekaterim v življenju res ni lahko. Pa čeprav so si mnogi krivi sami, so zgodbe otrok še vedno žalostne. Ker oni pa res niso nič krivi. Tudi če je mamica alkoholičarka in očka drogeraš, otroci jih še vedno obožujejo. In nočejo živet v rejniških družinah. Le kaj bo z njimi?
Druga zgodba se je pa zgodila sredi Prešernovega trga. Kar naenkrat je sredi množice majhen fantek, star kake 4 leta, prestrašeno begal naokoli, jokal in klical mamico. Ubogi malček je bil popolnoma izgubljen. Na srečo je neka gospa takoj pristopila k njemu in nato še nekaj drugih. Fantek pa je le jokal in klical mamico. Smo čez nekaj minut ravno hoteli pristopiti še mi in predlagati, da bi fantka odpeljali do banda, ki je igral, in da bi tam po mikrofonu pozvali mamico, ko je ta super ženska  le prišla, grobo zgrabila fantka za roko in ga odvlekla stran, ga ob tem še grdo gledala in mu nič kaj prijazno govorila. Brez tolažbe, brez objema, brez izkaza olajšanja, da je našla svojega otroka. Brez zahvale tujcem, ki so v stiski priskočili na pomoč njenemu otroku, za katerega bi morala skrbeti sama. 4-letnika pa menda zvečer sredi Prešerca res ne spustiš iz rok, kaj šele izpred oči?! In menda slišiš jok svojega otroka? In vidiš rdeča utripajoča ušeska na glavi? Nekateri starši so res neodgovorni. In ne, nisem ena tistih žensk brez otrok, ki pametujejo kako je in kako bi moralo biti. Res še nimam svojih otrok, sem pa pogosto varuška dvema nečakinjama in vem, kako se to dela. In vem, da ju nikoli ne spustim izpred oči. Hvala bogu, se je situacija hitro in dobro razpletla, lahko pa bi bilo tudi drugače. In veliko bolj tragično. Nekateri morda res ne morejo skrbeti za svoje otroke zaradi spleta različnih okoliščin. Nekateri pa mislijo, kako oh in sploh starši so, kako lahko svojim otrokom nudijo vse na svetu, pa jim v resnici ne zagotovijo niti najosnovnejšega, ljubezni in občutka varnosti. Verjamem, da bodo taki otroci še bolj izgubljeni kot tisti, ki pristanejo v rejniških družinah, čeprav starši slednjih v splošnem veljajo za veliko slabše in nevredne. Življenje je do nekaterih res kruto. Ubogi nemočni otroci pa so mu prepuščeni na milost in nemilost odraslih. In upajo, da bo nekdo poskrbel zanje.

 

 

Foto: siol.net

Naj bo december lep za vse. In naj se tudi žalostnim otrokom prikrade smeh na obraz. Za vedno.

Še vedno

ga iščem. Praznično vzdušje, namreč. :) Tudi v Ljubljani ga ni. Verjetno je to posledica spleta različnih dejstev. Priznam, tudi datum je verjetno še predaleč od praznikov. Vsekakor pa so vzdušje včeraj kvarile temperature visoko nad lediščem, dež in dejstvo, da mi je bilo na predprazničnem pohajanju po Ljubljani in ob kuhančku dejansko vroče. Ponavadi me zebe v vsak delček telesa in iščem proste prostorčke pod grelci. Včeraj so bili redki sploh vključeni. In prav nič, niti malo me ni zeblo. Kot bi pila kuhano vino enkrat spomladi. Samo lučke so bile prižgane. Aja, v večini lokalov so pa vrteli terasne dalmatinske komade. Hmmm? Ja, saj pravim. Nič kaj zimsko. :) Je bilo pa kljub neprazničnem vzdušju fino. Lučke so lepe, kuhanček je okusen, praženi mandlji omamno dišijo in božajo želodček. Družba je bila pa itak dobra. Kljub temu pa z Lubijem planirava ponovitev, in sicer naslednji petek, 23. Takrat upam, da bo v zraku že več prazničnega. In mogoče kakšna snežinka? Proooooooosim, naj sneži. Kaj je bolj čarobnega od zasneženega božiča?
V upanju na sneg vas lepo pozdravljam! ;)

Christmas Spirit

Ni ne snega in ne mraza. Pri nas ni še nič okrašeno, niti daril še nimam. Pogled skozi okno tudi ne pripoveduje božične zgodbe. Vseeno pa se božič hitro bliža. In na radiu ravno igra lepa božična pesem. Jaz pa se popoldne z mojo ljubeznijo in najinima prijateljema odpravljam v praznično Ljubljano. Iskat vzdušje v lučkah, vrvežu in kuhančku. Komaj čakam! Če bi zvečer začele naletavati še drobne snežinke,bi bila pa še posebej vesela.

