Želje

Vsi jih imamo, eni več, drugi manj. V glavnem pa vsi veliko. Ampak moramo paziti, da smo v svojih željah natančni. Ko o njih pripovedujemo, razglabljamo, razmišljamo, si preprosto želimo, je treba biti jasen. Kaj, kdaj, kako, kje, s kom itd. :) V nasprotnem primeru bo morda vesolje (ali kdorkoli že uresničuje naše želje - poleg nas samih) kako malenkost razumelo narobe. Preprosto drugače.
En primer, malo za hec, malo zares... včeraj zvečer oz. ponoči se voziva z Bleda. Sita, vesela, zadovoljna, prijetno utrujena. Dež je lil, kot bi se odtrgal oblak. In kar naenkrat se zavem, da skozi naše mesto (skoraj) dobesedno glisirava. Voda je špricala na vseh koncih. Visoko. In takrat mi je postalo jasno - že od nekdaj si želim, da bi lahko kdaj glisirala. Nikoli pa nisem prav natančno opredelila, da mislim s čisto pravim gliserjem (ali jahtico, da ne bomo skromni) in ne osebnim avtomobilom, da bi rada, da se to zgodi na morju in ne na glavni cesti skozi naše mesto in da bi takrat rada bila v kopalkah in v čudovitem sončnem toplem dnevu. Ne ponoči, v kavbojkah in puloverju, pri 14 stopinjah kljub avgustu. :)
OK, tole je bil res bolj hec, ampak bistvo je pa čisto zares. Natančno moramo vedeti, kaj si želimo. In želje tudi natančno izraziti. Z vsemi podrobnostmi. Potem pa samo z vsemi močmi in energijo mislimo na uresničitev, hodimo po svetu z odprtimi očmi, da ne spregledamo možnosti, ki odpirajo poti k uresničitvi. In trdno verjamemo, da se nam bodo želje izpolnile. Rezultat je neizbežen. :)

Srečno in prijeten vikend ;)

(NE)hvaležnost

Nekateri ljudje delamo za druge veliko. Zelo veliko. Pomagamo, kadar se le da. Ne glede na svoje obveznosti, utrujenost, nenazadnje tudi želje, potrebe, ne glede na naš čas. Pomagamo, ker imamo tiste, katerim namenjamo svojo pomoč, radi. Tudi zato, ker nas to razvedri. Ampak ko pa vidimo, da ljudje, ki nam bi morali biti neskončno hvaležni, v našem delu, ki je predmet pomoči, vidijo zgolj in samo (kvazi) napake, smo pa razp*čkani do konca. Res, lahko je bit pameten in delegirat naloge. That's all.

Moje morje

Moje morje. Nemogoče, ker morje pa res ne more biti v zasebni lasti? Ja, ampak na moj način to gre. Naša družina ima že precej let v lasti stanovanje na otočku nekje na Hrvaškem. In vedno, ko grem v to stanovanje na počitnice, grem preprosto na morje. In ker sem od danes naprej ponosna lastnica 2/10 hiše, kar pomeni, da sem lastnica polovice stanovanja (druga polovica je v lasti mojega brata), torej lahko govorim, da grem na moje morje. :) Ha, evo vam filozofijo ;)
In to moje morje se je v zadnjih šestih mesecih zelo spremenilo. Skoraj do nerazpoznavnosti. Nova okna, nove napeljave, nove ploščice, ravne stene, nove barve, novo pohištvo. In še kaj. Lepo je. Zelo lepo. Večinoma smo vse delali sami. No, so delali. No dobro, tudi jaz nekaj malega. :) Več ali manj brez majstrov - OK, razen za tisto, kar pač res ne gre. V največji meri gre zasluga mojemu dragemu bratcu, ki je bil idejni vodja, organizator, delovodja, delavec, all in one, torej. Ampak ne smem pozabiti vseh sorodnikov, partnerjev sorodnikov, prijateljev in znancev, ki so nesebično pomagali pri prenovi. Hvala vsem. Predvsem hvala mamici za zelo veliko vredno darilo (no, pa se lahko hvalim, da mi je mamica dala stanovanje) in očku za delo, ki ga je vložil v prenovo.
Všeč mi je in vesela sem rezultata. Je bil že čas, da sem končno videla, kaj je nastalo.
In ja, verjetno ste ugotovili, da sem končnoooooo (pa čeprav le za vikend) prišla na svoj račun in dočakala morje. Žal v dokaj nepoletnem vremenu, ampak nekaj skokov in plavanja je pa le bilo.
V povezavi s temle mojim morjem obstaja še kako drugo razmišljanje, ampak ker je manj prijetno od te hvalnice in slavospeva, bo šlo v drugo objavo... Tale naj bo samo lepa. In oh in sploh. ;)

Caribbean sea

Na Karibe grem! ;) Ne, saj ne. Na žalost :) Samo enemu lakcu za nohte, ki sem ga danes kupila, in sem že olepšana z njim, se tako reče. Malo divji nohtki zgledajo. Pa saj to je namen, alkaj? Poleti sem pač lahko malo odštekana. In zakaj bi se bali barv. Za nekaj dni je čisto v redu. Če že nogic dejansko ne namakam v karibskem morju, naj vsaj barva odpelje moje misli tja daleč ... na bele peščene obale, ki jih žge vroče sonce, v šumeče valove, najbolj turkizno turkizne, v zasanjane večere s Sex on the beach :) Ja, z veliko začetnico, kaj drugega ne bi opisovala tu ;)
Sanj mi ne more nihče vzeti, ane?

