Užitek na replay

Za protiutež vsemu temu dežju, sivini, nenormalnemu mrazu za ta čas in najedajoči slabi volji. Naj bo sonce. Naj bo smeh. In užitek na replay. ;)

Hvala Ani za idejo. Nor komad. Po dolgem času nekaj, kar malo dvigne. Šeeeeee nekaj dni zdržim. Potem pa počitnice!

Ne

V prejšnji objavi sem pisala, da sem bila povabljena na razgovor za službo na mojem strokovnem področju. V kadrovski agenciji Manpower so iskali študenta za pomoč v kranjski poslovalnici. Vzeli so si čas in mi danes, po 2 tednih od razgovora, po elektronski pošti sporočili, da so se odločili za kandidatko, ki že ima izkušnje na tem področju. Da pa se mi zahvaljujejo za srečanje in da mi želijo veliko sreče in uspeha na trgu delovne sile. Fino, ane? Še za študentsko delo te ne vzamejo, če nimaš izkušenj. Še za delo preko študentskega servisa ne dajo možnosti nekomu, ki izkušenj še nima, da bi si jih pridobil in bil tako vsaj malo bolj zanimiv za delodajalce. Mislim, saj jih razumeš, želijo pač čim manj dela s tabo in to. Ampak s tako miselnostjo se bojim, da se nam mladim in brez izkušenj hudo slabo piše. Kako naj jih dobim, če imajo vedno prednost tisti, ki jih že imajo? Začaran krog. Na žalost ne poznam pravih ljudi. Z dovolj denarja in dovolj vpliva, da bi me spravili h koritu. Tako to gre danes. Ah ... poleg Lubijeve celovikendaške odsotnosti je tole res super začetek vikenda.

Slab dan

Danes je en nenormalno slab dan. V bistvu ni nič večjega narobe, je pa vsega po malem. Dežuje in mraz je. Tank je spet prazen. Popoldanski faks mi totalno ne paše. Potrdilo o nekaznovanosti bo prišlo prepozno za eno krajše delo. Če me vseeno vzamejo, bo zadrega s petkovim razgovorom za drugo študentsko delo. Tako, ki je dejansko povezano s tem, kar študiram. Kakšen vtis pusti nekdo, ki skuša prestaviti razgovor, si predstavljamo vsi. V kakšnem položaju se bo znašel Lubi, če zavrnem delo (če bodo direktorji privolili brez prej omenjenega potrdila) zaradi razgovora, si raje ne skušam zamišljat. Glede na to, da njegova šefica rihta delo zame ... Sprašujem se, kako je možno, da dve taki situaciji in dobri priložnosti - ena za šekakopotrebni hitri zaslužek in druga za potencialno kariero - prideta na isti teden. Kaj isti teden, ista dva dneva v tednu ... In vse, kar zdaj lahko naredim, je, da čakam odločitev iz Lubijeve firme in potem pretuhtam, ali naj razgovor prestavim, ali naj se po razgovoru sama peljem v LJ naprej v službo ... Ah. Čuden dan. Že zbudila sem se slabe volje. Brezveze. Grem na fax.

Aja, med prvomajskimi prazniki sem se imela super. Objava pa čaka na trenutek, ko mi bo dragi končno dal slike s svojega telefona.

Čudež

Vsake toliko časa se zgodi kaj, kar resnično diši po čudežu. V ponedeljek zvečer me je Lubi šokiral z novico, da bo ta teden postal stric. Hm, njegovo svakinjo sem videla 2 dni pred tem, ne - ni bila na koncu nosečnosti. In otroci ne letijo z neba. Ne moremo jih kupiti v trgovini. Hmmm. No, gre za malo drugačen, bolj krut primer. Otročka sta posvojila. Nanj sta čakala 6 dolgih let. Potem pa, kar tako, čez noč, dobita klic. Rodila se je deklica, lahko je vajina. Seveda sta jo sprejela. In danes pride v novi domek. Včeraj smo jo že zapili, danes naj bi jo še enkrat. Da bo punca zdrava! ;)
Je pa tako malo v poduk - ponavadi pari celih 9 mesecev nabirajo vse potrebščine, izbirajo sobice, vozičke, lupinice, paničarijo, da bo zmanjkalo časa, pa kaj če kak dan prezgodaj pride na svet, a bodo že vse cunjice speglane? Imamo živ dokaz, da se vse nujne zadeve lahko uredijo v treh kratkih dneh! ;)
Tako vesela sem. In imam še eno (skoraj) nečakinjo! ;)
Dobrodošla, mala A.! Naj ti bo lepo na svetu.