Praznična Ljubljana 2009.  Foto: Lubi :)

(Nič več) zadušljivo

Včasih zna biti kje v kakšnem prostoru zadušljivo. Zaradi prevelikega števila ljudi, premalo prostora, slabega zraka, včasih pa tudi zaradi preveč krame in šare, ki se nabira in nabira skozi leta in jo le potiskamo vstran, pospravljamo naokoli, prestavljamo in še kaj, dokler nam nekega lepega dne končno ne do*izdi. In to se je danes zgodilo meni. Grozno grozno grozno sem se že počutila v moji sobi. Nikjer več ni bilo nič prostora, povsod sama neuporabna šara, nikamor več nisem mogla nič več odložit. Miza je bila polna, police so se šibile, predali se niso več zapirali, prah me je dušil. Zjutraj sem se počutila prav obupno. Nisem vedela, kaj mi je, ni se mi dalo delati, še ležati ne. In sem ugotovila, da je razlog v tem, da se v svoji sobi že neskončno slabo počutim. Zaradi vsega, kar se je nabralo v njej. In sem začela najprej samo na izi pospravljati po mizi. Potem pa sem ugotovila, da sem v pravem razpoloženju za proč metat. Nič mi ni bilo škoda. In sem začela pri predalih. Pa policah. In omari. In zdaj lahko v sobi spet diham. Pospravljeno je in čisto, brezveznih stvari ni več. Svečki migljata in dišita. Kar je pa predvsem super, je to, da je večina stvari, ki je še ostala v sobi, povsem uporabna, zato ob selitvi ne bo treba ponovno zgubljati živcev, kaj je za v smeti. Čaka me edino še omara s cunjami, ampak za to pa danes nimam več energije. Sem bila že dovolj pridna. :)

Imam ga

Končno ga imam. Neskončno lep je. Temen. Skoraj črn. Dolgo sem ga iskala in končno je moj.

Loreal Resist&Shine Titanium 502

Slika je sposojena, saj meni nikakor ne uspe naredit dobre fotke svojih nohtov. Lak je izredno temno rdeč, skoraj črn. Le na svetlobi pokaže svojo zardelost. :) Res dolgo sem si že želela nekaj takole temnega. In že nekaj lakov sem kupila, misleč, da so taki, a so me pretentali. Tale pa je res tak, kot zgleda v steklenički. Je pa res, da sem se namučila z nanosom, saj je za popolno prekrivnost in pravo "temnoto" potreboval 3 plasti, pa je še vedno čisto majceno neenakomeren. Da ne govorim, koliko časa se bo tole sušilo. :) No, pa naj mu bo. Ker je res lep. :)
Glavno, da sem lepa v petek zvečer. :) (Ne, ne grem žurat.) :)

Lep vikend!

Veseli december

Začel se je. Najbolj nori, najbolj veseli, najbolj kičasti, najbolj praznični, najbolj družabni in najbolj božičkasti mesec v letu. :) Čas kuhanega vina, vonja po cimetu in pomarančah, po sveže pečeni potički in piškotkih. Po ljubezni. In danes se počutim prav praznično. Kot da bo že jutri Božiček nosil. :) Hehe, še dobro, da ne bo res, ker nimam še nobenega darila. Niti ideje. :)
Sem pa ravno narezala pomaranče in jih dala sušit na radiatorje. Da bo za okraske. :) Vem, da bi morali adventni venčki biti že narejeni in da bi morala v nedeljo goreti že druga svečka. Ampak meni advent v pravem pomenu besede ne pomeni prav dosti. Meni so venčki všeč kake 2 tedna pred božičem in tam do 5. januarja. Okraševat začnem nekje okoli 20. decembra in nič prej. Zato je danes pravi čas, da se pomaranče začnejo sušit. :)

Takole to zgleda:

Mmmm, kako dišijo. Bi morala še kak klinček v lupinice zataknit, da bi dišalo še lepše.
Naslednji teden bom pa začela piškotke pečt. Hmmm, ampak glede na datum, bi jih pa mogoče morala že prej? Miklavž je že v torek, ups. Malo gre prehitro tale čas. :) No ja, do božiča bom že napekla piškotke, Miklavž pa lahko kaj drugega prinese. Suho sadje, na primer. Alpa čokolado. :) Mmmmm, gremo na kuhančka? ;)

Vesel december vsem skupaj! In ... naj diši. :)