Sveže

Po nekaj dnevih vročine, je danes zunaj malo bolj sveže. Se lažje diha :) Čeprav meni je tudi malo bolj vroče čisto OK. Končno je pa nekaj svežega tudi na mojem blogu. Ja, podobaaaaaaaa, če niste opazili ;) Sem bila že ornk sita prejšnje. Ampak je zaradi mojega (ne)znanja html-ja nisem mogla urediti po svojem okusu. Zdaj pa je s predlogicami to dosti dosti lažje ;) Pa če že jaz nisem na morju in ne morem občudovati takega razgleda, naj bo vsaj tukaj. Da mi vsakič, ko pogledam, malo zadiši - po morju, borovčkih, po sončku in kremi za sončenje.
Vsaj sanjam lahko ...

Ponosna

Danes sem ponosna. Ponosna nase. Naredila sem še en korak, ki sem ga že dolgo želela, pa se mi je vedno zdel nekje daleč, (skoraj) nedosegljiv, odmaknjen. Vem, za marsikoga so to, o čemer govorim, banalnosti. Pa vseeno, ljudje smo si različni, ane? Nekaterim je neka stvar nekaj povsem vsakdanjega, drugim priprava na to isto stvar vzame kar nekaj časa - za pripravo in prepričevanje, da je to povsem ok, da zmore.
Skratka, o čem govorim? Šla sem na lauf. Ja, kaj je to takega? Sama sem šla. Zbasala sem se v avto, odpeljala do štarta prijetnega kroga in odtekla (hecna beseda) svoj krog. Res je mogoče čudno, da se pri svojih letih hvalim s čim takim. Ampak do nedavnega mi to nikakor ne bi uspelo. Vedno sem imela težave s tem, da moram kaj početi sama. Ne da bi me bilo strah ali kaj takega. Nekako sem imela vedno nek čuden občutek, kao kakšen luzer sem, če grem sama. NOT! Res ne potrebujem ves čas nekoga, da je z mano na vsakem koraku, da z mano počne vse, kar si JAZ želim početi. Meni je fino, če ni nikogar, ki bi mu bilo to ravno tako fino, pač ne. Grem sama. Pa kaj? Počasi spoznavam, da se imam res lahko lepo. Tudi sama s sabo. Da sem samo jaz povsem dovolj, da počnem stvari. Da grem sama na aeorbiko. Sama v shopping. Sama laufat. Sama v petek zvečer uživam in se razvajam s kozarčkom najljubšega vina (seveda, v talepem tavelikem kozarcu, da se afnam). Še enkrat, ponosna sem. Ker dokazujem - predvsem sama sebi - da se spreminjam. Na bolje.
Hkrati pa sem tudi nekoliko... otožna. Ja, verjetno bo to najbolj primerna beseda. Zakaj tako? Ker sem do teh spoznanj in sprememb prišla pozno. Morda prepozno. Vsaj za nekatere stvari. In ljudi. Pa zato, ker si želim, da bi bil še nekdo ponosen name. Ampak se ne dam. Sem ponosna in vesela. In konec (kot bi rekla moja tavelika miška).

No beginning, no end

Ni. Ni novega začetka, ni pravega konca. Ni začetka, brez predhodnjega konca. I guess? Vrtim se v krogu. Ne najdem izhoda. Oklepam se bilk. Zakaj? Zakaj ne morem spustiti preteklosti in objeti prihodnosti? Sama sebe mučim. Where's the point?
Ne vem, kaj je narobe z mano. Kaj se dogaja? Zakaj ga ne morem pustiti oditi? (mal out, ampak čeprav imam rada slovenščino, se tole dosti boljše sliši v angleščini). Mogoče, ker tega sploh nočem? Ker sama sebe slepim, da še nekaj visi v zraku, nekaj nerazrešenega, nekaj, kar bi se še lahko razvilo in zraslo v nekaj lepega... ker v vsaki stvari vidim upanje, možnost. Ah, stupid stupid stupid, so stupid.
Hočem, da je tega konec. Želim si že enkrat čez to. Enkrat za vselej. Nikoli v življenju nočem več doživljati tega.
Počutim se tako... prazno. In samo. Kljub vsem ljudem, ki me obkrožajo in me imajo radi. In imam jaz rada njih. In sem hvaležna za vsako minuto, ki mi jo namenijo. In vsako besedo, s katero me želijo spraviti pokonci.
Čez manj kot teden dni imam rojstni dan. Vsako leto napišem kak wishlist. Letos ga ne bo. Ker nimam nobenih želja, ki bi mi jih lahko kdo izpolnil z denarjem. Ker si želim le... Ah. Sicer pa bi letos rojstni dan najraje preskočila. Nekako mi ni do praznovanja.
To je to.