(Po)dopustniško

Prvi dnevi po dopustu ponavadi niso prav prijetni. Ampak tokrat imam presenetljivo veliko energije in sem kar precej produktivna. Je pa res, da se mi ne ljubi na računalnik spravit fotk z morja.:) Tako, da mi boste zaenkrat morali verjeti samo na besedo, da sva se imela čudovito, fantastično, super. :) Hehe, nič ne pretiravam, res je bilo lepo. Super vreme, čisto poletno, (pre)vroče, voda neskončno topla. Pravi raj zame in za mojo morsko dušo. :) Sva bila tudi malo pridna, tako da nisva samo poležavala. Zjutraj sva šla skoraj vsak dan na sprehodek ob morju, uživala v idili manjšega in večjega mesteca na otočku ter ugotavljala, kako bi bilo fino celo poletje takole preživeti. Vedno bolj pa nama je jasno, da bi na otočku potrebovali tudi eno drugačno prevozno sredstvo. Za po vodi. :) Res. Ko poslušaš sosede s čolni, kakšne lepe zalivčke odkrivajo, ti nekako ni več do tega, da bi bil na betonski plaži. Tako da Lubi že neumorno preučuje spletne strani, kjer prodajajo čolničke. :) Mogoče, mogoče ...
Kaj več pa kak drug, malo manj zaspan dan. Za danes toliko.
Lep dan!

1. september

Zame ni več prvi šolski dan, že nekaj let ne več. Ampak je pa očitno od mojih osnovno- in srednješolskih dni minilo premalo let, da bi že zbledel tisti čuden občutek v želodcu, ko ta dan pride. Prav dobro se spominjam, kakšno kepo sem imela vsako leto v želodcu že kak dan pred začetkom šole in potem tisto jutro, ko se je bilo treba odpraviti v to stres povzročajočo ustanovo. Ponavadi je bilo zjutraj prav nesramno mrzlo, da ni nihče vedel, kako bi se oblekel. Spominjam se tudi korakov do šole - moja pot do osnovne šole in kasneje do gimnazije je bila namreč skoraj identična, saj sta 50 m oddaljeni druga od druge. V spominu imam tudi prihod domov, ko sem si sicer oddahnila, ker je bilo za tisti dan mimo in ker sem tudi vedela, da še vsaj kak teden v šoli itak ne bo nič posebnega. Ampak še vedno je ostala tam kepa, ker se je šola začela. Pa da ne boste mislili, da se mi zdi šola nepomembna ali celo slaba. Prav nasprotno - šolo sem namreč jemala tako blazno (pre)resno, da je bilo to povezano s prenekaterimi stresi in travmami v mojem življenju. In življenju mojih staršev. Zato tudi govorim o šoli kot o neki grozni ustanovi. V resnici se mi zdi zelo pomembna in znanje je super. Tudi šole so čisto fajne, samo pravilno se je treba lotit dela, pritiskov in stresa. In treba je sprejeti, da vedno ne moreš bit popoln. Da je lahko kje tudi kakšna slabša ocena. Da se zato ne bo podrl (tvoj) svet. Potem pa čisto fino laufa.
No, odkar je moj prvi šolski dan 1. oktobra, take kepe ni več. In mogoče se ga celo čisto malo veselim. Tistega normalnega ritma, ko točno veš, kakšne obveznosti imaš vsak dan sproti. Ko se moram vsako jutro (ali dopoldne) lepo obleči, namejkapirat, napolnit malho, se usesti v moj fensi avto in se odpeljati na faks. Hja, kaj kmalu bo tudi 1. oktober. Danes pa, čeprav je zame povsem enak dan kot včeraj, se je začel september in to ni kul. Ker se poletje poslavlja, ker je v imenu meseca črka "R" in stari ljudje pravijo, da v času, ko je črka R v mesecu, ne smeš sedeti na golih tleh. Blah. :) Ma ja, saj so tudi drugi letni časi lepi, vsak po svoje, nič ne rečem. Ampak poletje ima še vedno tisti svoj čar, in jaz, nostalgik, imam vsako jesen malo težav s privajanjem na misel, da je do naslednjega poletja še doooooolgih (v resnici niti ne) 10 mesecev. Ampak saj bo, ni problema. Ker vem, da me čaka veliko novega in lepega. In tega se veselim. ;)