Rožmarin

Ena lepših vonjav, ki jih lahko ujamemo v naravi. Piš morskega vetra, zlato sonce, lesket morja, šum valov in esenca rožmarina. Oradica z vejico rožmarina na terasi ob sončnem zahodu in blitva s krompirjem. Mmmm.
Za vse tiste dolge dni, ko ne morem uživati ob morju, mi pa družbo dela rožmarin v lončku na kuhinjskem oknu. In vsak dan ga vsaj enkrat pobožam in povoham. Pa me vsakič odnese tja ... med borovce v moj morski raj.
Še malo, še malo in bom spet tam. Še manj kot teden dni pa bom spet na otočku, prvič letos. Komaj čakam!

Spominske knjige

V soboto dopoldne smo se udeležili dogodka, okrogle mize Dan za spremembe, ki je potekala v radovljiški knjižnici. Otroci so se zabavali, odrasli pa smo se pogovarjali in poslušali zgodbe o spominskih knjigah. Nekatere pripovedi so bile tako ganljive, da nas je kar nekaj imelo solzne oči. Ob poslušanju mi je postalo žal, da je v moji spominski knjigi tako malo zapisov in risbic. Ampak v času moje osnovne šole to res ni bilo nevemkako in. Pa še sama knjiga je take super kvalitete, da že vsa razpada. Le kako, ko pa smo v soboto videli kar nekaj knjig, ki so preživele 2. svetovno vojno in grozote koncentracijskih taborišč, pa so odlično ohranjene? Toliko o vsem tem napredku, tehnologijah, razvoju - razvil se je le kapitalizem in potrošništvo čez vse meje, šara, ki jo kupujemo, pa se lahko skrije kakovosti stoletnih predmetov. No, kakorkoli. Moja je preveč prazna in preveč razpadajoča. In verjetno mi nikoli ne bo predstavljala tako dragega spomina, kot so pripovedovali nekateri udeleženci. Je pa v današnjem času, ko smo vsi obsedeni z digitalnimi fotografijami, najrazličnejšimi spletnimi aplikacijami, z elektronsko pošto in mobilnimi telefoni, lepo videti, da še marsikdo skrbno čuva svoje spominske knjige, stvarne spomine. Na žalost med udeleženci ni bilo veliko mladih, ki bi se nad tem lahko malo zamislili. Kako nam bo lahko nekega dne žal, ko se nam bodo sesuli računalniki, ko bodo odpovedala vsa iJajca, ko nam naprave ne bodo več brale iz zunanjih diskov in ne bomo imeli niti ene razvite fotografije. Niti enega pisma dragega prijatelja. Niti ene risbice osnovnošolske simpatije. Ali najljubše sošolke.
Moja misel in poziv - ne pretiravajmo z virtualno komunikacijo, virtualnim življenjem in virtualnimi prijateljstvi. Napišimo še kdaj kako pismo, razglednico, razvijmo fotografije z lepimi spomini. Nenazadnje, dajmo komu svojo spominsko knjigo in dopolnimo zbirko spominov.

New Look

Pomanjkanje časa zadnjih nekaj mesecev se je že zelo očitno kazalo tudi na mojem videzu. Frfru, ki to ni bil več, ker je bil predolg in sem ga zato česala na prečo, narastek, da te kap. In še kaj, kar se pa ne da popraviti samo z enim obiskom pri frizerju. :) Danes sem si končno vzela nekaj uric časa in žrtvovala pravo malo bogastvo ter obiskala frizerko. Tako je barva spet lepa in sveža, narastka in vmesnih sivih (ja, sivih!?) las ni več. Frfru je tak, kot ni bil še nikoli. Nekaj podobnega kot Thirteen pri dr. Housu. :) In spet se počutim malo bolje, malo manj zanemarjeno. Popoldne si še nohtke uredim in uživam. Jutri grem pa baje na škampovo večerjo s svakinjo- in svakom-to-be, ker sem jima zlektorirala spletno stran. Itak, da moram bit fensi. ;)

Zdajle pa še malo oddelam in vikend se lahko začne. Naj bo lep, kljub kislemu vremenu.
P.S. Se še kdo spomni, da smo manj kot mesec dni nazaj jamrali, da ni dežja? Jaz sem ga že sita. :)

Približno taka je nova frizurca. Samo precej svetlejša. :)