Otroci (in jurčki)

To, da sem nora na otročke, najbrž ni več treba poudarjati, saj že ptički čivkajo o tem. Ampak očitno se ta moja naklonjenost ne konča pri otrocih. Navdušena sem tudi nad živalskimi mladički. Tako zelo, da se mi do srca zasmili zapuščen majhen mucek, ki nekega deževnega večera prijoka izpod avtomobila in gre za tabo do vrat. In mu potem neseš mlekca, da se bo vsaj malo najedel. (Pa v bistvu mačkov sploh ne maram. Odraslih se celo malo bojim.)
No, pa tudi to še ni vse. Očitno sem privržena vsemu majhnemu. Tudi jurčke najdem samo majhne. :) Ali pa take, ki so že vsi obžrti. Ko doma z Lubijem čistiva gobice, ni prav nobene dileme, kdo je našel katerega. Lubijevi so tisti veliki, popolni, nepojedeni, čisto pravilni, kot bi jih narisali. Moji pa tisti miceni, ki jih moram iz zemlje dobesedno izkopat. Ali pa kak sicer malo večji, ampak ves požrt, namočen, star.
Skratka, falila sem poklic. Še jurčki kažejo na to. :)
Nekaj lepih sem pa kljub temu našla ...

Tesnoba

je moja dolgoletna spremljevalka. Zadnje leto se zaradi mojega intenzivnega boja proti njej najino razmerje sicer rahlja, ampak v določenih situacijah je še vedno prisotna. Ena taka situacija je pregledovanje zaposlitvenih portalov. OMG. Kako, hudiča, bom jaz dobila službo?! Če ne zahtevajo več let delovnih izkušenj, nekateri tudi od 10 do 15, moraš bit največji stručko ever. Največ šans imaš, če si izkušen vodja, imaš hkrati izjemno ekonomsko-računovodsko znanje, obvladaš 3 jezike, pravnik, kadrovski manager, tržnik in tajnica. VSE v ENI osebi. Shranila sem sicer približno 20 oglasov, na katere se nameravam prijavit. Čeprav dejansko niti pri enem ne izpolnjujem vseh pogojev. Kakšne šanse torej imam, je jasno. In zato je trenutno moja tesnoba nekje na vrhu 10-stopenjske lestvice. Najhujše je to bedno tiščanje v prsih ...

Ohhhhhhh

... kako je bilo fino. :) Ja, spet sem z dopusta, spet z mojega ljubega otočka. Včeraj zvečer sva prispela domov, v mesto, ki niti ni samo sebi podobno (zaradi eurobasketa, itak).
Se niti ne bom trudila razglabljati o tem, kako zelo super lepo čudovito fajn je bilo. Uživala sva na polno in lenarila, kolikor je duša dala. Prav en tak penzjonističen dopustek je bil. Zgodaj v posteljo in zgodaj iz nje. Nato dolg sprehod ob morju, največkrat v mesto na kavo, po kruh in ribice direktno z ribiške barke. Potem pa teraskanje s knjigo, vmesni skoki v morje z doooooolgim plavanjem, proti večeru malo sončenja, nato pa nadodlična morska večerja. Pa kmalu zatem sladko zazibanje v sanje ob opazovanju utrinkov.
V tem dobrem tednu sem pojedla toliko ribic, kot prej ne v celem letu, odkrila slasten nadomestek nadgradnjo za hobotnico v solati, pojedla ogromno domače zelenjave in zelo malo krompirja. Mmmmm. Fajn je blo, no. :) Tako da se danes ni bilo tako grozno zbuditi ob grmenju v tole sivo deževno jesensko jutro.
(Po)morski pozdrav!

Dobro jutro

Zelen začetek dneva ... ena doza zdravja za dobro jutro, za lepši dan, za prijeten začetek tedna. Naj bo zdrav! In vse, kar sodi zraven. :)
V temle zelenem smutiju pa je špinača, peteršilj, zelena, banana in en plunc vode (razen očitnega je vse s tast-to-bejevega in očijevega vrta).