Lep dan, šolarjem pa uspešen začetek šolskega leta. Upam, da vaši prvi septembri minejo brez kepe v želodcu. :)

Pritiski

Pred nekaj časa sem bila deležna precej neverjetno blesavih očitkov, češ, da delam vse tisto, kar dela nekdo drug, da izpolnjujem njegove želje, da prevzemam ideje. No, kakorkoli, to je že zdavnaj minilo in moj namen ni, da bi se kakorkoli zagovarjala, prepirala, pogrevala. O tem razpredam le zato, ker kljub temu, da se mi zdijo taki očitki totalno bolani, se od takrat naprej prav na polno obremenjujem s tem v primeru, ko kaj novega kupujem, ko vidim kaj, kar mi je všeč, in da je tisto pač podobno nečemu, kar ima tista druga oseba. Ali pa ko nenamerno odkrijem, da imamo spet kakšno podobno željo, samo da jaz o njej ne razpredam in je pač drugim neznana.
Sprašujem se, zakaj bi morala biti vedno jaz tista, ki podleže pritisku. A če ima nekdo pač neko fiksno idejo, pa jaz zdaj ne smem imeti stvari, ki so mi všeč? Ne smem obiskati krajev, ki si jih želim? Si ne smem želeti stvari, ki si jih želim? Ja, moj karakter je na žalost tak, da imam nek rešpekt do ljudi, ki so glasni, ki ti upajo v obraz zmetati tudi še tako trapaste očitke, ki znajo prav zlobno in pikro zbadati. Pa ne rešpekt v smislu spoštovanja, ker takih ljudi ne spoštujem. Saj verjetno niti nisem prave besede uporabila, ampak se ne spomnim druge. Kar hočem povedati je, da se v takih primerih raje izognem že celo možnosti za nesporazum. Pa tudi če s tem  v bistvu sebe za nekaj prikrajšam. In to sovražim. Verjetno mi je zato tako enostavno očitati, ker se ne znam postaviti za svoje želje in stališča in jih zagovarjati. Ampak to še ne pomeni, da jih nimam. Sem pa zato lahka tarča za tiste, ki so (vsaj verbalno, če že ne drugače) agresivnejši od mene.
Se mi zdi, da sem jaz še bolj čudna od teh očitkov, ker dejansko pustim, da mi pridejo do živega in da diktirajo moje odločitve. Zato bom temu naredila konec.

Raj

Mali kraj na koncu sveta. Zelo gorat, zelen, miren prostorček z neokrnjeno naravo. In tu, na koncu sveta, čudovito jezero. Lep poletni dan. Vržem brisačo v travo in se udobno zleknem. Ležim in občudujem veličasten prizor mogočnih gora, katerih odsev se svetlika na mirni gladini jezera, občudujem neskončne količine zelenja. Vdihavam svež gorski zrak. Diši po poletju, a ni zatohlo, ni soparno. Postane mi vroče in se grem ohladit v kristalno čisto jezero z osvežujočo temperaturo. Nobene gužve, nobenega kričanja. Le narava, jezero, sonček in gore. In ko plavaš, mimo tebe priplava račja družinica s čisto majhnimi račkami. To je zame podoba raja. Mojega gorskega raja.

Veste, o katerem kraju govorim? Verjetno o edinem v Sloveniji, kjer se lahko zgodi, da se na plažo (skoraj) polno kopalcev sprehodijo krave in se nemoteno sprehajajo med brisačami, brodijo po vodi in veselo kakajo. In ob tem pa se vsi le smejimo in opazujemo. Ker tega pa res ne doživiš prav pogosto. :)

Jezero v osrčju gora.

Moje bose noge v mehki travi. :)

Pot v raj?

Krave med kopalci.

Lep dan!

