(Nič več) zadušljivo

Včasih zna biti kje v kakšnem prostoru zadušljivo. Zaradi prevelikega števila ljudi, premalo prostora, slabega zraka, včasih pa tudi zaradi preveč krame in šare, ki se nabira in nabira skozi leta in jo le potiskamo vstran, pospravljamo naokoli, prestavljamo in še kaj, dokler nam nekega lepega dne končno ne do*izdi. In to se je danes zgodilo meni. Grozno grozno grozno sem se že počutila v moji sobi. Nikjer več ni bilo nič prostora, povsod sama neuporabna šara, nikamor več nisem mogla nič več odložit. Miza je bila polna, police so se šibile, predali se niso več zapirali, prah me je dušil. Zjutraj sem se počutila prav obupno. Nisem vedela, kaj mi je, ni se mi dalo delati, še ležati ne. In sem ugotovila, da je razlog v tem, da se v svoji sobi že neskončno slabo počutim. Zaradi vsega, kar se je nabralo v njej. In sem začela najprej samo na izi pospravljati po mizi. Potem pa sem ugotovila, da sem v pravem razpoloženju za proč metat. Nič mi ni bilo škoda. In sem začela pri predalih. Pa policah. In omari. In zdaj lahko v sobi spet diham. Pospravljeno je in čisto, brezveznih stvari ni več. Svečki migljata in dišita. Kar je pa predvsem super, je to, da je večina stvari, ki je še ostala v sobi, povsem uporabna, zato ob selitvi ne bo treba ponovno zgubljati živcev, kaj je za v smeti. Čaka me edino še omara s cunjami, ampak za to pa danes nimam več energije. Sem bila že dovolj pridna. :)

Imam ga

Končno ga imam. Neskončno lep je. Temen. Skoraj črn. Dolgo sem ga iskala in končno je moj.

Loreal Resist&Shine Titanium 502

Slika je sposojena, saj meni nikakor ne uspe naredit dobre fotke svojih nohtov. Lak je izredno temno rdeč, skoraj črn. Le na svetlobi pokaže svojo zardelost. :) Res dolgo sem si že želela nekaj takole temnega. In že nekaj lakov sem kupila, misleč, da so taki, a so me pretentali. Tale pa je res tak, kot zgleda v steklenički. Je pa res, da sem se namučila z nanosom, saj je za popolno prekrivnost in pravo "temnoto" potreboval 3 plasti, pa je še vedno čisto majceno neenakomeren. Da ne govorim, koliko časa se bo tole sušilo. :) No, pa naj mu bo. Ker je res lep. :)
Glavno, da sem lepa v petek zvečer. :) (Ne, ne grem žurat.) :)

Lep vikend!

Veseli december

Začel se je. Najbolj nori, najbolj veseli, najbolj kičasti, najbolj praznični, najbolj družabni in najbolj božičkasti mesec v letu. :) Čas kuhanega vina, vonja po cimetu in pomarančah, po sveže pečeni potički in piškotkih. Po ljubezni. In danes se počutim prav praznično. Kot da bo že jutri Božiček nosil. :) Hehe, še dobro, da ne bo res, ker nimam še nobenega darila. Niti ideje. :)
Sem pa ravno narezala pomaranče in jih dala sušit na radiatorje. Da bo za okraske. :) Vem, da bi morali adventni venčki biti že narejeni in da bi morala v nedeljo goreti že druga svečka. Ampak meni advent v pravem pomenu besede ne pomeni prav dosti. Meni so venčki všeč kake 2 tedna pred božičem in tam do 5. januarja. Okraševat začnem nekje okoli 20. decembra in nič prej. Zato je danes pravi čas, da se pomaranče začnejo sušit. :)

Takole to zgleda:

Mmmm, kako dišijo. Bi morala še kak klinček v lupinice zataknit, da bi dišalo še lepše.
Naslednji teden bom pa začela piškotke pečt. Hmmm, ampak glede na datum, bi jih pa mogoče morala že prej? Miklavž je že v torek, ups. Malo gre prehitro tale čas. :) No ja, do božiča bom že napekla piškotke, Miklavž pa lahko kaj drugega prinese. Suho sadje, na primer. Alpa čokolado. :) Mmmmm, gremo na kuhančka? ;)

Vesel december vsem skupaj! In ... naj diši. :)

Za protiutež

Ker je bila prva današnja objava čisto preveč zatežena, pesimistična in obremenjujoča, dajem protiutež.



Čeprav melodija ni preveč spodbudna, je besedilo lepo, predvsem pa pozitivno. In da misliti. Res je treba ves čas ohranjati pozitiven pogled na svet, ne glede na to, kaj se dogaja okoli. Predvsem pa ne smemo pustiti, da nas banalne malenkosti spravijo s tira. Ponavadi se tega trudim držati, ampak danes sem morala negativno energijo spravit ven. Ker tako slabega dneva že dolgo nisem imela. Samo zato, ker se smilim sama sebi. Ampak sem šla prej na en mini sprehod do knjižnice in sem se vsaj malo preluftala.

Glejte ta naš svet, tako je lep kot lepe sanje, življenje imejte za prekrasno potovanje ... grde stvari naj vam te radosti ne vzamejo, ker srečni so le, ki srečo res dojamejo ...

Kriza

Ne da se mi učit. Ne da se mi študirat. Ne da se mi opravljati izpitov. Ne da se mi bit živčna. Totalno sem ven iz tega in že od jutra sem čisto blesava. Najraje bi šla pod kovtr in prespala tale dan. In še jutrišnjega. Kakšno krizo lahko povzroči en sam izpit, ne moreš verjet. Jutri zvečer bo že vse mimo, jaz pa travmiram za popi*dit. Ja, temu primerne so tudi besede in jezikovni slog objave. Ker se mi pač ... ne da!

Upam, da je vaš dan boljši.

Sprejela izziv

Pred nekaj dnevi mi je mentorica pri diplomski nalogi ponudila sodelovanje na vsakoletni konferenci, ki jo naša fakulteta organizira v Portorožu. Pripravila naj bi članek po diplomskem delu in ga tam, jasno, tudi predstavila. Dva dni sem sedaj premlevala, kaj naj naredim. Vem, da je zame to izjemna priložnost, velik izziv in odlična referenca za naprej. Po drugi strani pa me je grozno strah, ker imam pred nastopanjem precej treme že pred manjšim občinstvom. Tam bo ljudi precej in vsi bodo "pomembni". Profesorji, raziskovalci, predstavniki podjetij. Ampak odločitev je padla in sem jo ravno sporočila tudi mentorici. Ja, sodelovala bom na konferenci s čisto svojim referatom.
Huh, me je že strah. Dobro, da je do marca še kar nekaj mesecev. :)

Vroč čaj

Po 2 urah dela, 7 urah faksa in pred nadaljevanjem z delom se grejem s čajem Twinings Brazilian Baia. Zunaj je grozno mrzlo, megla razjeda razpoloženje in jemlje energijo. Jaz pa sem zaspana in nemirna. In veliko dela imam. Zato grem.
Lep večer!