Pohorski vikend

Lubi je (nekaj mesecev) predčasno dobil rojstnodnevno darilo od staršev. Trodnevni oddih v osrčju Pohorja. Prejšnji vikend sva kupon unovčila in se imela fantastično. Zame sicer malo naporno, ampak super. Prvi dan sva se odpravila na Roglo, od tam pa na Lovrenška jezera. Potem sva potrebe po adrenalinu zadovoljila na Zlodejevem, na letnem sankanju. Proga je res zlodjeva, ko s polno hitrostjo drviš naravnost proti smrekam. :) Sledila je še panoramska vožnja s sedežnico, ki čez vikende vozi brezplačno, potem pa končno pot proti hotelu Tisa. Ta stoji na odlični lokaciji, s fantastičnim razgledom na štajersko ravnino. Drugi dan sva kolesarila - to je bil najnapornejši dan in tudi dan, ko sem odkrila, kako zastrašujoče slaba je moja (ne)kondicija. Obup. Anyway, kolesarila sva od Hočkega pohorja na Bellevue (zgornja postaja mariborske vzpenjače), od tam na Areh do Ruške koče, naprej mimo slapa Šumik in na koncu še do koče na Osankarici. Tam sva si privoščila zasluženo kosilo - poskusila sva pohorski pisker, ki, roko na srce, ni nič kaj posebno drugačen od našega ješprena oz. ričeta (mogoče bi bil, če bi ga skuhala kaka pristna štajerska gospodinja). Ko sva se okrepčala in spočila, pa sva se peš podala še do Črnega jezera, ki je bil meni od videnega na Pohorju daleč najlepši. Idilično je tam gori. Potem pa, valda, pot nazaj - ravno toliko v klanec in s klanca kot prej. Vsega skupaj sva prekolesarila cca.  40 km, kar sicer res ni blazno veliko, ampak polovica poti se je bolj ali manj strmo vzpenjala. Pohorje je pač tako - gori doli. Se nagoniš v klanec, ampak sledi spust. In nato, itak, spet klanec. :) Na koncu sem že precej trpela, pa ne toliko zaradi klancev kot zato, ker me je bolelo celo telo. Zadnji dan pa je bil mojemu musklfibru primerno na izi. Pogledat sva si šla razgled s stolpa, potem pa se po gozdni cesti oz. kolesarski transverzali čez Pohorje peljala mimo Klopnega vrha nazaj proti Rogli, kjer je sledilo še zadnje pohorsko kosilo in nato pot domov.

Pot čez barje do Lovrenških jezer.

Eno od jezer. Lokvanji so tja prinešeni.

Cerkvica na Arehu. Obuja spomine na osnovnošolsko šolo v naravi. :)

Lesena potka do Črnega jezera.

Idilično Črno jezero.

Razgled z najinega balkona.

Zate, ljubezen moja

Ena je ljubezen moja,

kratko je življenje,

prekratko je ...

Čista bela duša tvoja

za suha usta moja

kot voda je ...

Preobrati

Kako zelo hitro se čudovit dan spremeni v mini dramo. Potreben je le trenutek. En napačen gib. Ali pik ose. Sogovornikovo mnenje. Ali datum. Moj oči je 10 minut po piku (skoraj) padel skupaj. Prej nikoli ni imel težav zaradi os. Tast-to-be je pristal na očesni kliniki v Ljubljani, kjer so mu šivali oko. Pa sploh ni hotel iti k dežurnemu. Mene je ob pogovoru s starši minilo veselje ob bodoči menjavi avta, in sicer (skoraj) novega za starega. Ker hočem zmanjšati stroške za avto. Ker bi rada mal našparala za kaj pomembnejšega. Pa so me zatrli. Vroč dan, ko sem ob vzponu (haha) na Golico švicala na polno, se je prevesil v hladen večer, ko na balkonu zavita v dekico čakam na Lubijev klic, da je fotra pripeljal domov in naj ga pridem iskat.
Ja, preobrati. Na vsakem koraku.