Velika planina

Ali kako mi očitno ni usojena. :) Na Veliko planino si želim že nekaj let. Še nisem nikoli bila in po slikicah mi je všeč. Zato sem Lubiju že večkrat predlagala ta izlet, ko sva razmišljala, kam bi bilo fino iti pa še nisva bila. Pa je bilo vedno nekaj. Enkrat gondola ni vozila, drugič vreme ni bilo primerno, tretjič sva bila prepozna ... in tako naprej. No, zadnjič pa spet predlagam in se odločiva, da greva. Super vreme, sončno, vroče. Nedelja pred praznikom, ki je podaljšal vikend. Se odpraviva in se voziva ... hmmm, tole je pa dlje, kot sem mislila, pravim sama sebi in Lubiju. Končno prispeva in ... OMG. Že na parkirišču norišnica. Parkirava precej naprej od postaje gondole. Pešačiva do postaje in naju skoraj kap, ko prispeva. Nepopisna gneča. Kot včasih pozimi za na Vogel. OK, si rečeva, če sva že tu, bova počakala ... Potem pa najprej slišiva eno gospo, ki pravi, da so enkrat za dol čakali 4 ure ... hmmm? Minutko kasneje še en gospod, da se ponavadi čaka tam okoli 4 ure ... No, to je bilo pa preveč. Sva se v nekaj sekundah odločila, da greva raje na Krvavec. In sva se peljala do rampe in nato peš najprej do Kriške planine, kjer sva jedla najboljše ajdove žgance ever, odlično kislo mleko in izvrstne sladke sirove štruklje s cimetom in rozinami. Mmmm, pohvale planšariji Viženčar! Da podkrepim tole izjavo o najboljših žgancih - moj dragi jih sicer je, ampak samo za silo in zato, ker jih včasih meni na ljubo skuha moja ali njegova mami in potem pač je še on (in se zraven kremži, češ, kaj bo pa zares za kosilo). No, pri teh na Krvavcu je rekel, da so zelo dobri. Ko sva se najedla, sva šla pa še naprej proti hotelu in skoraj do Plaže. Tam sva nekaj časa sedela na travi in opazovala razgled na dolino, videla sva celo dve letali, ki sta pristajali na Brniku. Potem pa sva se odpravila nazaj do avta in se mi je zdelo, da hodiva veliko dlje, kot sva hodila prej navzgor. Očitno so bili žganci in kislo mleko tako dobra motivacija, da sem kar laufala od avta do planšarije. :)
Izlet je bil lep, ampak Velike planine pa še vedno nisem videla (razen od daleč in na sliki, ker se jo vidi s Krvavca). Tako da ko sezona ne bo več tako zelo turistična, poskusiva znova. :)

Pot po planinah in idilične hišice.

Kravice na planini.

Sem nameravala dodat še par fotk, pa mi je med prenašanjem s fotkiča na računalnik ene 3x vse skupaj šteknlo in se mi ne da več. :)

Poletje v školjki

Včeraj sem si v domovanju ustvarila eno poletno dekoracijo. Tako, ki spominja na daljne, tople kraje, z belo mivko in turkizno vodo.
Čeprav nisem niti malo v poletnem vzdušju, je okrasek lep, luštna popestritev mize. In opominja, da je kljub vsemu še poletje, ki ga moramo izkoristiti do zadnje sekunde.

Foto dokaz:

Poletni dan, ki v školjko je ujet, ki ujet je v srce, vanj zakopan.

Vonj po jeseni

Včeraj sem šla proti večeru na sprehod po mestu. Po (kao) mojem mestu. Zakaj kao, to je v bistvu druga zgodba. Na kratko zato, ker si kot moje predstavljam nekaj, kar imam rada, jaz pa mesta, v katerem živim, ne maram ravno najbolj. Mogoče si niti ne zasluži naziva mesta. Ampak to je druga zgodba.
Skratka, šla sem na sprehod in ob vrtovih zaznala vonjave, ki me spominjajo na prve šolske dneve, leto za letom, vsak september. V časih, ko sem še hodila na sprehode s starim atom in tavelikim črnim kužom. Vonj odpadlega, preveč zrelega, gnijočega sadja. Po tleh pod drevesi vse polno gnilih in pohojenih češpelj. Celo vonj po dimu (ne vem, a so kurili kje na vrtu kakšne veje, ali celo v hiši za kurjavo). Se mi je kar kepa v grlu naredila. Ne bi še jeseni ...
Btw, saj vem, da češplje pač zorijo poleti, ampak meni je to jesenski vonj pa recite kar hočete. :)