Dobrodošlo, poletje!

Prvi poletni dan. In najdaljši dan v letu. Če to ni razlog za veselje, je tu še dejstvo, da je nebo brez oblačka in da se delovni teden izteka. Pa da se šolarjem začenjajo počitnice in da veliko ljudi že odšteva dneve, morda celo ure, do dopusta.
Kljub temu se mi letos zdi vse malo ... hm, neprav. Ker imam občutek, kot da sem nekje na poti izgubila stik s svetom, kot da bi eno obdobje preskočila. Govorim o pomladi. Letos se mi namreč zdi, da je sploh ni bilo. Da smo kar iz zime skočili v poletje. In zato moji možgani nekako ne znajo prav preklopit. In včeraj smo se na obisku pri bratu pogovarjali o današnjem dnevu in sem ugotovila, da sem čisto pozabila, da je danes že najdaljši dan in da se bodo svetle ure dneva spet začele krajšati. Kdaj se je pa dan tako podaljšal?! Kakorkoli, da ne bo zvenelo, kot da sem res za nekaj mesecev zgubila stik z realnostjo v kakem psihiatričnem smislu. Ves čas sem bila prisotna in prisebna. :) Samo mraz, ki se je neskončno dolgo vlekel, mi je malo zmešal štrene glede filinga. In res se mi zdi čudno, da grem 3 tedne po koncu "zime" že na poletni dopust. :) Oh, ampak vseeno komaj čakam.
Poletje moje drago, vesela sem te. Dobrodošlo med nami in vztrajaj tu kar se le da dolgo! Vsem nam pa želim, da bi v tem času ustvarili veliko nepozabnih spominov in preživeli ogromno čudovitih sproščenih trenutkov, ki nam bodo še dolgo dolgo vlivali voljo in energijo.

Vroče!

Čas: 10.10
Notranja temperatura: 27,8 °C
Zunanja temperatura: 32,1 °C

Klimo bi, prosim. Pri takih temperaturah je precej nemogoče učinkovito kaj naredit. Pa še roke se mi potijo, bo računalnik crknu. :) Mooooooooooorjeeeeeeeee, kje si?!

Prosto popoldne

Odkar prodajam srečo (tisto na srečkah, da ne bo pomote), imam redko kdaj možnost preživeti lenobno prosto popoldne. Danes pa sem na faksu imela čisto ZADNJI izpit in sem si vzela frej. Sicer me je vročina tako zdelala, da sem bolj kot ne kot cunja, ampak je vseeno fino. Malo berem, malo blogam, pripravila sem eno odlično testeninsko solato, ki bo za pozno kosilo, samo še moj dragi pride domov. In se predajam morskim ritmom ... in odštevam dneve. Super je. V bistvu še nisem čisto dojela, da je to to, kar se faksa tiče. Ok, čaka me še magistrska naloga, ampak po vseh seminarskih in raziskovalnih, ki smo jih napisali tekom študija, to res ni big deal. Sicer je pa to konec, finito. Po eni strani neskončno vesela, ker res že predolgo hodim v šolo, po drugi strani je pa to konec enega dokaj varnega in udobnega obdobja. Zdaj se namreč ne morem več tolažit, da imam itak še faks za dokončat ... ampak me čaka samo še borba za službo. Hmm, zašla sem. Danes sem frej in fino se imam. Težke teme za razmišljat lahko kak dan počakajo. :)

Tole pa se vrti za vzdušje ...

Ti i ja i galeba dva ... ;)

Mraz

Vem, vsi že na dolgo in široko razglabljamo o tem nič kaj pomladanskem, kaj šele poletnem vremenu. Tema zato res ni več izvirna, je pa še kako aktualna, zato pač ne morem mimo nje.
Letošnji mraz res najeda, že nekaj časa. Snežna idila mi je bila noro všeč, ampak tale zima, ki se vleče že v poletje, je pa res že tečna. Zatežena. Je*ena. In to že nekaj časa. Že cel teden in še več me noro zebe. Do kosti. In seveda sem staknila prehlad, kako pa drugače. Doma sem poleg trenirke in dodatnega flisa ter štrikanih štumfov zavita še (vsaj!) v eno deko. Ja, res spadam med zmrzljivce in mogoče bo kdo rekel, da pretiravam, ampak tako je. In tega je doooooooooooovolj! Hočem sonce, toploto (če že ne vročino), užitke v naravi, piknike, poletje in vse kar sodi zraven. Ne pa dekic, čajev, šalov in podobnega.

Pa samo še tole - za vse tiste, ki vas rado boli grlo - najbolj od vseh angalov, septolet, neoanginov itd. pomaga mešanica limone in medu. Preverjeno. Jaz si ožamem celo limono, dodam eno veliko žlico medu in samo en špric mlačne vode, ravno toliko, da se stopi med. Res je močno in najbrž nič kaj prijazno želodcu, ampak za grlo totalno pomaga. Cel ponedeljek sem si špricala grlo z angalom, pa je bilo samo ves čas huje. Ko sem končno prišla domov, sem si pripravila omenjeno domače zdravilo in v pol urice je bilo skoraj čisto ok.

