Mladički

so letos očitno IN. :) Včeraj smo spet zapili enega novorojenčka. Tudi ta je fantek. Kvajzdej, mamice, kdaj bodo pa punce na vrsti? ;) Letos je res ogromno nosečnic in dojenčkov. Vsaj takih, ki jih poznam. Tole je bila druga žurka za dojenčka v štirih dneh, če gledam zadnje dva meseca pa tretja.  In vsaj še za eno ali dve znanki vem, da pričakujeta. Plodno leto, ni kaj. Štorklje imajo veliko dela. :) Kar tako naprej.

Sreda, ki se pretvarja, da je ponedeljek

Počutim se čisto ponedeljkovo, kar pomeni, da sem lena in zaspana, da moram spraviti sebe v red po preteklih aktivnih dnevih, da se ne morem zalaufat v delo in da bluzim na polno. Kar nekaj sanjam naokoli po stanovanju in ni nič od mene. Še las se mi ne da prat.
Je bil pa podaljšani konec tedna super. Zelo aktiven, malo družaben, nekoliko lenoben, predvsem sončen. V teh dneh sem prehodila cca. 40 km in danes čutim posledice v nogah (nisem več navajena na toliko gibanja, se bo treba nazaj navaditi), obiskala moje in Lubijeve stare starše na pokopališču, se družila z obema družinama, bila v KG na pici pri Pinotu, kjer so pice odlične, gužva pa ne toliko. :) In na veliko uživala v gorskem raju. Nekje vmes sem na hitro videla še malega T. Aja, in zapila rojstvo še enega velikana. Tudi tebi vso srečo, mali J.
Tako nekako so minili dnevi od petka do včeraj. Zdaj pa res moram zamenjati v eno bolj produktivno prestavo. :)

Lep dan in upam, da ste uživali v mini dopustu!

Generacijo moja

Ko odraščaš in se staraš, tega pravzaprav sam niti ne opaziš. Ja, opaziš, da se življenjski ritem spreminja skladno z obveznostmi, ki se z leti spreminjajo. Opaziš, da so ti všeč druge stvari in drugi ljudje. Da uživaš v drugačnih dogodkih in da so ti pomembne drugačne vrednote. Ampak kljub temu nekako ne občutiš direktno, koliko si dejansko star ... vse dokler ne vidiš svojih (so)vrstnikov. In šele pri njih vidiš, koliko so stari. In nato ugotoviš, da če so oni že toliko stari, da si tudi ti. In te zadane. Ena sošolka ima 2 leti starega fantka, druga je poročena, tretjo srečaš na kavi s trebuščkom, kot da bi pojedla žogo, četrta ima facebook status "engaged", peta objavlja poročne slike, šesta boža svoj trebušček, sedma pregleduje spletne strani z otroško opremo ... še bi lahko naštevala. Skratka, na ta način nekako ugotoviš, da se staraš. Da nisi več otrok, najstnik, mlad študent. Čeprav še vedno, vsaj nekateri, gulimo študijske klopi, smo v letih, ko je večina naših staršev že živela v lastnih stanovanjih, imela redne službe za nedoločen čas, (vsaj) enega otroka in starše v penzjonu. Danes so sicer stvari bistveno drugačne, povprečna starost za take velike prelomnice v življenju se močno dviguje. Ampak kljub temu ne morem mimo dejstva, da se tudi moja generacija stara. :) Kakšna ugotovitev, kaj? Pa ne, mene moja starost (še) prav nič ne obremenjuje, niti se (še) ne bojim staranja. Se pa veselim dogodkov, ki jih današnje generacije spravimo pod streho tam nekje do tridesetega, naši starši, še sploh pa stari starši, so jih pa že nekje do dvajsetega. Priznam pa tudi, da me ob vsaki novi novici o velikih korakih pripadnic moje generacije malo zbode. Ja, jaz bi tudi. Vse to.



In še tale pesmica - ne morem, da ne bi - ker mi naslov objave zveni prav v tej melodiji. :)

Ena drugačna torta

Če sem se zadnjič hvalila s svojo prvo čisto tapravo torto, bom danes objavila še eno drugačno tortico. Tako, ki ni za pojest, je pa njena "struktura" uporabna. Tole tortico sem delala avgusta, ko sem čakala, da se prvi otroček moje drage E. odloči prijokati na svet. Za dobrodošlico z moje strani je dobil tole:

Mali T., čeprav si na svetu že več kot 2 meseca, ti še tu želim vso srečo na poti življenja.

Tortico iz pleničk sem pa naredila nekako takole:

kupila sem paket pleničk :), vsako posebej zrolala in rolico utrdila z elastiko. Potem sem preračunala, kako pleničke ustrezno razdeliti na tri dele, da bodo nadstropja v ustreznem razmerju. Ko sem to približno ugotovila, sem najprej pleničke kar same postavila približno v krog in jih nato skupaj zvezala z vrvico. Ko sem to zategovala, jih je sila nekako stisnila skupaj v pravilnejši krog. Enako sem potem naredila še s preostalima nadstropjema. Z okrasnim trakom sem prekrila vrvice in naredila mašnjice. Skozi sredino sem potisnila palčko za ražnjiče :), da je bila torta bolj stabilna. Poiskala sem ustrezno velik karton in ga ovila z darilnim papirjem, torto postavila gor, na vrh pa še okrasek, ki je spomin za mamico in očka. To je to. :)
Meni se zdi zelo luštno darilo, pleničke pa itak vedno prav pridejo. Ane? :)

Veliki odhajajo ...

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusi vnovič
in zopet
in znova.

 

Tone Pavček (1928-2011)

Naj bo njegovo življenje tudi na drugi strani polno pesmi.

Vikend

se lahko začne. Sem opravila, kar je bilo ta teden za opraviti. Lasje so umiti, nohtki rdeče sijoči. Skodelica kave prijetno diši in greje dušo in telo. Načrtov za soboto in nedeljo še ni, ampak dolgčas gotovo ne bo.
Naj bo vikend za vse nas lep, vesel, sončen in nasmejan.

Priznanje

Na naši fakulteti je letos že drugič potekala slovesna podelitev priznanj Dekanova lista najboljših študentov posamezne vpisne generacije. In že drugič sem bila tam. Kot nagrajenka. Lani je bilo povsem očitno, da gre za novost in je vse skupaj potekalo bolj tako ... na hitro. Letos so se že bolj potrudili, povabili nekaj (visokih) gostov iz vrst naših politikov. Pa župana. In Manco Špik. Punca kar v redu poje. :) Po podelitvi je sledila manjša pogostitev. No, ta pa res ni bila bogvekaj. Verjetno bi se mi zdela povsem primerna, če ne bi vedela, da je bilo že zmenjeno za nekaj boljšega. A je zmanjkalo denarja. :) Ampak penina je bila pa kljub temu odlična. Za želodčke smo pa potem sami poskrbeli in se odpravili v znano čevapčinico v mestu, kjer študiram. Res imajo dobre čevape, pa v resnici nisem fanica te "piknik" hrane. No, skratka, sem se hotela malo pohvaliti. Pa sem se, a ne. :) Je super občutek, ko vidiš, da se ves tvoj trud potem vsaj na tak način obrestuje. Samo upam, da se bo obrestoval tudi, ko bo treba dobiti službo. Mogoče bodo pa na fakulteti poskrbeli za to? :) Optimizem v tem zgodnjem mrzlem in deževnem jutru prav pride. :)

Lep dan, tudi če zunaj ni najbolj prijazno. Gumijaste škornjce na noge, toplo bundico in dežnik, potem pa skakat po lužah. ;)