Toliko od mene. Pa lep pozdrav. Naj vas greje ljubezen. :)

Užitki preteklega vikenda

Kmalu bo nov (na srečo), ampak vseeno nekaj utrinkov preteklega vikenda ...

Po naporni soboti sva si privoščila eno odlično gurmansko večerjico. Največji presežek so bili zame šparglji, sploh zato, ker prej nikoli nisem vedela, kaj točno naj z njimi počnem, pa še enkrat sem jedla ene totalno olesenele, ker se nisem dovolj pozanimala, kako se jih pripravi. Tile pa so bili slastni. Njam. Oviti v pršut, popečeni na olivnem olju, zaviti v listnato testo in pečeni v pečici. Cedijo se mi sline. Iz ostankov pa sem v ponedeljek skuhala še odlično juhico. Mmmm ...

Kulinarični vrhunec sobotnega večera.

Med sobotnimi napori (v Ikei, haha) sem si privoščila tole meni tako zelo ljubko retro vazico. Sem si jo ogledovala že nekajkrat, pa se mi je vedno zdela malo predraga. Ampak, če ti nekaj tako pade v oči, pač enkrat popustiš, ane. :) In je bilo treba potem v nedeljo zrihtat še primeren šopek ... in kaj je bolj retro od čudovitega šopka travniških cvetlic? Kljub mrazu in grozeči nevihti sva uspela nabrat tele luštne rožice ...

Nedeljska harmonija za dušo.

Še danes greje mojo dušo.

Iz raja v raj

Dopustek na morju je bil božanski. Ravno prav toplo, ko se je umiril veter prav poletno. Ravno prav športno . Prav toliko lenobno. Sončenje in relaksiranje po kolesarjenju na plažici. Pogled na neskončno morje. Svoboda, mir, idila in sreča so besede, s katerimi bi verjetno najbolje opisala občutke ob tem. In otroško veselje, ko sem v daljavi zagledala dva delfinčka, ki sta mirno plavala svojo pot. Da ne pozabim na počasne sprehode skozi mesto in najboljši sladoled. Pa stari 'znanci' na rivi. No, znani so oni meni, jaz njim verjetno toliko kot vsak drug turist. :)
Takooooooo luštno je bilo. Po tistih peripetijah lani prav odrešujoče. In čisto prehitro je minilo.
Tako zelo lepo diši sedaj na otočku. Po cvetočem jasminu, ki se meša z vonjem morja. Pa po ciklamah, ko se prebijaš skozi borov gozdiček. In po roštiljanju, ko kolesariš skozi naselja. Mmmmm. Nepopisno. Še sedaj uživam v vsem tem, ko le obujam spomine, da jih lahko delim tule. Prav s težkim srcem sem odhajala. Ampak težko srce ni trajalo dolgo, ker je po kratkem premoru doma sledil še nekajdnevni gorski raj. Lubi je moral v petek v službo, tako da sem bili sama. Ampak čisto nič osamljena. Na sončku sem si uredila 'pisarno' in delala za faks. S tako dobro voljo kot že dolgo ne. Ali pa nikoli. Za pavzo sem si privoščila sproščujoč sprehod in nekaj prebranih strani knjigice na sončku. In dišečo kavo. Pa ogromno ptičjega petja in vonja sveže oprane pomladne narave. Oh. :) Preostanek vikenda pa je minil ob sprehajanju okoli jezera, s kavo (ok, pivom) v najljubšem baru s super razgledom, s čevapi in poležavanjem. Čudovito. Življenje je lepo. Obujanje spominov na tale dopustek pa ga bo polepševalo še nekaj časa, tudi v dneh, kot je bil včerajšnji. Ampak ob vsej lepoti te objave to enostavno nima veze. :)

Delovno okolje. Če bi bilo le ves čas tako. :)

Zelena, ki te ljubim zeleno. Obožujem to pomladno svetlo zeleno barvo.

Kalužnice ob potočku.

Slike iz morskega raja sledijo. Jih ima Lubi. :)

Dnevi

letijo mimo. Služba, faks, seminarske naloge, praznovanja in še in še. April je minil, kot bi mignil. In zdaj je (končno) čas za oddih. Danes popoldne sledi skok na otoček, kjer imam v planu dat možgane na off, matrat predvsem mišice s sprehodi in kolesarjenjem in nastavljat soncu dušo in srce. Tudi telo, ampak tega malo manj. Komaj čakam. Do takrat pa še nekaj opravkov, tako da hitim.
Pozdravčki od zgubljenke.